U-I-143/07

5. 7. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe in v postopku za preizkus pobude A. A. iz Ž. na seji 5. julija 2007

sklenilo:

1.Ustavna pritožba zoper sklep Disciplinskega sodišča druge stopnje za državne tožilce št. Dsp 2/2005 z dne 14. 11. 2005 v zvezi s sklepom Disciplinskega sodišča prve stopnje za državne tožilce št. Ds 4/2004 z dne 22. 4. 2005 se zavrže.

2.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega odstavka 90. člena Zakona o sodniški službi (Uradni list RS, št. 23/05 – ur. p. b.) se zavrne.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnica je bila s sklepom disciplinskega sodišča prve stopnje za državne tožilce spoznana za odgovorno nevestnega opravljanja službene dolžnosti po 1. točki 44. člena Zakona o državnem tožilstvu (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju ZDT). Izrečena ji je bila disciplinska sankcija zmanjšanja plače za pet odstotkov za dobo treh mesecev. Zoper sklep je zagovornik pritožnice vložil pritožbo, ki jo je disciplinsko sodišče druge stopnje za državne tožilce zavrnilo.

2.Pritožnica zatrjuje zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter kršitev 2., 14., 22., 25., 28. in 29. člena Ustave. Sklicuje se na 90. člen Zakona o sodniški službi (v nadaljevanju ZSS-UPB1) in poudarja, da za disciplinske kršitve veljajo pravila kazenskega prava. Po mnenju pritožnice je opis disciplinske kršitve v izreku prvostopenjskega sklepa nedoločen. Nedoločen izrek naj bi omogočal arbitrarno odločanje. Uporaba besede "karkoli" v opisu naj ne bi omogočala preizkusa očitane kršitve. Pritožnica navaja, da ji ni bila dana možnost učinkovite obrambe. Disciplinsko sodišče prve stopnje za državne tožilce naj bi iz predloga izpustilo očitek, da je bilo treba vložiti obtožbo ali vsaj zahtevo za preiskavo, in ji v obrazložitvi očitalo druge opustitve. Ker naj ne bi upoštevalo dopisa Davčnega urada Novo mesto z dne 2. 12. 2004, naj bi bila obrazložitev sklepa pomanjkljiva. Disciplinsko sodišče druge stopnje za državne tožilce naj ne bi odgovorilo na pritožbeno navedbo o brezpredmetnosti davčne zadeve in s tem kršilo 25. člen Ustave. Pritožnica prvostopenjskemu sodišču tudi očita, da se je spustilo v meritorno obravnavo predloga za izrek disciplinske sankcije in s tem odstopilo od dotedanje sodne prakse, po kateri se v takih primerih predlog zavrže.

3.Pritožnica Ustavnemu sodišču predlaga, naj presodi skladnost 90. člena ZSS-UPB1 z Ustavo. Izpodbijana določba naj bi izključevala zahtevo za varstvo zakonitosti kot izredno pravno sredstvo. Po mnenju pritožnice je zaradi preizkusa zakonitosti pravnomočnih odločb smiselna uvedba tega izrednega pravnega sredstva tudi v disciplinskih postopkih, saj je kot možna posledica teh postopkov predvidena tudi razrešitev funkcije državnega tožilca. S tem naj bi bila dosežena enaka obravnava posameznikov v istovrstnih zadevah.

B. – I.

4.Po prvem odstavku 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 –v nadaljevanju ZUstS) se ustavna pritožba lahko vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva.

5.Izpodbijana sklepa sta v disciplinskem postopku izdali disciplinski sodišči prve in druge stopnje za državne tožilce. Disciplinsko sodišče prve stopnje za državne tožilce sestavljajo predsednik in dva člana prvostopenjskega disciplinskega sodišča za sodnike ter državni tožilci, člani državnotožilskega sveta, izvoljeni izmed državnih tožilcev (prvi odstavek 46. člena ZDT). Disciplinsko sodišče druge stopnje za državne tožilce pa sestavljajo štirje sodniki, člani drugostopenjskega disciplinskega sodišča za sodnike, in trije vrhovni državni tožilci, določeni z letnim razporedom dela vrhovnega državnega tožilstva za dobo dveh let (prvi odstavek 46. člena ZDT).

6.Iz ustavnih določb o sodstvu izhaja, da lahko opravljajo sodniško funkcijo le sodniki, ki so neodvisni (125. člen), imajo trajni mandat (129. člen) in jih voli Državni zbor na predlog Sodnega sveta (130. člen Ustave). Organa, ki po sestavi ne izpolnjuje teh ustavnopravnih meril, ni mogoče šteti kot sodišče. V obravnavanem primeru je prvostopenjsko sodišče odločalo v senatu okrožne državne tožilke kot predsednice in okrožnega državnega tožilca ter okrožne sodnice kot članov senata. O pritožbi zoper prvostopenjski sklep je odločalo drugostopenjsko sodišče v senatu vrhovnega sodnika kot predsednika in vrhovnega državnega tožilca ter vrhovnega sodnika kot članov senata. O disciplinski odgovornosti pritožnice sta odločala disciplinska organa, ki ne izpolnjujeta navedenih meril za sodišče in zato nista zagotavljala sodnega varstva. Vendar imata disciplinski sodišči prve in druge stopnje za državne tožilce pristojnosti, ki so lastne državnemu organu. Tako Ustavno sodišče že v odločbi št. Up-399/04 z dne 7. 4. 2005 (Uradni list RS, št. 47/05). O zakonitosti dokončnih posamičnih aktov, s katerimi državni organi odločajo o pravicah ali o obveznostih in pravnih koristih posameznikov, odloča v upravnem sporu pristojno sodišče, če za določeno zadevo ni z zakonom predvideno drugo sodno varstvo (prvi odstavek 157. člena Ustave). Na podlagi drugega odstavka 1. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in nasl. – ZUS) je bil zoper sklep disciplinskega sodišča druge stopnje za državne tožilce mogoč upravni spor. Pred izčrpanjem tega pravnega sredstva ustavna pritožba ni dopustna. Ker ni podana procesna predpostavka izčrpanosti pravnih sredstev, je Ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrglo (1. točka izreka).

B. – II.

7.Pritožnica navaja, da izpodbija 90. člen ZSS-UPB1, vendar je iz vsebine pobude razvidno, da dejansko nasprotuje le prvemu odstavku tega člena v delu, ki izključuje uporabo določb Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – ZKP), ki se nanašajo na zahtevo za varstvo zakonitosti.

8.Pritožnica ne navaja, s katero določbo Ustave naj bi bila izpodbijana ureditev v neskladju, vendar je njene navedbe mogoče razumeti kot očitek o neskladju izpodbijane ureditve z načelom enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Ker je zoper odločitve disciplinskih sodišč v takem primeru, kot je pritožničin, zagotovljena možnost sodnega varstva v upravnem sporu, pritožnica očitka o neenakosti ne more utemeljiti s primerjanjem svojega položaja s položajem posameznikov v postopkih, v katerih je dovoljena zahteva za varstvo zakonitosti kot izredno pravno sredstvo. Glede na navedeno je pobuda očitno neutemeljena, zato jo je Ustavno sodišče zavrnilo (2. točka izreka), ne da bi se pri tem spuščalo v vprašanje obstoja procesnih predpostavk.

C.

9.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi druge alineje prvega odstavka 55. člena in drugega odstavka 26. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, dr. Franc Grad, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Sklep je sprejelo soglasno.

Predsednik

dr. Janez Čebulj