Jedro

Pri tožniku ni prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja in do nove invalidnosti ter potrebe po dodatnih omejitvah oziroma do omejitve dela le v dopoldanski izmeni. Na podlagi 81. člena v zvezi s 63. členom ZDSS-1 je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb toženca ter na priznanje dodatnih omejitev pri delu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 21. 7. 2015 in št. ... z dne 16. 4. 2015 in da se mu kot delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni poleg že priznanih stvarnih razbremenitev prizna še dodatna (delo samo v dopoldanskem času) od 2. 1. 2015 dalje. Obenem je sklenilo, da tožnik sam krije svoje stroške tega postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik smiselno zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da sta imela nevrolog in ortoped razumevanje za njegove težave in da sta ga napotila na invalidsko komisijo. Invalidska komisija in sodni izvedenec pa niso odločili njemu v prid. Predlaga, da se zadeva ponovno preuči in se mu povrnejo stroški fotokopiranja.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno odločilo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je sodbo pravilno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče dodatno poudarja naslednje.

5. Predmet sodne presoje je dokončna odločba toženca št. ... z dne 21. 7. 2015, s katero je zavrnil tožnikovo pritožbo, vloženo zoper prvostopno odločbo št. ... z dne 16. 4. 2015 in hkrati citirano odločbo odpravil ter odločil, da je tožnik še nadalje delovni invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni in ima še nadalje pravico do premestitve na drugo delovno mesto brez dvigovanja bremen nad 5 kg in brez prisilne drže hrbtenice kot na primer "rekviziter IV" s polnim delovnim časom od 8. 4. 2008 dalje. Sporno v tej zadevi je, ali je pri tožniku prišlo do takšnega poslabšanja zdravstvenega stanja, da je potrebna še dodatna omejitev pri delu in sicer delo samo v dopoldanskem času.

6. Pravna podlaga v predmetni zadevi je podana v določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2). Ta v 63. členu določa definicijo invalidnosti in posameznih kategorij invalidnosti. V 93. členu pa določa, da če se zavarovancu, pri katerem je podana invalidnost II. ali III. kategorije, že ugotovljena invalidnost poslabša ali nastane nov primer invalidnosti zaradi bolezni ali poškodbe zunaj dela, tako da izpolnjuje pogoje za pridobitev nove pravice, pridobi to pravico, če na dan nastanka spremembe ali nove invalidnosti izpolnjuje pogoje starosti in zavarovanja ali pokojninske dobe, določene s tem zakonom, za pridobitev nove pravice. Glede na citirano določbo je predpogoj za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja poleg starosti in potrebne zavarovalne ali pokojninske dobe, predvsem ugotovitev, da se je že ugotovljena invalidnost poslabšala ali nastal nov primer invalidnosti zaradi bolezni ali poškodbe zunaj dela. Takšnega stanja pa sodišče prve stopnje tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pri tožniku ni moglo ugotoviti.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik na podlagi odločbe toženca z dne 7. 5. 2008 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s priznano pravico do premestitve na drugo delovno mesto brez dvigovanja bremen nad 5 kg in brez prisilne drže hrbtenice, kot na primer "rekviziter I" s polnim delovnim časom od 8. 4. 2008 dalje. V ponovnem postopku za oceno tožnikove delazmožnosti je toženec s prvostopno odločbo z dne 25. 7. 2012, potrjeno z dokončno odločbo z dne 1. 10. 2012 zavrnil tožnikovo zahtevo za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. V sedaj obravnavanem postopku, ki se je začel na predlog tožnikove lečeče zdravnice dne 2. 1. 2015, je invalidska komisija prve stopnje dne 18. 2. 2015 najprej menila, da pri tožniku od 18. 2. 2015 ni več invalidnosti. Invalidska komisija druge stopnje pa je dne 23. 6. 2015 bila drugačnega mnenja, da je pri tožniku od 8. 4. 2008 in še nadalje zaradi posledic bolezni podana III. kategorija invalidnosti v nespremenjeni obliki in da je delovno mesto po nastanku invalidnosti, to je rekviziter IV po opisu z dne 14. 1. 2015, ustrezno. Menila je, da pri tožniku objektivno ni mogoče ugotoviti poslabšanja zdravstvenega stanja in s tem potrebe po časovni razbremenitvi pri delu.

8. Zaradi različnih mnenj v predsodnem postopku, tožnikovega tožbenega zahtevka, s katerim je uveljavljal dodatno omejitev pri delu in predvsem zaradi popolne ugotovitve dejanskega stanja, je sodišče prve stopnje pridobilo mnenje sodnega izvedenca specialista ortopeda, ki ga je v zvezi s tožnikovimi pripombami na podano mnenje še zaslišalo. Sodni izvedenec je ob upoštevanju celotne dokumentacije v sodnem in upravnem spisu ter v zdravstvenem kartonu in po opravljenem osebnem pregledu tožnika menil, da v relevantnem obdobju od 1. 10. 2012 do 21. 7. 2015, to je do dneva dokončne odločbe toženca, ki jo tožnik izpodbija v tem postopku, pri tožniku ni prišlo do pomembnega poslabšanja zdravstvenega stanja. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da v zdravstveni dokumentaciji tožnika, ki zajema tako klinične preiskave, kakor tudi objektivne analize stanja osnega skeleta, narejene z RTG in MR posnetki in elektromiografskimi metodami, ni opisov za pomembno poslabšanje zdravstvenega stanja in za razvoj takšen patologije, ki bi tožniku onemogočala opravljanje dela v okviru omejitev, kot so mu bile priznane v predsodnem postopku. Sodni izvedenec je menil, da ni razlogov za časovno razbremenitev ali razbremenitev turnosnega dela. Po njegovem mnenju je bil tožnik v relevantnem obdobju zmožen za delo brez dvigovanja bremen nad 5 kg in brez prisilne drže hrbtenice in da delo, ki ga mora tožnik opravljati v različnih obdobjih dneva, glede na naravo delovnega mesta ne spreminja kumulativne obremenitve 40 - urnega tedenskega dela. Hkrati je sodni izvedenec ocenil, da narava kronične bolečine v hrbtenici ni takšna, da bi samo dopoldanska obremenitev z delom predstavljala bistveno razliko od obremenitve, ki je razporejena preko celega dneva. Pri takšnem mnenju je sodni izvedenec vztrajal tudi po tem, ko ga je sodišče prve stopnje v zvezi s tožnikovimi pripombami na podano mnenje, še zaslišalo in ko je še dodatno pojasnil razloge, zaradi katerih je menil, da pri tožniku do izdaje dokončne odločbe ni prišlo do takšnih sprememb v njegovem zdravstvenem stanju, da bi se že ugotovljena invalidnost poslabšala in da bi nastal nov primer invalidnosti v smislu 93. člena ZPIZ-2. 9. V tako podanem izvedenskem mnenju je sodišče prve stopnje imelo dovolj strokovno prepričljive podlage za zavrnitev tožnikovega tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je z izvedencem razčistilo bistveno vprašanje, ali je pri tožniku prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja in do nove invalidnosti in če so pri njem kot invalidu III. kategorije invalidnosti potrebne dodatne omejitve pri delu. Pri oceni tožnikove delazmožnosti je izvedenec upošteval vso medicinsko dokumentacijo in naravo tožnikovega obolenja, že ocenjeno preostalo delazmožnost in ugotovljene omejitve pri delu v prejšnjih postopkih ter pogoje, ki se zahtevajo pri delu, ki ga tožnik opravlja. To so tudi vsi podatki, ki so bistvenega pomena pri ugotavljanju preostale delazmožnosti in eventuelnega poslabšanja zdravstvenega stanja in nastanek nove invalidnosti. Zlasti je za ugotovitev nove invalidnosti pomembna medicinska dokumentacija in obstoječe zdravstveno stanje v primerjavi z zdravstvenim stanjem in ugotovitvami v prejšnjih postopkih. Na podlagi medicinske dokumentacije in tožnikovega zdravstvenega stanja, izkazanega tudi v izvidih, ki jih je tožnik posebej izpostavljal, pri tožniku tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni prišlo do sprememb v zdravstvenem stanju, ki bi narekovale dodatne omejitve pri delu. Po mnenju sodnega izvedenca narava kronične bolečine v hrbtenici ni takšna, da bi samo dopoldanska obremenitev z delom predstavljala bistveno razliko od obremenitve, ki je razporejena preko celega dneva. Delo v turnusu tožniku omogoča enako časa za sprostitev in počitek, kot če je obvezna prisotnost pri delu določena le v dopoldanskem času. Takšno mnenje je po prepričanju pritožbenega sodišča skladno z medicinsko dokumentacijo, s slikovno diagnostiko in objektivnimi ugotovitvami specialistov ter tudi izvidi osebnega pregleda, ki ga je opravil sodni izvedenec.

10. Na podlagi takšnih ugotovitev je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da pri tožniku ni prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja in do nove invalidnosti ter potrebe po dodatnih omejitvah oziroma do omejitve dela le v dopoldanski izmeni. Na podlagi 81. člena v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) je sodišče prve stopnje utemeljeno tožnikov tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb toženca ter kot delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni poleg že priznanih stvarnih razbremenitev še priznanje dodatne omejitve pri delu oziroma delo samo v dopoldanskem času od 2. 1. 2015, zavrnilo. Ker tožnik v postopku ni uspel, je v skladu z določbo 154. člena ZPP pravilno odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške tega postopka. Med te stroške sodijo vsi stroški postopka, vključno stroški fotokopiranja. Zaradi neuspešnega sodnega postopka glede na 154. člen ZPP zato tudi ni nobene podlage, da bi se tožniku povrnili stroški fotokopiranja, ki jih uveljavlja v pritožbi.

11. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.