Jedro

Povzročitelj škode, nastale iz naslova opravljanja delovnih obveznosti, ki ne ravna tako kot se od njega kot od povprečnega delavca pričakuje, ravna hudo malomarno. Za hudo malomarnost se šteje, če delavec ravna zoper jasna navodila delodajalca. Ob pogojih iz 1. odst. 72. čl. ZPTDR (škoda iz delovnega razmerja, oblika krivde), pa morajo biti za odškodninsko odgovornost delavca izpolnjene tudi ostale splošne predpostavke odškodninske odgovornosti (nastanek škode, protipravno dejanje in vzročna zveza).

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti iz naslova povračila škode 849.556,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.3.1996 dalje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo. Kar zahteva tožnik več, je sodišče prve stopnje zavrnilo ter sklenilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka ter predlaga, da drugostopenjsko sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v ugodilnem delu razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Po mnenju pritožnika je sodišče prve stopnje na 3. strani napačno uporabilo materialno pravo, ko je celotno izpodbijano sodbo oprlo na določbe 154. in 158. člena ZOR. Pritožnik je bil namreč pri tožeči stranki redno zaposlen. Glede na njegovo redno zaposlitev pa je potrebno za presojo njegove materialne odgovornosti uporabiti 70. člen Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, po katerem delavec odškodninsko odgovarja le, če je povzročil škodo na delu oziroma v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo niti hude malomarnosti še manj pa naklepa, kar je bistveni element za odškodninsko odgovornost delavca. Zato je podana absolutna bistvena kršitev določb Zakona o pravdnem postopku po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

Zoper zavrnilni del sodbe pa se pritožuje tudi tožeča stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožbi sta utemeljeni.

Sodišče prve stopnje je v sporni zadevi že enkrat odločalo in zaradi pomanjkanja procesne predpostavke s sklepom opr.št. I Pd 321/96 dne 9.6.2000 tožbo zavrglo ter sklenilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 104.600,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo. Ugotovilo je, da za konkretni odškodninski zahtevek ni izpolnjena procesna predpostavka določena v 72. členu Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur.l. SFRJ št. 60/89 in 42/90, ki se uporablja v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije - Ur.l. RS št. 1/91-I in 45-I/94 kot predpis RS). Pritožbeno sodišče je na pritožbo tožeče stranke izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v meritorno sojenje, saj se ni strinjalo s pravnim razlogovanjem sodišča prve stopnje glede neobstoja procesne predpostavke in neizvedbe predhodnega postopka za povračilo povzročene škode po 72. členu ZTPDR. Postavilo se je na stališče, da je določba 72. člena ZTPDR izgubila svoj namen, upoštevajoč pogodbeno naravo urejanja delovnih razmerij, ki jo je delno opredelil že Zakon o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93). To stališče velja še toliko bolj za delovna razmerja sklenjena med delavci in samostojnimi podjetniki, kot fizično osebo (VII. poglavje ZDR - posebnosti delovnega razmerja pri zasebnih delodajalcih), kjer je že po prej veljavni delovnopravni zakonodaji šlo za dosledno izoblikovan pogodbeni odnos med delavcem in delodajalcem. Zato je sodišče druge stopnje zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje po vsebini o utemeljenosti tožbenega zahtevka po vsebini.

S stališčem pritožbenega sodišča se sodišče prve stopnje sicer ne strinja, kar je jasno izrazilo tudi v obrazložitvi sodbe, vendar pa je kljub temu v ponovnem postopku obravnavalo tožbeni zahtevek po vsebini ter odločilo, da mora toženec povrniti škodo, ki jo je povzročil svojemu delodajalcu. Pravilno opozarja tožena stranka v pritožbi, da se sodišče prve stopnje v ponovnem postopku sploh ni ukvarjalo z elementi odškodninske odgovornosti toženca in da je pri svoji odločitvi izhajalo iz povsem napačnih pravnih argumentov. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje svojo odločitev napačno oprlo na določbo 1. odstavka 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Ur.l. SFRJ št. 29/78 - 57/89, ki se uporablja kot predpis Republike Slovenije), ki je veljala v času nastanka spornega razmerja in ki je urejala pravila za krivdno odškodninsko odgovornost v pravilih civilnega prava.

Odškodninska odgovornost oseb delovnega razmerja pa je urejena v določbah od 70. do 74. člena ZTPDR. Posebnosti odškodninske odgovornosti iz delovnega razmerja so predvsem v tem, da je delavec odgovoren le za škodo, ki jo povzroči na delu (pri opravljanju svojih del in nalog) ali v zvezi z delom (zunaj dela delavca in prostora organizacije oziroma delodajalca), če je delo zaradi katerega je prišlo do škode, v funkcionalni zvezi z delom, ki ga delavec opravlja in če jo je povzročil namenoma ali iz hude malomarnosti. Po načelih delovnega prava je delavčeva odškodninska odgovornost podana le takrat, če je škodo povzročil namenoma ali iz hude malomarnosti, po splošnih načelih odškodninskega prava pa je določena odgovornost tudi za majhno, navadno malomarnost. ZTPDR in tudi ZOR ne opredeljujeta pojmov namena in hude malomarnosti. ZOR pa v 158. členu ureja odgovornost za naklepno in malomarno ravnanje. Za hudo (veliko, skrajno) malomarnost (nepazljivost) gre v primeru, če povzročitelj škode ni ravnal niti s takšno pazljivostjo, kot običajen človek. Povzročitelj škode nastale iz naslova opravljanja delovnih obveznosti, ki ne ravna tako kot se od njega kot od povprečnega delavca pričakuje, ravna hudo malomarno. Za hudo malomarnost se šteje, če delavec ravna zoper jasna navodila delodajalca. Ob pogojih iz 1. odstavka 72. člena ZTPDR (škoda iz delovnega razmeja, oblika krivde) pa morajo biti za odškodninsko odgovornost delavca izpolnjene tudi ostale splošne predpostavke odškodninske odgovornosti (nastanek škode, protipravno dejanje in vzročna zveza).

Glede na to, da je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi izhajalo iz povsem napačne pravne podlage, je temu ustrezno ostalo nepopolno ugotovljeno tudi dejansko stanje. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče in posledično tudi pritožbi tožene stranke na podlagi 355. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. RS št. 26/99 in 96/2002) ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje o utemeljenosti tožbenega odškodninskega zahtevka. Pri ponovni presoji naj sodišče prve stopnje ugotovi vse elemente toženčeve odškodninske odgovornosti.