Jedro

Določilo 210. člena ZOR o obveznosti vrnitve podarjene nepremičnine zaradi odpadle podlage ni mogoče uporabiti, če se je nepremičnina z gradnjo spremenila tako, da se je spojila s stanovanjsko hišo.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje v obsegu odločitve o vložku št. 190 k.o. Š. po darilni pogodbi z dne 26.8.1985 in v izreku o pravdnih stroških razveljavita, zadeva pa v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem delu se revizija zavrne kot neutemeljena.

Revizijski stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da morata toženca tožnici vrniti darila vl. št. 190 k.o. Š. in vl. št. 167 k.o. L., dana z darilno pogodbo z dne 26.8.1985, z darilno pogodbo za primer smrti z dne 20.12.1990 in dodatkom te darilne pogodbe za primer smrti z dne 27.3.1991. Obenem jima je naložilo, da morata tožnici izstaviti zemljiškoknjižno listino, na katere podlagi se bo pri vložku 190 k.o. Š. vpisala lastninska pravica za tožnico do celote, pri vl. št. 167 k.o L. in vl. št. 190 k.o. Š. pa izvršil izbris zaznambe prepovedi obremenitve in odtujitve nepremičnin, ker bo sicer tako listino nadomestovala sodba. Pritožbo toženca J. S. je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti tej sodbi vlaga toženi J. S. revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo in zavrnitev tožbenega zahtevka, ali pa razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Nagib za sklenitev daritve ni bil obstoj zakonske zveze med tožencema, temveč namen gradnje skupne družinske stanovanjske hiše. To hišo sta toženca zgradila, zaradi česar je namen daritve izpolnjen. Ker sta hišo zgradila na podarjeni parceli, jima pripada lastninska pravica na zemljišču, na katerem sta gradila, tudi po določbi 24. člena zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih. Zato ni sprejemljiva vrnitev zemljišča v naravi temveč, le plačilo nadomestila vrednosti zemljišča, na katerem je zgrajena stanovanjska hiša. Tožeča stranka in toženka M. S. na revizijo nista odgovorili, tedanji Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija je deloma utemeljena.

Sodišči nižje stopnje sta v okviru dejanskih ugotovitev sprejeli stališče, da je tožnica podarila tožencema sporne nepremičnine, ker sta sklenila zakonsko zvezo in šele posledično zaradi pomoči pri gradnji družinske stanovanjske hiše. Navedena podlaga pa je nedvomno odpadla z razvezo zakonske zveze. Zato je tudi nastala obveznost vrnitve zaradi pozneje odpadle podlage (četrti odstavek 210. člena ZOR). Sprejeta pravna presoja sicer velja v celoti le glede vložka 167 k.o. L., temelji pa na omenjeni dejanski ugotovitvi o nagibu daritve, ki je bila med pravdo celo nesporna. Revizijsko grajo odločitve o nagibu je torej mogoče uvrstiti v izpodbijanje dejanskih ugotovitev, kar pa na revizijski stopnji ni dopustno (tretji odstavek 385. člena ZPP).

Z darilno pogodbo za primer smrti z dne 20.12.1990 in njenim dodatkom z dne 27.3.1991 bi tožencema nepremičnine iz vl. št. 167 k.o L. zemljiškoknjižno pripadle v last po tožničini smrti, kar velja tudi za preostalo eno polovico nepremičnin pri vl. št. 190 k.o. Š. Zato je bila pri navedenih nepremičninah v obsegu daritve vknjižena prepoved odtujitve in obremenitve v korist tožencev. Ni razloga, po katerem bi v obsegu navedene daritve bilo mogoče osporavati utemeljenost tožničinega zahtevka, ki v tem okviru poleg preklica daritve meri le na izbris citirane vknjižbe. Zaradi odpadle podlage daritve je namreč po materialnem pravu nastala obveznost tožencev na vzpostavitev stanja pred daritvijo. V navedenem obsegu torej revizija ni utemeljena.

Povedano pa ne velja glede preostale polovice nepremičnin pri vl. št. 190 k.o. Š., ki je bila darovana tožencema dne 26.8.1985. V obsegu ene polovice teh nepremičnin sta toženca namreč postala (zemljiškoknjižna) lastnika, na parceli št. 600/2 pa sta sezidala stanovanjsko hišo. Ker sta stanovanjsko hišo sezidala (tudi) na svojem svetu, uporaba določbe 24. člena zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur. list SFRJ, št. 6/80) o pridobitvi lastninske pravice zaradi gradnje na tujem svetu ne prihaja v poštev. Uporabiti pa ni mogoče niti določbe 210. člena ZOR o obveznosti vrnitve zaradi odpadle podlage. S pogodbo z dne 26.8.1985 podarjena nepremičnina se je namreč zaradi gradnje spremenila tako, da se je spojila s stanovanjsko hišo. To pa ne velja le za zemljišče, ki ga pokriva stavba, temveč tudi za zemljišče, ki je potrebno za njeno normalno rabo - morda za celo parcelo št. 600/2 k.o. Š. ali pa kaj več. Izpodbijana sodba je torej v tej smeri zmotno uporabila materialno pravo, ta napaka pa je imela za posledico izostanek ustreznih dejanskih ugotovitev o obsegu gradnje glede na obseg daritve.

Revizijsko sodišče je po povedanem postopalo po določbi drugega odstavka 395. člena ZPP in sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo glede odločitve o vl. št. 190 k.o. Š. v obsegu daritve z dne 26.8.1985 ter v tem obsegu in z uporabo določbe 166. člena ZPP tudi v odločitvi o stroških postopka zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem pa sta po naravi razmerij oba toženca po materialnem pravu nujna sospornika in s tem enotna sospornika glede na določbo 201. člena ZPP, zaradi česar se odločitev nanaša tudi na toženko M. S., čeprav revizije ni vložila.