Jedro

Če odmerjeno odškodnino umestimo v podobne primere iz sodne prakse, je tako določena odškodnina nekoliko višja, a je pri tem treba upoštevati tožničino mladost. Ob škodnem dogodku je bila stara komaj 11 let, kar pomeni, da ji je poškodba zaznamovala večji del otroštva in bo njene posledice trpela tudi v bodoče.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se: - v 1. točki izreka znesek 15.974 EUR zniža na znesek 9.474 EUR; - v 3. točki izreka znesek 1.663,38 EUR zniža na znesek 995,69 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne ter se sodba v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 210,33 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka prostovoljnega roka za plačilo do plačila.

Obrazložitev

_Odločitev sodišča prve stopnje_

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom najprej dovolilo spremembo tožbe, nato pa z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženka tožnici v roku 15 dni dolžna plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 15.974 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 2. 2018 dalje do plačila (1. točka izreka). Kar je tožnica zahtevala več ali drugače, je zavrnilo (2. točka izreka). Toženki je naložilo, da v 15 dneh tožnici povrne stroške postopka v znesku 1.663,38 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od poteka roka za izpolnitev obveznosti dalje do plačila (3. točka izreka).

_Pritožba_

2. Zoper sodbo se pritožuje toženka zaradi nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni skupaj s stroškovnimi posledicami. Podredno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje prvostopenjskemu sodišču. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

Ne strinja se z odmero nepremoženjske škode. Prvostopenjsko sodišče primerov iz primerljive sodne prakse, na katero se sklicuje, ni navedlo, zato sodbe niti ni mogoče preizkusiti. Toženka ugotovljenemu poteku tožničinega zdravljenja ne nasprotuje, nasprotuje pa odmeri odškodnine. Ta ni ustrezno objektivizirana, saj sodišče ni sledilo sodni praksi, ki v podobnih oziroma težjih primerih odmerja bistveno nižje odškodnine od izpodbijane. Sodišče prve stopnje je glede trajnih posledic očitno spregledalo ugotovitev izvedenca, da je tožnica gleženj rehabilitirala do skoraj polne gibljivosti. Odškodnina iz naslova zmanjšanja življenjske aktivnosti je tako pretirana, podobno tudi odškodnina iz naslova strahu. Toženka se v zvezi s tem sklicuje na odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 275/2018, VS00058121 in VS002449. Meni, da že izplačana odškodnina za nematerialno škodo v višini 22.000 EUR predstavlja ustrezno odškodnino za škodo, ki jo je tožnica utrpela.

_Odgovor na pritožbo_

3. Tožnica na vročeno pritožbo ni odgovorila.

_Presoja utemeljenosti pritožbe_

4. Pritožba je delno utemeljena.

_Škodni dogodek in nastala škoda_

5. Tožnica, takrat enajstletna učenka, si je 26. 11. 2015 med poukom telovadbe poškodovala gleženj. Ob spotiku je padla in utrpela odtrganje vrška desnega zunanjega maleola (_abruptio apicis maleolli lateris dex_), skupaj s kostnim odlomkom se je odtrgalo tudi narastišče sprednje fibulotalarne vezi.

6. Temelj odškodninske odgovornosti ni sporen. Tožena zavarovalnica (pri kateri ima občina, ki odgovarja za nastalo škodo kot ustanoviteljica osnovne šole, v kateri je prišlo do škodnega dogodka, zavarovano odgovornost) je tožnici že pred vložitvijo tožbe izplačala 1.500 EUR za premoženjsko škodo in 22.000 EUR za nepremoženjsko škodo.

7. Med strankama tudi na pritožbeni ravni potek zdravljenja in posledice, ki jih je prvostopenjsko sodišče ugotovilo na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca travmatološke stroke, niso sporni. Tožnica je utrpela poškodbo odkrhnjenja narastišča vezi med skočnico in mečnico na vršku desne mečnice, kar predstavlja izpuljenje vezi iz narastišča na končnem delu mečnice z manjšim kostnim odlomkom velikosti približno 5 mm. Odkrhnjeni odlomek se ni zarastel v svojem anatomskem položaju, temveč je prišlo do psevdoartroze oz. nezaraščanja odlomka in posledične oslabelosti gležnja. Zaradi utesnitvenega sindroma (ukleščenja odlomka med skočnico in golenico) je bila gibljivost gležnja omejena, potrebna je bila artroskopska odstranitev odlomka. Po operaciji je prišlo do obilnega zaraščanja vezivnega tkiva, kar je ponovno povzročalo omejeno gibljivost v gležnju. Manj kvalitetno brazgotinsko tkivo tožnici še vedno povzroča bolečine in blažjo nestabilnost gležnja s preskakovanjem v sklepu.

_Pravna podlaga za odmero nepremoženjske škode_

8. Pravno podlago za odškodnino za nepremoženjsko škodo določa 179. člen Obligacijskega zakonika (OZ). Za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah pripada oškodovancu, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, pravična denarna odškodnina neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni. Pri tem je višina odškodnine odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom.

9. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožnica upravičena do odškodnine za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 42.000 EUR (kar znaša 30 povprečnih mesečnih neto plač1), in sicer do 20.000 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju, 20.000 EUR za zmanjšanje življenske aktivnosti in 2.000 EUR za strah. Ob upoštevanju že izplačanega zneska 22.000 EUR, revaloriziranega na 26.026 EUR (na dan zaključka glavne obravnave), ji je prisodilo še 15.974 EUR.

10. Pri odločanju o višini odškodnine za utrpelo nepremoženjsko škodo mora sodišče upoštevati objektivni in subjektivni pristop. Navedeno pomeni, da prisodi odškodnino v višini, ki je bila v sodnih postopkih odmerjena v podobnih primerih (načelo objektivizacije), pri tem pa upošteva konkreten primer in konkretnega oškodovanca (načelo individualizacije). Da sodišče odškodnino na takšen način lahko odmeri, mora konkretni primer primerjati z lažjimi, podobnimi in hujšimi primeri. Tega sodišče prve stopnje kljub pavšalnemu sklicevanju na sodno prakso (v 14. točki obrazložitve) ni storilo. Pritožbeno sodišče je zato v okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava (350. člen OZ) v skladu z načelom objektivizacije tožničin škodni primer primerjalo z zadevami, na katere se sklicuje pritožba, in z drugimi relevantnimi primeri iz sodne prakse.

_Telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju_

11. Tožnici je bil po poškodbi opravljen RTG desnega gležnja, prejela je dokolenski hodilni mavec. Po 14 dneh je bil mavec odstranjen, od takrat naprej je skoraj eno leto hodila z berglami (sprva tudi na krajše razdalje, kasneje le za večje obremenitve). Opravila je več ciklusov fizikalne rehabilitacije, ki pa niso bili uspešni. Zaradi vztrajanja težav je bil pol leta po poškodbi opravljen operativni poseg (artroskopska odstranitev odlomka). Hospitalizirana je bila dva dni. Ob odpustu noge ni obremenjevala, po mesecu dni je pričela s ponovno obremenitvijo desne noge in nadaljevala z rehabilitacijo ter dodatno fizioterapijo na Inštitutu za medicinsko rehabilitacijo (v nadaljevanju IMR). Opravila je tudi desetdnevno stacionarno zdraviliško zdravljenje. Zdravljenje je bilo zaključeno 8. 6. 2017, od takrat je stanje nespremenjeno. Opravila je več RTG slikanj in MRI preiskav ter pregledov v specialističnih ambulantah (4x v travmatološki ambulanti na UKC ..., 2x v zasebni travmatološki ambulanti, 1x v zasebni ortopedski ambulanti, 4x v ortopedski ambulanti in 5x na IMR). Na Ortopedski kliniki je opravila približno 13 seans fizikalne rehabilitacije, na IMR pa 30 seans.

12. Ob sami poškodbi je približno 30 minut trpela bolečine hude intenzitete, do oskrbe v UKC ... so se te umirile do zmerne intenzitete. Tako so vztrajale še 6 do 8 tednov. V tem času je uporabljala bergle in nogo obremenjevala do bolečin. Po približno 2 mesecih po poškodbi so bile bolečine v mirovanju odsotne, sicer pa odvisne od obremenitve. Stanje je bilo nato nespremenjeno do približno pol leta po poškodbi, ko je bil opravljen operativni poseg. V perioperativnem obdobju so se bolečine ponovno poslabšale in so bile v prvih dveh dneh hude intenzitete, nato dva tedna pretežno zmerne, tudi v mirovanju, ob obremenitvah občasno kratkotrajno hude. Šest tednov po operaciji so bolečine v mirovanju večinoma izzvenele, pojavljale pa so se še v odvisnosti od obremenitev. Leto in pol po poškodbi se je stanje stabiliziralo do stanja, da so bolečine v mirovanju odsotne, pojavljajo se pri obremenitvah, kot je pol ure hoje po ravnem terenu, in se ob večanju obremenitve stopnjujejo preko pretežno blage do občasno zmerne intenzitete, redko hude intenzitete. Tožnica je en mesec po poškodbi in en mesec po operaciji redno uporabljala analgetik, kasneje ob večjih obremenitvah, približno enkrat tedensko. Trenutno ga še uporablja. Ves čas prejema nesteroidni antirevmatik, ki je analgetik za blago do zmerno bolečino. Gleženj se ji večkrat zaskoči, bolečina popusti, ko ga razhodi oziroma razgiba.

13. Sodišče prve stopnje je glede na trajanje in potek zdravljenja ter opisane nevšečnosti in bolečinsko obdobje odločilo, da je tožnica iz tega naslova upravičena do denarne odškodnine v višini 20.000 EUR, kar znaša 14 povprečnih plač.

14. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je takšna odškodnina glede na primerljive zadeve v sodni praksi previsoka. V vseh treh zadevah, na katere se sklicuje pritožba (II Ips 275/2008, VS00058121, VS002449), so oškodovanci utrpeli poškodbe, ki so jih spremljale podobne telesne bolečine in nevšečnosti zaradi zdravljenja kot v tožničinem primeru. V prvi zadevi je oškodovanka ob padcu s stola utrpela zlom leve petnice in bila po dveh operacijah skupno hospitalizirana 10 dni, 4 tedne je bila v zdravilišču, prav tako je opravila več RTG slikanj, prejemala infuzije in bergle uporabljala približno 8-9 mesecev. Za telesne bolečine in nevšečnosti zaradi zdravljenja ji je bila prisojena odškodnina 8.500 EUR oziroma takratnih 10 povprečnih plač. V zadevi VS00058121 je bila oškodovancu s primerljivimi utrpelimi bolečinami in potekom zdravljenja prisojena odškodnina 20.000 EUR oziroma takratnih 16 plač. V zadevi VS002449 pa je bila oškodovancu prisojena nižja odškodnina, 7.000 EUR oziroma 7 povprečnih plač. Tudi ob upoštevanju drugih primerov iz sodne prakse (VSC Sodba Cp 31/2020, VS002644, VS002179) pritožbeno sodišče ugotavlja, da prisojena odškodnina nekoliko odstopa. Sodišča so namreč tolikšno odškodnino prisojala za hujše primere oziroma so v podobnih primerih prisojala nižjo odškodnino.

15. Glede na vrsto in trajanje bolečin, ki jih je utrpela tožnica, ter ob upoštevanju relativno dolgega zdravljenja (eno leto in pol) pritožbeno sodišče ocenjuje, da znaša primerna odškodnina iz tega naslova 16.000 EUR (kar v času izdaje prvostopenjske odločbe nanese 11 povprečnih plač).

_Strah_

16. Tudi prisojena odškodnina za strah je previsoka. Skladno z ugotovitvami prvostopenjskega sodišča tožnica primarnega strahu sploh ni doživela, nato je bila leto od poškodbe v zmernem strahu za izid zdravljenja, neposredno pred operacijo pa v hudem strahu. Ob upoštevanju njene starosti, saj je bila v času poškodbe in operacije še otrok, dolgega trajanja zmernega sekundarnega strahu v zvezi s potekom zdravljenja in zapletov pri zdravljenju znaša primerna odškodnina iz tega naslova 1.500 EUR. Takšno višino utemeljujejo tudi zgoraj navedeni primeri iz sodne prakse.

_Duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti_

17. Nazadnje je pritožba delno utemeljena tudi glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Poškodbe so pri tožnici pustile trajne posledice tako v anatomskem kot funkcionalnem smislu. Gleženj je oslabljen in ji še vedno povzroča bolečine ob obremenitvah ter zaradi brazgotinjenja povzroča nekoliko zmanjšano zmožnost upogiba gležnja nazaj in bolečine ob obremenitvi zunanje vezi. Tožnica ima težave pri hoji po klančini navzdol, pri dolgotrajnem klečanju, hoji po neravnem terenu in večini športnih aktivnosti. Opustiti je morala trening tenisa in aikida ter večino športnih aktivnosti. Lahko plava in kolesari, ne more pa teči in izvajati daljših sprehodov, ne more smučati. Težave ima tudi pri druženju z vrstniki, saj ima bolečine pri plesu in drugih podobnih aktivnostih, tudi pri dolgotrajni stoji. Zaradi vseh težav trpi zmerne duševne bolečine, stanje je kronično in ni mogoče pričakovati bistvenih sprememb.

18. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da znaša primerna odškodnina iz tega naslova za tožnico 18.000 EUR (oziroma 13 povprečnih plač). Če jo umestimo v podobne (VS00058121, VSC Sodba Cp 31/2020, VS002179) in težje (VS00015826, VS002644, VS002449, VS001951) primere iz sodne prakse, je tako določena odškodnina nekoliko višja, a je pri tem treba upoštevati tožničino mladost. Ob škodnem dogodku je bila stara komaj 11 let, kar pomeni, da ji je poškodba zaznamovala večji del otroštva in bo njene posledice trpela tudi v bodoče. _Sklepno_

19. Tožnici gre tako 16.000 EUR iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, 1.500 EUR iz naslova utrpelega strahu ter 18.000 EUR iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skupaj 35.500 EUR (6.500 EUR manj, kot ji je prisodilo prvostopenjsko sodišče). To predstavlja 25 povprečnih mesečnih neto plač v času odločanja sodišča prve stopnje, kar je na zgornji meji oziroma znaša eno povprečno plačo več, kot je bilo prisojeno v zadevah, navedenih v pritožbi (21-24 povprečnih plač). Kot je bilo zgoraj pojasnjeno, ji gre višja odškodnina predvsem na račun zmanjšanja telesne aktivnosti, kjer ima poseben pomen njena starost. 20. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče tožničini pritožbi delno ugodilo in skladno s prvim odstavkom 351. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) sodbo sodišča prve stopnje v 1. točki izreka spremenilo tako, da je ob upoštevanju revalorizirane že plačane odškodnine za nepremoženjsko škodo v znesku 26.026 EUR znesek 15.974 EUR znižalo za 6.500 EUR, na znesek 9.474 EUR.

21. V preostalem delu je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo zavrnilo ter sodbo v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

_Stroški_

22. Ob spremenjenem uspehu v pravdi je treba spremeniti tudi stroškovni del prvostopenjske odločitve. Sodišče prve stopnje je tožničine stroške odmerilo na skupno 2.379,60 EUR, toženkine pa na skupno 7,80 EUR, kar v pritožbi ni izpodbijano. Glede na tožničin uspeh v pravdi (po spremembi sodbe je od zahtevanega skupnega zneska 22.587,73 EUR uspela z 9.474,00 EUR, to je v 42 % celotnega zahtevanega zneska) ji mora toženka povrniti 999,43 EUR, tožnica pa njej 3,74 EUR (48 % odmerjenih stroškov). Po medsebojnem pobotanju je toženka dolžna tožnici plačati 995,69 EUR prvostopenjskih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za plačilo. Sodišče druge stopnje je skladno s tem izpodbijano sodbo v 3. točki izreka na podlagi drugega odstavka 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP spremenilo tako, da je znesek 1.663,38 EUR znižalo na znesek 995,69 EUR.

23. Toženka je s pritožbo izpodbijala celoten prvostopenjsko prisojeni znesek odškodnine v višini 15.974 EUR2 ter uspela z zneskom v višini 6.500 EUR, to je z 41 %. Tožnica ji je tako skladno z drugim odstavkom 165. člena in drugim odstavkom 154. člena ZPP v roku 15 dni od priglašenega stroška sodne takse v višini 513 EUR dolžna povrniti 210,33 EUR. V primeru zamude ji mora plačati tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od poteka roka za plačilo.

1 In ne 32 plač, kot je navedlo sodišče prve stopnje, saj je ob zaključku glavne obravnave v decembru 2022 povprečna mesečna neto plača znašala 1.419,56 EUR (Ur. l. RS 25/23). 2 Toženka sicer pri tem prisojeni znesek napačno povzema kot 15.587,73 EUR.