Jedro

Obveznost, ki je bila izgovorjena s pogodbo o izročitvi in razdelitvi premoženja za življenja, s smrtjo C.C. ni prenehala, temveč je ta obveznost prešla na njegovega dediča E.E.. V tem primeru pa je potrebno tudi njega upoštevati in mu omogočiti sodelovanje pri odločanju o oprostitvi oziroma plačilu institucionalnega varstva. Ker tožena stranka vsega tega v predsodnem postopku ni ugotavljala, je sodišče prve stopnje utemeljeno izpodbijane odločbe odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožnikoma povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 214,18 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 19. 10. 2016 in odločbo CSD A. št. ... z dne 17. 5. 2016, ter odločbo tožene stranke št. ... z dne 19. 10. 2016 in odločbo CSD A. št. ... z dne 20. 5. 2016. Toženi stranki je naložilo, da v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe izda nov upravni akt o pravici do oprostitve plačila institucionalnega varstva za upravičenko B.B.. Nadalje je še odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 1.078,78 EUR stroškov postopka, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je v predmetni zadevi bistveno vprašanje, kakšne pravne narave je "pogodba o izročitvi in razdelitvi premoženja za življenja" z dne 9. 9. 1986, ki je bila sklenjena med izročevalko - B.B., upravičenko do socialno varstvenih storitev in prevzemnikoma - njenim sinom C.C. ter D.D.. Posledično je bistveno tudi vprašanje, ali je obveznost, za katero se je leta 1986 s pogodbo zavezal upravičenkin sin C.C., prešla na prevzemnikovega dediča, njegovega sina (upravičenkinega vnuka) E.E.. Po mnenju tožene stranke ni pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da pogodba iz leta 1986 velja tudi za E.E. (kot prevzemnikovega dediča), ki bi ga zaradi tega organ prve stopnje moral upoštevati kot zavezanca k preživljanju upravičenke B.B.. Sodišče prve stopnje se je sklicevalo na 359. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ)1 (pravilno: 359. člen ZOR) in zaključilo, da tudi upoštevaje sodno prakso zaveza pogodbenika, da bo drugemu pogodbeniku nudil oskrbo za primer starosti in bolezni, ne predstavlja obveznosti strogo osebne narave in da ta zaveza lahko preide na dediče, torej v sporni zadevi tudi na dediča E.E.. Po zaključku sodišča prve stopnje njegove izjave v postopku odločanja o oprostitvi plačila storitev institucionalnega varstva, da se ne čuti zavezanega po izročilni pogodbi, tako ne morejo biti upoštevne. Takšno stališče pa je po mnenju tožene stranke nepravilno. Ob sklicevanju, da obveznost lahko preide na dediče, pa v razlogih izpodbijane sodbe manjka obrazložitev, zakaj naj bi do prehoda obveznosti prišlo. V tem primeru gre za absolutno bistveno kršitev določb postopka, saj sodišče ne podaja nikakršnih razlogov o tem, zakaj v konkretnem primeru šteje, da obveznost, kot izhaja iz pogodbe iz leta 1986, ne šteje kot obveznost strogo osebne narave. Takšnih trditev tožnika v postopku na prvi stopnji tudi nista podala. Tožena stranka pri tem poudarja, da OZ prehod obveznosti v primeru smrti ene izmed strank (preživljalca) izrecno določa le pri pogodbi o dosmrtnem preživljanju, pa še to le ob soglasju dedičev. V konkretnem primeru ne gre za pogodbo o dosmrtnem preživljanju, kar nenazadnje ugotavlja tudi sodišče prve stopnje. Izročilna pogodba in pogodba o preužitku pa ne predvidevata prehoda obveznosti na njene dediče. Tudi Zakon o dedovanju (v nadaljevanju: ZD),2 ki je urejal dednopravne pogodbe pred uveljavitvijo OZ, je tovrstno posledico predvideval zgolj za pogodbo o dosmrtnem preživljanju. Določbe ZD oziroma sedaj OZ predstavljajo pravno podlago, ki jo je potrebno upoštevati, tudi iz razloga pravne varnosti in predvidljivosti. V predmetni zadevi je do prenosa lastninske pravice na nepremičnini na podlagi pogodbe iz leta 1986 prišlo takoj, medtem ko je pri pogodbi o dosmrtnem preživljanju prenos lastninske pravice odložen do smrti. Bistveno je torej dejstvo, da v predmetni zadevi ne obstaja pravni posel, kot podlaga oziroma temelj, ki bi E.E. določal status zavezanca k preživljanju, s tem pa tudi status zavezanca k plačilu storitev. Zgolj njegova moralna zaveza in pripravljenost k oskrbi svoje babice, pa navedenega dejstva v ničemer ne spremenita. Zanj pogodba iz leta 1986 ne velja. Dejstvo, da je E.E. morda pripravljen v določeni meri poskrbeti za babičino oskrbo, nima nikakršne neposredne povezave s samo pogodbo iz leta 1986, pri sklenitvi katere ni sodeloval in ga posledice kot prevzemnikovega dediča ne morejo zadeti. Če pa sodišče prve stopnje že izhaja iz dopisov odvetnika, pa pri tem ni nepomembno, da je v njih izrecno zapisano, da je E.E. svojo babico B.B. pripravljen sprejeti nazaj na bivanje na njenem domu (kar je bilo nenazadnje tudi dogovorjeno s pogodbo iz leta 1986). Nikakor pa ni pripravljen kriti stroškov oskrbe na naslovu prvo tožeče stranke. Razlog, da je pripravljen kriti stroške domske oskrbe, pa je mogoče izpeljati iz njegovih nadaljnjih ravnanj razvidnih iz samega dopisa, torej, da je B.B. zelo slabega zdravstvenega stanja (huda demenca) in da sam ne more niti ni kvalificiran zagotoviti 24-urne oskrbe, nege in nadzora na (njenem) domu in da je zaradi tega tudi sprožil postopek namestitve v dom. Vseh teh dejstev sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, zaradi česar je tudi relevantno dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. V kolikor pritožbeno sodišče ne bi ugodilo pritožbi tožene stranke, pa le ta poudarja, da je nepravilna tudi odločitev o stroških postopka. Sodišče je namreč odločilo na podlagi uspeha v postopku, pri čemer pa je v predmetni zadevi mogoče ugotoviti, da sta tožnika sicer res uspela (odprava izpodbijanih odločb), vendar pa zgolj in le na načelni ravni. Sodišče je namreč zahtevku ugodilo iz drugih razlogov, kot pa sta jih zatrjevala tožnika. Tudi odločitev sodišča prve stopnje temelji na pravni podlagi, ki jo tožnika nista zatrjevala. Tožena stranka predlaga, da sodišče prve stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podrejeno, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Glede stroškov postopka pa predlaga spremembo tako, da tožnika sama krijeta stroške postopka oziroma podrejeno, da se razveljavi stroškovna odločitev in v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. V odgovoru na pritožbo tožnika menita, da je pritožba neutemeljena. Bistvo tega postopka je ugotavljanje elementov oprostitve plačila institucionalnega varstva, ne pa elementov plačevanja le-tega. Ključno vprašanje je, ali je upravičenka do institucionalnega varstva B.B. imela možnost pridobiti sredstva za preživljanje, zaradi česar bi oba tožnika bila oproščena plačila le-tega. Da je ta možnost obstajala sta tožnika tudi dokazovala z dejstvom, da je E.E. na osnovi poziva obeh tožnikov takrat, ko je bila B.B. še pri F.F., prevzel njeno skrb in jo nastanil v svojem domu, torej v nepremičnini, ki je bila predmet dedovanja in tudi predmet izročilne pogodbe ter zanjo nekaj časa skrbel. Kasneje pa se je odločil ter jo prepustil v institucionalno varstvo. S tem je prevzel dejansko skrb in sicer tako, kot se je tudi zavezal v svojih pisnih izjavah. V primeru, kadar nekdo izjavi, da je pripravljen prevzeti obveznosti svojega predhodnika v zapuščinskem postopku in to jasno izrazi, potem preidejo obveznosti nanj. Tožnika še posebej zatrjujeta, da tudi iz listinskih dokazov izhaja, da je varovanka B.B. po svojem zastopniku že posredovala dopise in zahtevke zoper "svojega skrbnika" E.E. in ga pozivala na prevzem preživljanja. Vendar pa, ko je zavezanec E.E. postal njen skrbnik, je bil on tisti, ki je v njenem imenu uveljavljal njene pravice, vendar očitno ne proti sebi. Gre za kolizijo interesov, kar je tudi predmet posebnega postopka glede razrešitve skrbnika. Tudi Vrhovno sodišče RS je že zavzelo stališče, da v primeru smrti prevzemnika preide obveznost na dediče. Sodišče je tudi ustrezno obrazložilo, zakaj prenos obveznosti ni strogo osebne narave. Nelogično je, zakaj se tožena stranka glede na izvedene dokaze izogiba odločanju o zavezancu za plačilo institucionalnega varstva. Pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Priglašata tudi stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)3 pazi po uradni dolžnosti.

6. Sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, kot to v pritožbi uveljavlja tožena stranka. Sodba namreč vsebuje bistvene razloge in se jo tako tudi da preizkusiti.

7. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 19. 10. 2016 in prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 17. 5. 2016 ter odločbi št. ... z dne 19. 10. 2016 in št. ... z dne 20. 5. 2016. Z navedenimi odločbami je bilo odločeno o oprostitvi plačila storitve institucionalnega varstva za B.B. ter med drugim tudi o višini prispevka za oba tožnika, ki sta po odločbi z dne 17. 5. 2016 dolžna vsak za upravičenko prispevati po 376,56 EUR oziroma po odločbi z dne 20. 5. 2016 vsak po 297,34 EUR.

8. V zadevi je sporno, ali je dolžan za storitev institucionalnega varstva za upravičenko B.B. prispevati tudi oziroma njen vnuk E.E., tj. dedič po pokojnem sinu upravičenke C.C..

9. Zakon o socialnem varstvu (v nadaljevanju: ZSV)4 v 100. členu določa obveznost plačila k storitvam institucionalnega varstva. Določeno je, da so upravičenci in drugi zavezanci dolžni plačevati vse po tem zakonu opravljene storitve, razen storitev socialne preventive, prve socialne pomoči in institucionalnega varstva v socialno varstvenih zavodih za usposabljanje, ki so za vse upravičence brezplačne. Nadalje je določeno, da Vlada RS predpiše merila, po katerih se za upravičence in druge zavezance delno ali v celoti določajo oprostitve pri plačilu storitev. Na zahtevo upravičenca do socialno varstvene storitve odloči o delni ali celotni oprostitvi plačila storitve center za socialno delo v skladu z merili iz prejšnjega odstavka. Na podlagi navedenega člena je bila sprejeta Uredba o merilih za oprostitev pri plačilu socialno varstvenih storitev (v nadaljevanju: Uredba).5 Glede zaveze pa je v 2. členu (pomen izrazov) določeno, da je zavezanec družinski član, tj. oseba, ki jo kot družinskega člana upravičenca oziroma zavezanca določa zakon. Poleg tega je zavezanec ali zavezanka tudi fizična oseba, ki ni družinski član, če jo z upravičencem do storitve veže preživninska obveznost po predpisih o zakonski zvezi in družinskih razmerjih in druga pravna ali fizična oseba, ki jo k plačilu stroškov oskrbe ali institucionalnega varstva za upravičenca zavezuje izvršljiv pravni naslov ali pravni posel. 10. Iz dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in pa iz listinske dokumentacije v spisu izhaja, da so upravičenka (tedaj izročevalka) in C.C. ter D.D. sklenili pogodbo o izročitvi in razdelitvi premoženja za življenja. Pogodba je datirana z 9. 9. 1986. Pogodbenica B.B. si je kot izročevalka izgovorila služnostno pravico dosmrtnega brezplačnega stanovanja v domači hiši, dosmrtno oskrbo in nego v slučaju bolezni in starostne onemoglosti ter ogrevanje prostorov, kjer prebiva s kurjavo v zadostni količini. Prevzemnika pa sta prejela v izključno in takojšnjo last in posest solastniški delež nepremičnin. C.C. je 23. 9. 2014 umrl. Na podlagi sklepa o dedovanju je bil za dediča I. dednega reda na podlagi zakona razglašen E.E. (vnuk upravičenke).

11. Sodišče prve stopnje je presojalo, ali je E.E. prevzel tudi obveznosti, ki so bile izgovorjene s pogodbo o izročitvi in razdelitvi premoženja za življenja z dne 9. 9. 1986. ZD, ki je v času sklenitve pogodbe urejal dednopravne pogodbe, je v 111. členu določal, da ob izročitvi in razdelitvi lahko pridrži izročitelj zase ali za svojega zakonca ali pa zase in za svojega zakonca ali za koga drugega pravico užitka vsega izročenega premoženja ali dela premoženja ali si izgovori dosmrtno rento v naravi ali v denarju, dosmrtno preživljanje ali kakšno drugo nadomestilo. ZD pa ni urejal posebej primera, če prevzemnik, ki je sprejel določene obveze do izročevalke umrle, kot je to na primer urejeno za primer, ko umre preživljalec v primeru, ko gre za sklenitev pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ko skladno s prvim odstavkom 122. člena ZD preidejo njegove obveznosti na njegovega zakonca in na tiste potomce ali posvojence, ki so poklicani k dedovanju, če ti v to privolijo. Po stališču Vrhovnega sodišča RS6 prej navedene določbe ni mogoče analogno uporabiti v primeru, ko gre za pogodbo o preužitku. Po stališču pritožbenega sodišča pa enako velja tudi za izročilno pogodbo. V tem primeru pa je potrebno uporabiti splošna pravila ZOR, ki je veljal v času sklenitve izročilne pogodbe. OZ namreč v 160. členu določa, da se določbe tega zakonika ne uporabljajo za obligacijska razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo tega zakonika. ZOR pa je v 359. členu določal, da s smrtjo dolžnika ali upnika preneha obveznost samo, če je nastala glede na osebne lastnosti, katere izmed pogodbenih strank ali glede na osebne sposobnosti dolžnika (enako določa OZ v 334. členu). Že sodišče prve stopnje pravilno poudarja, da osebne lastnosti strank v sporni zadevi niti niso izkazane niti jih v postopku stranki nista niti zatrjevali oziroma iz same izročilne pogodbe ne izhajajo.

12. To pa pomeni, da je obveznost prešla tudi na E.E. (vnuk upravičenke oziroma izročevalke). Iz sklepa o dedovanju ne izhaja, da bi bil s tem v zvezi podan kakršenkoli ugovor oziroma da te obveznosti nanj ne bi bile prenesene. Skladno s 132. členom ZD pokojnikova zapuščina s trenutkom smrti po samem zakonu preide na njegove dediče. Njegovi dediči torej že po samem zakonu vstopijo v vse materialne in procesne pravice in obveznosti pravnega prednika, kot to izhaja tudi iz sodne prakse.7 Nenazadnje je E.E. tudi že začel izvajati prevzete obveznosti do B.B., kar med strankama niti ni sporno. Šele kasneje, ko je postal tudi skrbnik B.B., ki je bila nameščena v institucionalno varstvo, se je odprlo vprašanje, kdo bo prispeval sredstva za plačilo institucionalnega varstva.

13. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno razsodilo, da obveznost, ki je bila izgovorjena s pogodbo o izročitvi in razdelitvi premoženja za življenja, s smrtjo C.C. ni prenehala, temveč je ta obveznost prešla na njegovega dediča E.E.. V tem primeru pa je potrebno tudi njega upoštevati in mu omogočiti sodelovanje pri odločanju o oprostitvi oziroma plačilu institucionalnega varstva, upoštevaje določbe Uredbe, kot je to pravilno v točki 16 obrazložilo že sodišče prve stopnje. Ker tožena stranka vsega tega v predsodnem postopku ni ugotavljala, je sodišče prve stopnje utemeljeno izpodbijane odločbe odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje. S tem, ko je odpravilo odločbe je tudi pravilno štelo, da sta tožnika v sporu uspela in da jima je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka.

14. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

15. Skladno s prvim odstavkom 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP je pritožbeno sodišče sklenilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške odgovora na pritožbo. Skladno z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju: OT)8 je priznalo stroške odgovora na pritožbo v višini 375 točk in 2 % materialnih stroškov, kar znaša 7,50 točke ter 22 % DDV. Skupen znesek stroškov tako znaša 214,18 EUR. Navedeni znesek je dolžna tožena stranka povrniti tožnikoma v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1 Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami. 2 Ur. l. SRS, št. 15/76 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 4 Ur. l. RS, št. 54/92 s spremembami. 5 Ur. l. RS, št. 110/2004 s spremembami. 6 Glej sklep II Ips 178/2008. 7 Npr. sklep I Ip 1011/2017 z dne 27. 2. 2018. 8 Ur. l. RS, št. 2/2015 s spremembami.