Jedro

Revizija je utemeljena v delu, v katerem navaja, da sodišče druge stopnje nima razlogov glede ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka najkasneje s pozivom na podpis kreditne pogodbe razdrla investicijsko pogodbo in zahtevala vračilo svojega vložka, kar je bistveno vprašanje za pravilno uporabo materialnega prava.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in zadeva vrne v novo odločanje sodišču druge stopnje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec dolžan tožniku plačati znesek 11.892,84 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 4. 2000 dalje do plačila, ter stroške postopka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako „da se ugovoru ugodi, plačilni nalog PI 3/2002 z dne 28. 4. 2002 se razveljavi in se tožbeni zahtevek zavrne“. Tožeči stranki je naložilo, da mora toženi stranki povrniti njene pravdne stroške. Odločilo je še o pritožbenih stroških.

Navedbe revidenta

3. Zoper pravnomočno sodbo je tožnik vložil revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da sodišče druge stopnje določenih dejanskih ugotovitev ni upoštevalo, nekatere pa je napačno povzelo. Revident se ne strinja z ugotovitvijo sodišča druge stopnje, da je bila pogodba izvršena, saj je toženec prenehal s trženjem igrišč - kar je predstavljalo njegovo pogodbeno obveznost. Toženec je imel od sklenjene pogodbe tudi koristi – tenis igrišča je oddajal ter imel večji promet pri svoji gostinski dejavnosti. Danes pa se na zatravljenih tenis igriščih igra nogomet in hokej na travi. Meni, da pravica stranke, ki je izpolnila pogodbo, do tistega kar je dala, ni pogojena z uresničitvijo koristi pri drugi pogodbeni stranki. Revident vztraja, da sta stranki prvotno pogodbo nadomestili s kreditno, na kar kažejo tekom postopka in v reviziji navedene konkretne okoliščine. Predlaga, da revizijsko sodišče vzpostavi sodbo sodišča prve stopnje, podrejeno pa da sodbo sodišča druge stopnje razveljavi in vrne zadevo pritožbenemu sodišču v novo sojenje.

4. Sodišče je revizijo vročilo nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija je utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje, ki je prestalo pritožbeni preizkus: da sta pravdni stranki 15. 4. 2000 sklenili pogodbo o skupnem investicijskem vlaganju v izgradnjo dveh tenis igrišč na lokaciji ..., na podlagi katere sta vložili vsaka do ½ vložka investicije, in sicer tožnik denar v višini 2.850.000,00 nekdanjih SIT, toženec pa zemljišči za tenis igrišči, parkirišča, infrastrukturo ter sanitarno garderobne prostore; da je teniški igrišči zgradil izvajalec Č., ki ga je naročil toženec, tožnik pa je bil nadzornik del; zgrajena teniška igrišča so bila premehka in neustrezna; toženčev sin je vodil evidenco igralcev in denarja; tožnik je enkrat prišel po svoj del iztržka, vendar ga ni vzel, ker se mu je zdel znesek, ki ga je bil upravičen prejeti, prenizek; ker so bila igrišča neustrezna in ker posledično ni bilo igralcev, je toženec v letu 2001 prenehal s trženjem igrišč in področje zatravil; kreditne pogodbe z dne 1. 6. 2001 toženec ni podpisal. 7. Sodišče druge stopnje je odločitev o spremembi sodbe sodišča prve stopnje ter zavrnitvi tožbenega zahtevka oprlo na drugačno presojo 132. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. Kondikcijski zahtevek je zavrnilo z obrazložitvijo, da „v času sojenja na prvi stopnji teniških igrišč ni več, saj tam sedaj raste trava. Ker je bila pogodba izvršena in ker denarnega vložka ni več, tožeča stranka ne more zahtevati vrnitve danega denarja. Tožeča stranka kondikcijskega zahtevka nima tudi zato, ker tožena stranka nima koristi od dane stvari, ob ugotovljenem dejstvu, da teniških igrišč ni več.“ Revizija je utemeljena v delu, v katerem navaja, da sodišče druge stopnje nima razlogov glede ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka najkasneje s pozivom na podpis kreditne pogodbe razdrla investicijsko pogodbo in zahtevala vračilo svojega vložka (glej osrednji odstavek na 5. strani sodbe sodišča prve stopnje), kar je bistveno vprašanje za pravilno uporabo materialnega prava. Zato je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP odločilo, kot izhaja iz prve točke izreka.

8. Sodišče druge stopnje se bo moralo v novem postopku opredeliti do pravno relevantnega vprašanja, ali je prišlo do razdrtja pogodbe o skupnem investicijskem vlaganju.

9. Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.