Jedro

Tožniku je pri sestopu s komorne ogrevne peči zdrsnilo in si je pri tem poškodoval desno koleno. Delo, pri katerem se je poškodoval tožnik, to je upravljanje komorne ogrevne peči na višini 70 cm, pri čemer tožnik ni bil izpostavljen vroči površini, na katero bi moral stopiti, ni nevarno delo, pri katerem je tveganje za nastanek škode večje od običajnega. Zato ni podana objektivna odgovornost tožene stranke za nastalo nezgodo.

Tožnik je toženi stranki očital, da mu ni zagotovila ustrezne osebne varovalne opreme, to je delovnih čevljev z ustreznim podplatom, odpornim na visoke temperature, oziroma mu zaščitnih čevljev, kljub izrabljenosti podplatov, na njegov poziv ni zamenjala. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so imeli varovalni čevlji, ki jih je tožnik nosil na dan škodnega dogodka, izpolnjene zahteve glede protidrsnosti podplata in so predstavljali ustrezno osebno varovalno opremo, je pravilno zaključilo, da očitek o neustreznosti obutve ni utemeljen. Pravilno pa je zavrnilo tudi tožnikov očitek, da mu tožena stranka na njegov poziv ni zamenjala obrabljenih čevljev, saj za zamenjavo, glede na ugotovitev izvedenke o ustreznosti tožnikovih čevljev, ni bilo potrebe. Ob upoštevanju navedenih ugotovitev in ocene sodne izvedenke, da je bil najverjetnejši vzrok zdrsa v tožnikovi nezadostni pazljivosti pri sestopu z voza komorne ogrevne peči, pri čemer je tudi natančno in prepričljivo pojasnila mehanizem tožnikovega padca, se pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da je vzrok za nezgodo izključno v tožnikovi nepazljivosti pri sestopu, v zvezi s katerim toženi stranki ni mogoče očitati krivdne odgovornosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik od tožene stranke uveljavljal plačilo 17.025,72 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 30. 5. 2014 dalje do plačila, in povračilo pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.304,61 EUR v roku 15 dni, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Tožnik se pritožuje zoper sodbo zaradi vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podredno razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je prepozno podal trditveno podlago, da tožena stranka ni spoštovala predpisov o varnosti in zdravju pri delu, ker ni zagotovila varnega dostopa in sestopa s peči. Že v tožbi je navedel, da tožena stranka kot delodajalec ni zagotovila pogojev za varnost in zdravje pri delu. V pripravljalni vlogi z dne 14. 2. 2018 pa je opozoril, da tožena stranka v času škodnega dohodka ni imela ustreznih ukrepov za zagotovitev varnosti pri delu. Meni, da gre za specifično znanje, s katerim tožnik in sodišče ne razpolagata, zato je bila postavljena sodna izvedenka, ki je ugotovila, da tožena stranka ni izvedla vseh ukrepov varnosti in zdravja pri delu, ki bi jih sodišče moralo upoštevati. V pripravljalni vlogi z dne 23. 11. 2017 je dodatno navedel, da je zaradi neustrezne zagotovitve pogojev za varno delo, delo na višini na komorni peči postalo nevarna dejavnost, kar je vzrok njegovi poškodbi in je zato podana tudi krivdna odgovornost. Sklicuje se na načelo materialne resnice in opozarja, da je tudi inšpektor izdal odredbo, da mora tožena stranka ustrezno urediti dostop oziroma sestop s peči. Sodišče je dokazni predlog o poizvedbi o izvedenem inšpekcijskem postopku pri toženi stranki napačno zavrnilo kot nepotrebnega. Utemeljitev sodišča, da tožnik ni pravočasno podal trditvene podlage, samo po sebi ne zadošča za zavrnitev tožbenega zahtevka. Sodišče je napačno ocenilo izpoved A.A., ki je povedal, da se nesreče na tem delovnem mestu dogajajo, ki pa sicer niso pogoste. Kljub manjši pogostosti nesreč ni mogoče zanemariti, da tožena stranka ne zagotavlja varnih pogojev za delo. Poleg tega sodišče ni obrazložilo, zakaj je domnevna nepazljivost tožnika v celoti pretehtala nad opustitvijo dolžnega ravnanja tožene stranke, predvsem opustitvijo varne ureditve dostopa in sestopa z višine. Meni, da je podal ustrezne navedbe o odgovornosti tožene stranke tudi preko navedb o objektivni odgovornosti glede sestopanja s peči brez stopnic kot nevarni dejavnosti. Sodišče pa na pravno kvalifikacijo ni vezano. Izpostavlja še, da sodišče z materialno procesnim vodstvom usmerja postopek, ki v obravnavanem primeru ni sledil raziskovanju vseh navedb in izvedbi vseh dokazov tožnika tudi v smeri ugotovitve krivdne odgovornosti tožene stranke. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo tožnika, v katerem prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. Tožnik v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da ni izvedlo dokaza z opravo poizvedb o izvedenem inšpekcijskem postopku pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje je izvedlo dokaze, pomembne za ugotavljanje relevantnih dejstev, ter utemeljeno zavrnilo tiste, katerih izvedba ne bi prispevala k razjasnitvi dejanskega stanja glede vseh odločilnih dejstev, ker so ta pravilno in popolno ugotovljena. Tako sodišče prve stopnje pravilno ni izvedlo dokaza z opravo poizvedb o izvedenem inšpekcijskem postopku pri toženi stranki, ker, poleg tega, da je bil dokazni predlog podan prepozno, to je šele na zadnji glavni obravnavi (pri čemer tožnik ni pojasnil, zakaj tega dokaza brez svoje krivde ni predlagal prej), ni bil podan za ugotavljanje pravno relevantnih dejstev. Tožena stranka je ta dokaz predlagala za ugotovitev, da je bil pri toženi stranki sprejet ukrep, da se ustrezno uredi dostop in sestop s komorne peči, kar pa so okoliščine, glede katerih tožnik ni podal trditvene podlage, kar bo podrobneje pojasnjeno v nadaljevanju.

7. V tem individualnem delovnem sporu tožnik od tožene stranke (kot od svojega delodajalca) uveljavlja plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo zaradi škodnega dogodka, do katerega je prišlo dne 22. 5. 2011 pri opravljanju dela. Tožnik se je poškodoval, ko mu je pri sestopu s komorne ogrevne peči zdrsnilo in si je pri tem poškodoval desno koleno. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ni podana ne objektivna ne krivdna odgovornost tožene stranke za nastalo nezgodo, temveč je tožnik v celoti odgovoren za nezgodo zaradi svoje nepazljivosti pri sestopu z ogrevne peči. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje. V zvezi s pritožbenimi navedbami odločilnega pomena pa v skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP še dodaja.

8. Pravna podlaga za odločanje v tem individualnem delovnem sporu je podana v 184. členu v času obravnavane nezgode veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02 s sprem), ki določa, da mora delodajalec delavcu, ki mu je pri delu ali v zvezi z delom povzročena škoda, škodo povrniti po splošnih pravilih civilnega prava, tj. po določbah Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.). V 131. členu OZ je določeno, da je dolžan povzročitelj škode škodo povrniti, če ne dokaže, da je nastala brez njegove krivde (prvi odstavek), za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna, nevarnost za okolico, pa se odgovarja ne glede na krivdo (drugi odstavek). V skladu s 149. členom OZ se za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo, šteje, da izvira iz te stvari oziroma te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok, pri čemer 150. člen OZ izrecno določa, da za škodo od nevarne stvari odgovarja njen imetnik, za škodo od nevarne dejavnosti pa tisti, ki se z njo ukvarja.

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo vse pravno relevantne okoliščine tožnikove nezgode. Tako je na podlagi skladnih izpovedi prič A.A., B.B., C.C. in D.D. ter izvedenskega mnenja sodne izvedenke za varnost in zdravje pri delu dr. E.E. s pisno dopolnitvijo izvedenskega mnenja ugotovilo, da se je tožnik poškodoval pri sestopu z voza komorne ogrevne peči z višine 70 cm in da pri tem ni stal na vroči površini, temveč na hladnem, stabilnem žlebu. Sodna izvedenka je pojasnila, da v času odvezovanja vložka, ko je ta odložen na voz komorne peči (kar je v času nezgode opravljal tožnik), ni povišanih temperatur, saj se material predhodno ohlaja. Pri delu tožnika pri elektropeči (kar je sicer drugo delo kot delo, ki ga je v času nezgode opravljal tožnik) pa se občasno zgodi, da mora delavec preko urejenega dostopa vstopati na valjčno progo, na kateri je temperatura izhodnega materiala zaradi predhodnega ohlajanja največ 100 do 150 stopinj celzija. Sodna izvedenka je po ogledu čevljev, ki jih je tožnik nosil na dan škodnega dogodka (varovalni čevelj ABOUTBLU), podala mnenje, da so ti izpolnjevali zahtevo po protidrsnosti podplata in so tako predstavljali ustrezno osebno varovalno opremo. Teh ugotovitev tožnik v pritožbi ne izpodbija.

10. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da delo, pri katerem se je poškodoval tožnik, to je upravljanje komorne ogrevne peči na višini 70 cm, pri čemer tožnik ni bil izpostavljen vroči površini, na katero bi moral stopiti, ni nevarno delo, pri katerem je tveganje za nastanek škode večje od običajnega. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da ni podana objektivna odgovornost tožene stranke za nastalo nezgodo.

11. Pravilen je tudi dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka za obravnavano nezgodo ni krivdno odgovorna. Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno presojalo le očitek tožnika toženi stranki v zvezi z zagotovitvijo ustrezne osebne delovne opreme, saj je tožnik navedbe v zvezi s tem podal pravočasno in je zgolj na tej podlagi utemeljeval krivdno odgovornost tožene stranke. Tožnik je toženi stranki očital, da mu ni zagotovila ustrezne osebne varovalne opreme, to je delovnih čevljev z ustreznim podplatom, odpornim na visoke temperature, oziroma mu zaščitnih čevljev, kljub izrabljenosti podplatov, na njegov poziv ni zamenjala. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so imeli varovalni čevlji ABOUTBLU, ki jih je tožnik nosil na dan škodnega dogodka, izpolnjene zahteve glede protidrsnosti podplata in so predstavljali ustrezno osebno varovalno opremo, je pravilno zaključilo, da očitek o neustreznosti obutve ni utemeljen. Pravilno pa je zavrnilo tudi tožnikov očitek, da mu tožena stranka na njegov poziv ni zamenjala obrabljenih čevljev, saj za zamenjavo, glede na ugotovitev izvedenke o ustreznosti tožnikovih čevljev, ni bilo potrebe. Ob upoštevanju navedenih ugotovitev in ocene sodne izvedenke dr. E.E., da je bil najverjetnejši vzrok zdrsa v tožnikovi nezadostni pazljivosti pri sestopu z voza komorne ogrevne peči, pri čemer je tudi natančno in prepričljivo pojasnila mehanizem tožnikovega padca, se pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da je vzrok za nezgodo izključno v tožnikovi nepazljivosti pri sestopu, v zvezi s katerim toženi stranki ni mogoče očitati krivdne odgovornosti.

12. Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje pri presoji krivdne odgovornosti tožene stranke upoštevati tudi ugotovitve sodne izvedenke glede posameznih opustitev tožene stranke pri zagotavljanju pogojev za varno delo, pri čemer izpostavlja zlasti opustitev zagotovitve varnega dostopa in sestopa na višino. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožnik drugih konkretiziranih očitkov toženi stranki v zvezi z opustitvijo zagotovitve varnega dela, razen očitka v zvezi z ustreznostjo zaščitnih čevljev, v postopku ni podal oziroma jih ni podal pravočasno, to je do konca prve glavne obravnave. Tožnik je šele po pridobitvi izvedenskega mnenja, v katerem je sodna izvedenka opozorila na določene opustitve varstvenih ukrepov s strani tožene stranke, tudi na podlagi teh ugotovitev utemeljeval krivdno odgovornost tožene stranke, kar pa je prepozno. Ugotovitve izvedenke o posameznih opustitvah tožene stranke ne morejo nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage. Po 212. členu ZPP mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Sodišče prve stopnje je v skladu s 7. členom ZPP vezano na trditveno podlago tožeče in tožene stranke, zato ne sme soditi mimo trditvene podlage ene ali druge stranke.

13. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da že iz navedb v tožbi, da tožena stranka kot delodajalec ni zagotovila pogojev za varnost in zdravje pri delu, in v pripravljalni vlogi z dne 14. 2. 2018, da tožena stranka v času škodnega dohodka ni imela ustreznih ukrepov za zagotovitev varnosti pri delu, izhaja zadostna trditvena podlaga za upoštevanje ugotovitev sodne izvedenke glede posameznih opustitev tožene stranke pri zagotavljanju vseh pogojev za varno delo. Tožnik mora v odškodninskih sporih konkretizirati očitke o protipravnem ravnanju tožene stranke. Očitek, da tožena stranka ni zagotovila pogojev za varnost in zdravje pri delu, pa je pavšalen in iz njega ni mogoče ugotoviti, kaj konkretno se toženi stranki očita. Enako kot je tožnik konkretizirano in pravočasno uveljavljal opustitev tožene stranke v zvezi z neustreznostjo obutve, bi moral uveljavljati tudi druge opustitve tožene stranke v zvezi z zagotavljanjem varnih pogojev za delo, ki so po njegovem mnenju v zvezi z nastankom škodnega dogodka. Tožnik se v zvezi s tem zmotno sklicuje na načelo materialne resnice, ki se ne uporablja v individualnih delovnih sporih, pač pa na podlagi 61. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami) le v socialnih sporih.

14. Pritožbene navedbe v smeri, da bi moralo sodišče prve stopnje v okviru oprave materialno procesnega vodstva opozoriti tožnika, da bi pravočasno podal tudi ostale konkretizirane trditve glede opustitev tožene stranke v zvezi z zagotavljanjem varnih pogojev za delo, so neutemeljene. Materialno procesno vodstvo je potrebno, če stranka ne navede odločilnih dejstev ali poda nepopolne navedbe o pomembnih dejstvih (285. člen ZPP), v obravnavanem primeru pa ne gre za tak primer. V okvir materialno procesnega vodstva namreč ne spada spodbujanje stranke, da navede dejstva, ki ne dopolnjujejo že navedenih navedb, ampak pomenijo širitev trditvene podlage. Če bi sodišče prve stopnje to storilo, ne bi zgolj opravilo materialno procesnega vodstva, ampak bi ga celo prekoračilo ter s tem ne bi več dajalo videza nepristranskosti.

15. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

16. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnik v pritožbenem postopku ni uspel, zato v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbe.