Jedro

Obdolženi je bil po izreku sodbe oproščen obtožbe, ker dejanje po zakonu ni kaznivo dejanje (1. točka 358. člena ZKP), medtem ko je po razlogih v 5. točki obrazložitve sodbe zaradi pritrjevanja obdolženčevemu zagovoru in sklicevanja na posamezne dokaze, ki so bili ocenjeni kot razbremenilni, razumeti, da je bil oproščen obtožbe, ker mu ni bilo dokazano, da je storil kaznivo dejanje, ki ga je bil obtožen (3. točka 358. člena ZKP). Gre za dva, po vsebini različna razloga oprostitve, ki v sodbi zoper enega obdolženca za eno kaznivo dejanje nista združljiva.

Izrek

Ob reševanju pritožbe okrožne državne tožilke se sodba sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je kot sodišče prve stopnje obdolženega G. P. po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe, po kateri bi naj storil kaznivo dejanje zatajitve po prvem odstavku 208. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po tretjem odstavku 105. člena ZKP je bila oškodovana S.C. s premoženjskopravnim zahtevkom napotena na pravdo, medtem ko po prvem odstavku 96. člena ZKP stroški kazenskega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni obdolženčevi izdatki in nagrada ter potrebni izdatki obdolženčeve zagovornice obremenjujejo proračun. To je vsebina izreka, izdanega v sodbi II K 1092/2018. 2. Zoper sodbo se je pritožila okrožna državna tožilka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Po prvem odstavku 383. člena ZKP pritožbeno sodišče preizkusi sodbo v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbo, vendar mora vselej po uradni dolžnosti preizkusiti še, če je med drugim podana tudi kakšna bistvena kršitev določb iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. V obravnavanem primeru je bila ta kršitev ugotovljena v zvezi z izrekom sodbe, ki je v nasprotju z njenimi razlogi in v zvezi s samimi razlogi, ki so glede odločilnih dejstev med seboj v precejšnjem nasprotju.

4. Obdolženi je bil po izreku sodbe oproščen obtožbe, ker dejanje po zakonu ni kaznivo dejanje (1. točka 358. člena ZKP), medtem ko je po razlogih v 5. točki obrazložitve sodbe zaradi pritrjevanja obdolženčevemu zagovoru in sklicevanja na posamezne dokaze, ki so bili ocenjeni kot razbremenilni, razumeti, da je bil oproščen obtožbe, ker mu ni bilo dokazano, da je storil kaznivo dejanje, ki ga je bil obtožen (3. točka 358. člena ZKP). Gre za dva, po vsebini različna razloga oprostitve, ki v sodbi zoper enega obdolženca za eno kaznivo dejanje nista združljiva. Enako velja še za razloge sodbe, ko je bilo torej v navedeni točki obrazložitve sodbe najprej ugotovljeno, da obdolženemu kaznivo dejanje ni bilo dokazano in nato v 8. točki obrazložitve dodatno, da pa dejanje "kot je opisano v obtožbi, predvsem, da obdolženi ni poskrbel, da se stroji vrnejo, po zakonu sploh ni kaznivo dejanje". Ker nedokazanost kaznivega dejanja po že ugotovljenem ni isto kot zakonska nedoločenost dejanja, so takšni razlogi v enotni obrazložitvi sodbe logično nevzdržni ter v posledici, ko bi moralo biti znano, zakaj dejansko je bil obdolženi oproščen, nerazumljivi.

5. Ugotovljene bistvene kršitve določb kazenskega postopka drugače kot z razveljavitvijo sodbe in vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ni mogoče odpraviti (prvi odstavek 392. člena ZKP). Pomeni, da se pritožbeno sodišče s pritožbo, glede na izpodbojni razlog ni moglo ukvarjati. V zvezi s pritožbeno obrazložitvijo naj bo zato kot pripomba povedano le, da morajo biti v ponovljenem postopku nasprotujoče si navedbe neposredno vpletenih temeljito preizkušene ter da ni odveč, če bo za ta namen tudi dokazovanje širše zastavljeno.