Jedro

Neizvedba dokaza sama po sebi še ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, temveč lahko predstavlja zgolj pritožbeni razlog nepopolne ali zmotne ugotovitve dejanskega stanja. V bistveno kršitev določb pravdnega postopka in sicer v absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP bi lahko neizvedba dokaza namreč prerasla samo v primeru, če sodišče prve stopnje ne bi ustrezno obrazložilo zavrnitve dokaznega predloga, za takšen primer pa v tej zadevi ne gre in tega sodišču prve stopnje toženka tudi ne očita.

Toženka ni dokazala, da bi imela pravni naslov za tovrstno uporabo te dovozne ceste in s tem posledično ni dokazala, da njena uporaba ni protipravna, je ob pravilni uporabi materialnega prava, t.j. 1. odstavka 99. člena in 100. člena SPZ, sodišče prve stopnje sprejelo pravilen zaključek, da imata tožnika pravico zahtevati od toženke, da opusti tovrstna ravnanja, ki tožnika vznemirjajo v njuni solastninski pravici nepremičnine

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v točki I. izreka toženi stranki naložilo, da je dolžna opustiti poseganje v solastninsko pravico, ki jo imata tožnika I. R. in V. R., oba stanujoča .... na nepremičnini parcela št. 45/21 k.o....ž, v naravi dovozno asfaltirano cestišče v izmeri 471 m2, ki poteka iz smeri občinske ceste - parc. št. 45/20 in 487/6, k.o. ... in se nadaljuje po parc. št. 45/21 k.o. ... do parc. št. 45/2 k.o.... - v naravi stanovanjska hiša z dvoriščem vse do parc. št. 44/3 k.o. ... - v naravi stanovanjska hiša z dvoriščem in sicer je dolžna v bodoče opustiti hojo in vožnje z osebnimi, tovornimi, kombiniranimi vozili, delovnimi stroji in avtodomom na navedeni nepremičnini, v točki II. izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je le-ta zahtevala, da je tožena stranka dolžna opustiti poseganje v solastninsko pravico, ki jo imata tožnika I. R. in V. R., oba stanujoča ... na nepremičnini parcela št. 45/21 k.o. ..., v naravi dovozno asfaltirano cestišče v izmeri 471 m2, ki poteka iz smeri občinske ceste - parc. št. 45/20 in 487/6, k.o.... in se nadaljuje po parc. št. 45/21 k.o. ... do parc. št. 45/2 k.o....- v naravi stanovanjska hiša z dvoriščem vse do parc. št. 44/3 k.o. ... - v naravi stanovanjska hiša z dvoriščem, še posebej pa je dolžna opustiti parkiranje osebnih, tovornih, kombiniranih vozil, delovnih strojev in avtodoma na navedeni nepremičnini, v točki III. izreka pa je še odločilo, da je tožena stranka dolžna tožečima strankama v celoti povrniti njune potrebne pravdne stroške, ter da bo o višini stroškov po pravnomočnosti te sodbe izdan poseben sklep.

2. Zoper to sodbo se je pritožila tožena stranka (v nadaljevanju: toženka) iz vseh pritožbenih razlogov, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne tudi tožbeni zahtevek v I. in III. točki in naloži tožeči stranki plačilo stroškov postopka tožene stranke, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Toženka v pritožbi najprej povzame odločitev sodišča prve stopnje, izpostavlja pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja pod točkama 9. in 10. obrazložitve izpodbijane sodbe, nato pa sodišču prve stopnje očita zmotnost njegovega zaključka pod točko 11. obrazložitve izpodbijane sodbe, da je toženka tista, ki mora dokazati, da njeno ravnanje ni protipravno oz. da ima do ravnanj, ki vznemirjajo lastnika nepremičnine, pravico, ki jo na to pooblašča. To bi bilo res, v kolikor bi bila ugotovljena ravnanja, ki vznemirjajo lastnika nepremičnine. Nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da toženka ni izkazala pravnega naslova, ki ji omogoča uporabo dovozne poti po parc. št. 45/21 k. o. ..., da to naj ne bi izhajalo niti iz predložene najemne pogodbe in izpostavlja, da ima stanovanjska hiša, v kateri je toženka, veljavno gradbeno dovoljenje, pogoj za pridobitev gradbenega dovoljenja pa je tudi dostop do nepremičnine. Po mnenju toženke zato ni mogoče zaključiti, da nepremičnina, katere najemnica je toženka, nima veljavnega pravnega naslova, gotovo pa je, da ne more dostopati do navedene nepremičnine po nobeni drugi poti. Ker nemoteno dostopa po dovozni cesti že vsaj deset let, je toženka mnenja, da je upravičena posestnica hoje in vožnje po dovozni poti, katere izgradnjo je skoraj v celoti financirala sama. Toženka pa se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje pod točko 12. obrazložitve izpodbijane sodbe, da tožnika nista uspela dokazati vznemirjanja glede parkiranja tožene stranke in njenih družinskih članov in da je sodišče v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo. Meni pa, da je sodišče prve stopnje v nadaljevanju zmotno ugotovilo dejansko stanje, s tem, ko ni razjasnilo navedb in trditev toženke, da se dovozna pot nahaja le v manjšem delu na parc. št. 45/21 k.o .... Izpostavlja, da je trdila, da dnevno opravlja vožnje in hojo po dovozni poti, ki pa ne leži v celoti na parc. št. 45/21, ampak na parc. št. nepremičnine, katero ima v najemu toženka in pa na parc. št. nepremičnin, ki se nahajajo ob dovozni poti parc. št. 45/21 k.o...., kar pomeni, da toženka tako opravlja vožnje in hojo po delu dovozne poti, ki pa ne leži na parc. št. 45/21 k.o.... in zato tudi ugovarja aktivno legitimacijo tožečih strank. Sodišču prve stopnje toženka še očita, da je s tem, ko ni angažiralo izvedenca geodeta, ki bi dejansko ugotovil, ali toženka opravlja vožnje in hojo po parc. št. 45/21 k.o.... ali ne, zagrešilo bistveno kršitev pravil pravdnega postopka, prav tako pa tudi ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja in je zmotno zaključilo, da toženka s svojimi vožnjami in hojo vznemirja tožečo stranko. Ob navedenem je po njenm mnenju povsem brezpredmetno nadaljnje razlogovanje sodišča o pravni naravi vznemirjanja. Toženka še trdi, da sodišče prve stopnje brez izvedenca geodeta ni moglo pravilno ugotoviti dejanskega stanja in ali je do motenj resnično prišlo na parc. št. 45/21 k.o..... Ker pa je predhodno obrazložilo, da bi to morala dokazati tožeča stranka, ki pa tega ni storila, bi moralo sodišče po njenem mnenju tožbeni zahtevek zavrniti v celoti. Kar se tiče ugoditve tožbenemu zahtevku pod točko I. izpodbijane sodbe, toženka sodišču prve stopnje očita, da je povsem brez dokazov prepovedalo toženi stranki tudi vožnjo s tovornimi, kombiniranimi vozili delovnimi stroji in avtodomom, saj da bi se toženka s temi vozili vozila po parc. št. 45/21 k.o. ..., po njenem mnenju ni izkazano in je to zgolj trditev tožeče stranke, ki pa ničemer ni dokazno podprta. Toženka izpostavlja, da je tudi sama na zaslišanju povedala, da se vozi z avtomobilom in hodi peš, iz točke 15. obrazložitve izpodbijane sodbe, ki se nanaša na ta del tožbenega zahtevka, pa navedeno sploh ne izhaja. Sodišču prve stopnje zato toženka očita, da se do tega dela tožbenega zahtevka, kateremu je ugodilo, sploh ni opredelilo in je tako podana absolutna bistvena kršitev pravil pravdnega postopka iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

3. Tožeči stranki (v nadaljevanju: tožnika) na pritožbo toženke nista odgovorila.

4. Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče v skladu s 1. in 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter iz 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. V tej pravdni zadevi sta tožnika zoper toženko vložila tožbo, s katero zahtevata opustitev poseganja (prenehanje vznemirjanja) v njuno solastninsko pravico na nepremičnini parcela št. 45/21 k.o. ..., katere solastnika sta tožnika, vsak do 1/8 celote. Trdila sta, da nepremičnina v naravi predstavlja asfaltirano dovozno cesto, ki so jo v preteklosti za potrebe gradenj in uporabe stanovanjskih hiš financirali solastniki oziroma lastniki sosednjih nepremičnin. Toženka, ki je bila v preteklosti solastnica nepremičnine 45/2 k.o...., je najemnica stanovanjske hiše na naslovu ..., stoječe na parceli št. 45/2 k.o. ... na podlagi najemne pogodbe, sklenjene z ....in to nepremičnino uporablja skupaj z družinskimi člani Š. G., L. M. P. in F.B. Nadalje sta še trdila, da je bila toženka kot družbenica družbe ... .o.o. tudi zemljiškoknjižna solastnica nepremičnine parc. št. 45/21 k.o. ... v deležu 3/8, kar pa je prodala S. L. na osnovi prodajne pogodbe z dne 26. 4. 2016 z začetkom učinkovanja vpisa z dnem 27. 11. 2007. Navajala sta, da toženka in njeni družinski člani ter njihovi obiskovalci brez veljavnega pravnega naslova dnevno izvajajo vožnje po solastnem cestišču tožnikov, parcela št. 45/21 k.o. .., na omenjenem cestišču tudi večkrat puščajo parkirana osebna vozila, tovorna vozila, gradbene stroje, avtodom in tako ovirajo tožnika pri izvrševanju njune solastninske pravice na tej nepremičnini, zato sta tožnika s to tožbo zahtevala prenehanje vznemirjanja njune solastninske pravice na nepremičnini parc. št. 45/21 k.o.....

7. Sodišče prve stopnje je pri odločanju v tej zadevi izhajalo iz pravilne materialno pravne podlage, ki jo je navedlo v točki 8. obrazložitve izpodbijane sodbe in sicer je uporabilo določila 1. odstavka 99. člena in 100. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ). V skladu s 100. členom SPZ imata solastnik in skupni lastnik pravico do tožbe za varstvo lastninske pravice na celi stvari, solastnik pa tudi pravico do tožbe za varstvo svoje pravice na delu stvari. V skladu s 1. odstavkom 99. člena SPZ pa lahko lastnik ali domnevni lastnik, če ga kdo tretji protipravno vznemirja in sicer kako drugače, ne pa z odvzemom stvari, s tožbo zahteva, da vznemirjanje preneha in se prepove nadaljnje vznemirjanje.

8. Po izvedenem dokaznem postopku1 je sodišče prve stopnje v točki 9. obrazložitve izpodbijane sodbe ugotovilo, da je med pravdnima strankama nesporno zemljiškoknjižno stanje in sicer, da sta tožnika solastnika nepremičnine parc. št. 45/21 k.o. Š., vsak do 1/8 celote, da nepremičnina v naravi predstavlja asfaltireano dovozno cesto, katero so v preteklosti za potrebe gradenj in uporabe stanovanjskih hiš financirali solastniki oziroma lastniki sosednjih nepremičnin, da je toženka najemnica stanovanjske hiše na naslovu ..., stoječe na parc. št. 45/2 k.o...., ki jo toženka uporablja na osnovi najemne pogodbe, sklenjene z ....d.d. ... skupaj z družinskimi člani. V točki 10. obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje ugotovilo potek dovozne ceste, ki v naravi predstavlja asfaltirano cestišče, poteka pa iz smeri občinske ceste-parc. št. 45/20 in 487/6 k.o. ... in se nadaljuje po parc. št. 45/21 k.o. .. do parc. št. 45/2 k.o...., ki v naravi predstavlja stanovanjsko hišo z dvoriščem, ki jo ima v najemu toženka, vse do parc. št. 44/3 k.o...., ki je v naravi stanovanjska hiša z dvorišče, formalno v solasti tožnikov. V točki 11. obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje zaključilo, da toženka nima pravnega naslova za uporabo sporne dovozne ceste, saj iz najemne pogodbe toženke za stanovanjsko hišo na naslovu ... ne izhaja, da bi imela toženka pravico do dostopa po solastni nepremičnini tožnikov, pravice do uporabe te dovozne ceste pa ji ne zagotavlja niti z njene strani zatrjevana posest dovozne poti. Nadalje je sodišče prve stopnje v točki 12. obrazložitve štelo, da tožnika nista dokazala, da ju toženka s parkiranjem osebnih, tovornih, kombiniranih vozil, delovnih strojev in avtodoma na parc. št. 45/21 k.o.... vznemirja, saj ni moglo ugotoviti, ali toženka, njeni družinski člani in obiskovalci res parkirajo na parc. št. 45/21 k.o...., kot sta zatrjevala tožnika ali pa na, kot je to zatrjevala toženka, parc. št. 45/2 k.o. ..., ki jo ima toženka v najemu, zato je v tem delu njun tožbeni zahtevek zavrnilo. V točkah 15. do 17. obrazložitve pa je sodišče prve stopnje ob tem, da je ponovilo svoj zaključek iz točke 11. obrazložitve, da toženka nima pravnega naslova za uporabo parcele cestišča, še ugotovilo, da toženkine vožnje za tožnika predstavljajo vznemirjanje njune (so)lastninske pravice, da sta ovirana do dostopanja do svoje nepremičnine, takšno vznemirjanje in oviranje pa se ponavlja dnevno, zato je zaključilo, da imata tožnika, ki ju motijo vsakodnevne toženkine vožnje in vožnje ostalih njenih družinskih članov in obiskovalcev, glede na izpovedi strank postopka in zaslišanih prič pa tudi njihova hoja po nepremičnini parc. št. 45/21 k.o. ..., vso pravico zahtevati opustitev konkretnih voženj, vse dokler toženka ne izkaže, da njene vožnje niso protipravne, zato je tožbenemu zahtevku tožnikov v delu, ki se nanaša na opustitev hoje in voženj z osebnimi, tovornimi, kombiniranimi vozili, delovnimi stroji in avtodomom na navedeni nepremičnini, ugodilo.

9. Ni pritrditi toženki, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Obstoj navedenih postopkovnih kršitev toženka utemeljuje s tem, da je sodišče prve stopnje povsem brez dokazov prepovedalo toženki tudi vožnjo s tovornimi, kombiniranimi vozili, delovnimi stroji in avtodomom, ker to ni izkazano in je to zgolj trditev tožnikov, ki pa ni z ničemer dokazno podprta, saj je tudi toženka navedla na zaslišanju, da se vozi z avtomobilom in hodi peš, iz točke 15. obrazložitve izpodbijane sodbe, ki se nanaša na ta del tožbenega zahtevka, pa navedeno tudi ne izhaja in se tako sodišče do tega dela tožbenega zahtevka sploh ne opredeli. Toženka niti ne pojasni v čem, naj bi bila t.i. protispisnost kot absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, zato se pritožbeno sodišče do te navedbe toženke sploh ne more opredeliti. Pritožbene navedbe toženke, da je izpodbijana sodba obremenjena tudi z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, pa niso utemeljene, saj je sodišče prve stopnje v točki 15. obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo povsem dovolj in tudi povsem ustrezne razloge glede teh odločilnih dejstev, da se izpodbijana sodba da preizkusiti. Tako je med drugim v tej točki obrazložitve povzelo tudi izpoved tožnice V. R., ki ji je očitno sledilo, ker je navedlo, da je le-ta potrdila, da se tožnica (pravilno toženka), njeni sostanovalci in obiskovalci vsakodnevno vozijo z vozili, kombiniranimi vozili, avtodomom, kombiji in tudi hodijo, tako da ne drži trditev toženke v pritožbi, da se do tega dela tožbenega zahtevka sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo oziroma ni navedlo nobenih razlogov.

10. Ker so torej trditve tožnikov, da toženka, njeni sostanovalci in obiskovalci, poleg tega, da po dovozni cesti na parc. št. 45/21 k.o. ... vozijo z osebnimi vozili in po njej hodijo, dovozno cesto uporabljajo tudi na način, da se po njej vozijo tudi s tovornimi, kombiniranimi vozili, delovnimi stroji in avtodomom, da s tem motijo tožnika v njuni (so)lastninski pravici nepremičnine parc. št. 45/21 k.o. ..., ter da se tovrstno vznemirjanje in oviranje pojavlja dnevno, dokazno podprte, temeljijo namreč na izvedenih dokazih z zaslišanjem strank postopka in kot prič zaslišanih F. B. in B. P., ki jih je v bistvenem delu v izpodbijani sodbi v točki 15. obrazložitve izpodbijane sodbe povzelo tudi sodišče prve stopnje, je ta dejstva sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi povsem pravilno in popolno ugotovilo, neutemeljene pa so posledično pritožbene navedbe, da ugotovitev teh dejstev nima opore v izvedenih dokazih.

11. Nekonkretiziran je tudi očitek toženke, da je sodišče prve stopnje s tem, ko ni angažiralo izvedenca geodeta, ki bi dejansko ugotovil, ali toženka opravlja vožnje in hojo po parc. št. 45/21 k.o. ..., ali ne, zagrešilo bistveno kršitev pravil pravdnega postopka, saj ne pojasni, katera določila pravdnega postopka naj bi sodišče prve stopnje s tem kršilo oziroma katere bistvene kršitve določb pravdnega postopka naj bi zagrešilo, zato se ta pritožbeni očitek praktično sploh ne da preizkusiti. Neizvedba dokaza namreč sama po sebi še ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, temveč lahko predstavlja zgolj pritožbeni razlog nepopolne ali zmotne ugotovitve dejanskega stanja. V bistveno kršitev določb pravdnega postopka in sicer v absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP bi lahko neizvedba dokaza namreč prerasla samo v primeru, če sodišče prve stopnje ne bi ustrezno obrazložilo zavrnitve dokaznega predloga, za takšen primer pa v tej zadevi ne gre in tega sodišču prve stopnje toženka tudi ne očita.

12. Neutemeljene pa so tudi pritožbene navedbe toženke, da je sodišče prve stopnje zaradi neizvedbe dokaza z izvedencem geodetske stroke dejansko stanje zmotno oziroma nepopolno ugotovilo, saj ni razjasnilo navedb toženke, da se dovozna pot nahaja le v manjšem delu na parc. št. 45/21 k.o. ..., da dovozna pot ne leži v celoti na tej nepremičnini, ampak tudi na drugi nepremičnini, t.j. parcelni številki nepremičnine, ki jo ima v najemu toženka, ter na parcelnih št. nepremičnin, ki se nahajajo ob dovozni poti parcelne št. 45/21 k.o. ..., saj je bilo med pravdnima strankama nesporno, kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje v točki 9. obrazložitve izpodbijane sodbe, da nepremičnino parc. št. 45/21 k.o.... v naravi predstavlja asfaltirano dovozno cesto, v točki 10. obrazložitve pa je tudi ugotovilo, kar pritožbeno niti ni izpodbijano, da ta dovozna cesta poteka iz smeri občinske ceste-parc. št. 45/20 in 487/6 k.o. ....in se nadaljuje po parc. št. 45/21 k.o. ... do parc. št. 45/2 k.o. ..., ki v naravi predstavlja stanovanjsko hišo z dvoriščem, ki jo ima v najemu toženka, vse do parc. št. 44/3 k.o. ..., ki je v naravi stanovanjska hiša z dvorišče, formalno v solasti tožnikov. Ker je predmet tega tožbenega zahtevka le prenehanje vznemirjanja na tistem delu asfaltirane dovozne ceste, ki se nahaja na parc. št. 45/21 k.o. ... in je v solasti tožnikov, vsakega do 1/8 celote, je ob ugotovitvi, da se vsaj delno ta dovozna cesta nahaja tudi na tej nepremičnini, že ta ugotovitev sodišča prve stopnje, ki je toženka ne izpodbija dovolj, da utemeljuje aktivno legitimacijo tožnikov za tovrstni tožbeni zahtevek. Pravno popolnoma nepomembno je, ali ta del dovozne ceste predstavlja manjši ali večji del celotnega obsega te dovozne ceste, za odločitev v tej zadevi pa tudi ni odločilno, ali morebiti preostali del te dovozne ceste res poteka po nepremičnini, ki jo ima v najemu toženka oziroma po nepremičninah, ki so ob parceli št. 45/21 k.o. ....

13. Toženka ne more zgolj s sklicevanjem na dejstva, da že vsaj deset let dostopa po tej cesti do nepremičnine parc. št. 45/2 k.o. ..., da ima stanovanjska hiša na tej parceli, katere najemnica je, gradbeno dovoljenje, pogoj za njegovo pridobitev pa je tudi dostop do nepremičnine, in da do te hiše ne more dostopati po nobeni drugi poti, izpodbiti pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje, da ni dokazala, da bi imela pravni naslov za uporabo konkretne dovozne ceste na parc. št. 45/21 k.o. ... ter da posledično ni dokazala, da njeno vznemirjanje solastninske pravice tožnikov na tej nepremičnini ni protipravno. Že sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi v točki 11. obrazložitve pravilno pojasnilo, da s strani toženke zatrjevana posest dovozne poti kot dejstvo, le-tej ne zagotavlja avtomatično pravnega naslova oziroma pravice do njene uporabe, še zlasti upoštevaje med pravdnima strankama nesporno dejstvo2, da je bila v preteklosti toženka družbenica družbe ....d.o.o., ki je bila zemljiškoknjižna (so)lastnica parcele št. 45/21 k.o. ... in je torej iz te (so)lastninske pravice tudi izvajala svojo pravico do njene uporabe. Tudi gradbeno dovoljenje za stanovanjsko hišo na drugi nepremičnini (parc. št. 45/2 k.o. ...) toženki ne daje nobene pravice do uporabe nepremičnine parc. št. 45/21 k.o. ..., saj je izdano za povsem drugačne namene. Enako pa velja tudi za golo dejstvo, da toženka nima (drugega) dostopa do hiše, ki jo ima v najemu. To dejstvo bi namreč ob izpolnjevanju zakonskih pogojev lahko bilo le podlaga toženki (oziroma lastniku nepremičnine, ki jo ima v najemu) za ureditev dostopa v kakšnem drugem postopku, šele tovrstna ureditev dostopa pa bi lahko predstavljala toženki pravni naslov za uporabo dovozne ceste na parc. št. 45/21 k.o. ....

14. Ob pravilnih dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje, da sta tožnika vsak do 1/8 solastnika nepremičnine parc. št. 45/21 k.o...., ki v naravi predstavlja asfaltirano dovozno cesto, da toženka sama, njeni družinski člani in obiskovalci vsakodnevno uporabljajo to dovozno cesto za hojo in vožnjo z osebnimi, tovornimi, kombiniranimi vozili, delovnimi stroji in avtodomom, da s takšno uporabo toženka, njeni družinski člani in obiskovalci tožnika motijo oziroma ovirajo ali vznemirjajo v njuni solastninski pravici, toženka pa ni dokazala, da bi imela pravni naslov za tovrstno uporabo te dovozne ceste in s tem posledično ni dokazala, da njena uporaba ni protipravna, je ob pravilni uporabi materialnega prava, t.j. 1. odstavka 99. člena in 100. člena SPZ, sodišče prve stopnje sprejelo pravilen zaključek, da imata tožnika pravico zahtevati od toženke, da opusti tovrstna ravnanja, ki tožnika vznemirjajo v njuni solastninski pravici nepremičnine parc. št. 45/21 k.o...., zato je v tem obsegu njunemu tožbenemu zahtevku pravilno ugodilo.

15. Ker je toženka odločitev o stroških pravdnega postopka izpodbijala le zato, ker naj bi bila odločitev sodišča prve stopnje glede glavne stvari zmotna, iz drugih razlogov pa ji vsebinsko ne nasprotuje, je glede na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje o glavni stvari, neutemeljena tudi njena pritožba zoper stroškovni del odločitve sodišča prve stopnje.

16. Pritožba toženke se ob obrazloženem pokaže za neutemeljeno. Pri odločanju o pritožbi pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (350. člena ZPP), zato je pritožbo toženke zoper izpodbijano sodbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo v skladu s 353. členom ZPP.

17. Toženka s pritožbo ni uspela, zato mora v skladu s 1. odstavkom 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP svoje stroške pritožbenega postopka nositi sama.

1 Dokazi, ki jih je sodišče izvedlo, so navedeni v točki 7. obrazložitve izpodbijane sodbe. 2 Toženka namreč teh trditev tožnikov v tožbi ni konkretizirano zanikala, zato jih je mogoče v skladu z 2. odstavkom 214. člena ZPP šteti za priznane in posledično nesporne.