Jedro

Zaključek o neizogibni potrebi po odreditvi pripora implicira tudi ugotovitev, zakaj za dosego tega namena ni primernejša odreditev milejšega ukrepa.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Ljubljani je zoper A. P. odredila pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP), zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je pritožbo osumljenčevega zagovornika zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočen sklep o odreditvi pripora je zagovornik osumljenega dne 16. 7. 2015 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja uvodoma „iz vseh razlogov določenih v 420. členu ZKP“. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da izpodbijani sklep razveljavi in osumljenemu odpravi pripor, podrejeno pa, da pripor nadomesti s hišnim priporom.

3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru na zahtevo, podanem dne 23. 7. 2015, zahtevo ocenila kot neutemeljeno ter predlagala njeno zavrnitev.

4. Z odgovorom vrhovne državne tožilke sta bila seznanjena osumljeni in njegov zagovornik, slednji se je o njem izjavil z vlogo posredovano po faksu dne 23. 7. 2015. B.

5. Vrhovno sodišče ugotavlja, da sta nižji sodišči (prim. strani 3 do 8 sklepa o odreditvi pripora in 2 in 3 sklepa senata) predvsem na podlagi izsledkov prikritih preiskovalnih ukrepov, sprejeli razumen zaključek o obstoju utemeljenega suma, da je osumljeni A. P. S. Z.-ju in K. R.-ju z namenom, da iz Grčije preko Slovenije v Belgijo prepeljeta prepovedano drogo heroin zagotovil tako tovorno vozilo v lasti njegovega podjetja P. d.o.o. kot tudi prevoz legalnega tovora, ki je služil le kot krinka ter s tem storil kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 186. člena KZ-1. Držijo sicer navedbe zagovornika, da se preiskovalna sodnica ni posebej opredelila do vsebine osumljenčevega zagovora, listinskih dokazov, predloženih s strani obrambe in zatrjevane komunikacije med osumljenim ter L. B. z dne 8. 4. 2015, ki naj bi dokazovala, da osumljeni ni bil seznanjen z namero soosumljenih, ki sta 8. 4. 2015 v bližini Aten na osumljenčevo tovorno vozilo hladilnik (poleg železnih cevi) naložila tudi skoraj 370 kg prepovedane droge heroin, vendar Vrhovno sodišče v tem delu soglaša s stališčem pritožbenega sodišča, da v fazi odločanja o odreditvi pripora sodišče obstoja posameznih odločilnih dejstev ne presoja po načelu proste presoje dokazov in se tudi ne spušča v presojo verodostojnosti dokazov ter tehtanje nasprotujočih si dokazov v smislu drugega odstavka 355. člena ZKP. Sodišče v tej fazi postopka oceni le, ali zbrani dokazi zadoščajo za utemeljen sum, da je obdolženec izvršil kaznivo dejanje (1). Takšno presojo je sodišče v obravnavanem primeru opravilo. Kolikor se zahteva z razlogi ne strinja in navaja, da ugotovitve prikritih preiskovalnih ukrepov kažejo na le povsem običajno komunikacijo dveh oseb, ki se dogovarjata za posel podjema; da ni bilo ugotovljeno, da bi osumljeni za to, da je zagotovil tovorno vozilo, zahteval plačilo; da ni logično, da bi Z. za kritje stroškov zagotovil kartico, ki je bila uporabljena in celo zlorabljena; da je osumljeni na podlagi podjemnih pogodb že večkrat sodeloval tako z Z. kot tudi drugimi fizičnimi in pravnimi osebami, kar dokazujejo v spis predloženi računi in tudi tokrat iskal le posel za opravljanje gospodarske dejavnosti; da osumljeni ni mogel vplivati na to, kar se je dogajalo po tem, ko je kamion že oddal v podjem; da ni mogoče spregledati količine droge, saj je dejstvo, da se na tovornjak poleg šestih ton blaga naloži skoraj štiristo kilogramov droge, mogoče ugotoviti že na podlagi običajnega tehtanja ter da tudi dejstvo, da je osumljenec Z. naročil, da mora blago ocariniti izključuje njegovo vedenje o nezakonitem ravnanju Z., sploh pa je osumljenčevo vlogo šteti le kot obliko pomoči pri storitvi kaznivega dejanja in ne sostorilstvo, podaja svoje zaključke glede ugotovljenih dejstev, s čimer pa ne more uspe, saj Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevane kršitve presoja le v okviru ugotovljenega dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

6. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti s splošnim poudarjanjem dejstva, da je S. Z. procesiran v Grčiji, v posledici česar, glede na zatrjevano povezanost med člani združbe, naj ne bi bila podana pristojnost slovenskega sodišča in veljavnost slovenskega kazenskega zakona, ne more omajati zaključka zunajobravnavnega senata, da je iz opisa dejanja, ki je očitano osumljenemu P., jasno razvidno, da je sam deloval na območju RS, z ato je v zvezi z vprašanjem uporabe kazenskega zakona, glede na t.i. ubikvitetno teorijo po 19. členu KZ-1, potrebno upoštevati prvi odstavek 10. člena KZ-1, ki določa, da Kazenski zakon RS velja za vsakogar, ki stori kaznivo dejanje na ozemlju RS (t.i. teritorialno načelo).

7. Vrhovno sodišče se ne strinja z zagovornikom, da preiskovalna sodnica in senat nista navedla konkretnih razlogov, ki bi utemeljevali sklep o obstoju nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja. Po presoji Vrhovnega sodišča ima izpodbijani sklep o priporu v zvezi z obstojem (objektivnih in subjektivnih okoliščin) pripornega razloga zadostno obrazložitev iz katere izhaja, da se osumljenemu očita storitev težkih kaznivih dejanj, za kateri je zagrožena visoka zaporna kazen, dejanje je bilo storjeno v dobro organizirani hudodelski združbi, kjer so imeli člani natančno porazdeljene naloge in izdelane dobro premišljene metode delovanja, ki so temeljile na visoki stopnji zaupanja, velikih denarnih vložkih in pričakovanih dobičkih, v kateri je osumljeni zasedal pomembno vlogo, saj je omogočil transport prepovedane droge. Preiskovalna sodnica je poudarila tudi visoko družbeno nevarnost kaznivega dejanja, v okviru katerega je hudodelska združba na območje Slovenije (in nadalje v Belgijo) poskušala prepeljati kar 370 kg heroina, opiata, ki povzroči veliko ogroženost življenja in zdravja ljudi. Zunajobravnavni senat je pritrdil zagovorniku, da zaključek sodišča, da se je osumljeni s to dejavnostjo ukvarjal že dlje časa, res ni izkazan, vendar pa je po presoji senata dodaten argument, ki kaže na osumljenčevo vztrajnost pri izvršitvi kaznivega dejanja tudi ugotovitev, da se je osumljeni v kratkem času od 15. 3. do 9. 4. 2015 intenzivno dogovarjal in sestajal z soosumljenima. Vse ugotovljene okoliščine v zvezi z izvršitvijo kaznivega dejanja, predvsem ugotovitev, da je bila hudodelska združba dobro organizirana, da so njeni člani delovali vztrajno in premišljeno, vloga osumljenca pri izvršitvi kaznivega dejanja pa ključna, saj je zagotovil tovorno vozilo in legalni tovor, tudi po presoji Vrhovnega sodišča utemeljujejo sklep, da osumljenec izvrševanja kaznivega dejanja ne bo opustil, saj je intenzivno vpleten v kriminalno dejavnost(2). Zgolj dejstvo, da je redno zaposlen, tega ne spreminja.

Kolikor se zahteva z razlogi ne strinja in navaja, da osumljeni kaznivega dejanja niti ne more ponoviti, saj je imel le en kamion, ki je sedaj zasežen s strani grških varnostnih organov, kar dokazuje v spis predložen izpisek iz poslovnih knjig in seznam osnovnih sredstev, podaja svoje zaključke glede ugotovljenih dejstev, s čimer pa ne more uspeti, saj je bilo že poudarjeno, da Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevane kršitve presoja le v okviru ugotovljenega dejanskega stanja.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča je zato razumen tudi sklep, da te navedene okoliščine kažejo na to, da bi, če bi prišlo do ponovitve kaznivega dejanja, lahko bila povzročena velika škoda za človekovo zdravje in je pripor zato sorazmeren poseg. Glede na te že navedene okoliščine, ki so relevantne tudi za presojo obstoja ponovitvene nevarnosti, pa pripora tudi ni mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom. Takšen zaključek o neizogibni potrebi po odreditvi pripora implicira tudi ugotovitev, zakaj za dosego tega namena ni primernejša odreditev milejšega ukrepa(3).

C.

9. Glede na to, da zatrjevane kršitve določb postopka, kazenskega zakona in Ustave RS niso podane, ostale trditve zahteve za varstvo zakonitosti pa očitno niso take, da bi iz njih izhajala nezakonitost izpodbijanih sklepov, je Vrhovno sodišče neutemeljeno zahtevo osumljenčevega zagovornika na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

10. Če bo za osumljenega nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom tretjega člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

(1) Prim. sodbi Vrhovnega sodišča XI Ips 13973/2012-69 z dne 19. 4. 2012 in XI Ips 65359/2012-101 z dne 28. 1. 2013. (2) Prim. odločbe Vrhovnega sodišča XI Ips 24252/2012 z dne 21. 6. 2012, XI Ips 675/2013 z dne 7. 2. 2013 in XI Ips 56749/2013 z dne 16. 1. 2014. (3) Tako tudi sodbi I Ips 356/2005 z dne 24. 11. 2005, XI Ips 31981/2012 z dne 19. 7. 2012 in XI Ips 1036/2012 z dne 2. 8. 2012.