Jedro

Ker je šlo v sklepu Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 8/2021 za bistveno spremembo sodne prakse, na podlagi katere se je prvič kot pravno pomembno za odločitev izpostavilo vprašanje števila dejanskih ur opravljenega dela med dnevnim počitkom, ki tožniku ni bilo plačano, je sodišče prve stopnje pravilno v ponovljenem postopku upoštevalo novo pravno in dopolnjeno trditveno podlago tožnika, kar je tudi ustrezno obrazložilo.

Neutemeljene so pritožbene trditve, da tožnik v zadevi ni podal zadostne trditvene podlage za tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo zaradi opravljenih, a neplačanih ur dnevnega počitka na mednarodni misiji. Skladno s stališči v podobnih primerih (plačilo premoženjske škode za ure več opravljenega dela v času, ko naj bi bili pripadniki prosti) ter vsebino sklepa, s katerim je v tej zadevi Vrhovno sodišče odločilo o reviziji toženke, in glede na to, da se zahtevek nanaša na misijo, ki je potekala 10 let nazaj, ni mogoče slediti stališču toženke o nezadostni trditveni podlagi zato, ker tožnik ni za vsak dan posebej izrecno zatrjeval, katere naloge in od kdaj do kdaj je opravljal na vsakega izmed dni, ko njegov dnevni počitek ni trajal 11 ur, ampak manj.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženka dolžna tožniku plačati odškodnino 4.235,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 3. 2019 dalje do plačila (I. točka izreka). Zavrnilo je za 4.357,49 EUR višji tožbeni zahtevek z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Toženki je še naložilo, naj tožniku plača 2.802,21 EUR stroškov postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper I. in III. točko izreka sodbe zaradi vseh pritožbenih razlogov vlaga pritožbo toženka. Predlaga njeno spremembo tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, tožniku pa naloži v plačilo stroške postopka, oziroma razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje. Uveljavlja, da je tožnik s predložitvijo tabele (popis delovnih obveznosti po dnevih, listina A 70) prekludiran, saj je zabeležke, ki so bile podlaga tej tabeli, sestavil že pred vložitvijo tožbe in bi jih moral predložiti v prvem postopku, ko bi tudi moral podati konkretne tožbene trditve v zvezi z delom na vtoževane dneve. Nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, ki je dopustilo izvedbo tega dokaza zaradi novejše sodne prakse o relevantnosti časovnega obsega opravljenega dela; trditveno in dokazno breme je vseskozi nosil tožnik. Zatrjuje bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. v povezavi s 7., 212. in 286. členom ZPP. Sklicuje se na svoje trditve iz prve pripravljalne vloge glede tožnikove dolžnosti, da v okviru potrebne trditvene podlage za kršitev 11-urnega dnevnega počitka pojasni, na katere dneve ter od kdaj do kdaj je opravil vsako navedeno nalogo. Vztraja, da navedenega tožnik ni zatrjeval niti ni predložil ustreznih dokazov, kljub temu, da je s temi podatki že v času prvega sojenja razpolagal, tabelo pa je predložil šele na drugem naroku ponovljenega sojenja. Sklicuje se na odločitev revizijskega sodišča VIII Ips 8/2021, iz katere izhaja, da nižji sodišči nista ugotavljali, do kakšnega zneska bi bil tožnik upravičen glede na ure opravljenega, a neplačanega dela; le v tej smeri je naložilo dopolnitev dokaznega postopka. Če je tožnik na misiji res vodil dnevnik, bi ga moral v prvotnem sojenju predložiti kot dokaz, ne pa po več kot devetih letih predložiti sestavljeno tabelo opravil po urah za vse dni misije, ki naj bi bila tudi del trditev. Življenjsko gledano ni mogoče, da bi si po tolikšnem času po urah za vsak posamezni dan zapomnil, kaj je počel. Vztraja, da v ponovljenem sojenju ni mogoče upoštevati tega dokaza oziroma trditev. Kot nejasno graja obrazložitev, da je tabelo sodišče štelo kot dokaz, saj ni jasno, kaj je upoštevalo kot tožnikovo trditveno podlago, pri čemer to niti ni stvar presoje sodišča; trditveno podlago je treba obravnavati kot celoto, stvar dokazne ocene pa je, kaj sodišče šteje za dokazano. Nasprotuje tudi dokazni oceni sodišča prve stopnje. Ne drži, da je bil tožnik na misiji 122‑krat prikrajšan za dnevni počitek v trajanju 1,5 ure in 16-krat v trajanju 2 ur; ni obrazloženo, zakaj je sodišče prve stopnje štelo, da je prav vsak dan od 18.30 ure dalje (po večerji) opravljal delovne obveznosti, s katerimi je končal šele med 22. in 22.30 uro, saj je kljub temu, da to za vsak dan misije ne izhaja iz tabele, tožniku verjelo, da je v času po večerji vsakodnevno izvajal delovne naloge. Ker razlogov za to ni navedlo, manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih. Trdi, da iz izpovedi A. A., B. B. in C. C. ne izhaja, da bi tožnik na misiji po večerji opravljal dela in katera. Sodišče prve stopnje ni presodilo verodostojnosti tabele, ki je bila izdelana in prilagojena za potrebe tega postopka. Pavšalni so zaključki, da je tožnik v času po večerji vsakodnevno opravljal "nadzor nad oddelkom, pripravo, čiščenje in pregled opreme in vozil, pripravo moštva za naslednji dan, pripravljanje na naloge naslednjega dne, pisanje ukazov in poročil, pregled uvajanja in popisovanje bivalnih prostorov, izdajanje ukazov, patruljiranje, udeležbo na sestankih in podobno", saj sodišče ni ugotovilo, katere naloge konkretno in koliko časa je tožnik na posamezen dan opravil, niti to ne izhaja iz tožnikove tabele. Meni, da ni podlage za zaključek, da je bil tožnik vsak dan misije prikrajšan za dnevni počitek v trajanju 1,5 oziroma 2 ur. Trdi, da je substancirano nasprotovala podatkom iz tabele. Opozarja na načelo materialne resnice, za zagotavljanje katerega je potrebna gotovost. Iz izpovedi prič izhaja, da je moral tožnik ob večerih okrog 22. ure preverjati prisotnost vojakov v njihovih sobah in o tem poročati nadrejenim na večernem sestanku, ki je trajal le nekaj minut (tako priči D. D. in A. A.), to pa po izoblikovani sodni praksi ne šteje za delovno nalogo, ki bi posegala v pravico do počitka. Vztraja, da tožnik ni dokazal, da je opravljal delo med 18. oziroma 20.30 in 22. uro, to ne izhaja iz izpovedi prič, ni jasno, na čem tak zaključek sodišča prve stopnje temelji. Po njenem mnenju tožniku ni uspelo dokazati, koliko dodatnega dela je vsak posamezni dan misije opravil na škodo dnevnega počitka. Nasprotuje tudi višini prisojene odškodnine, zavzema se za nižjo urno postavko (4,75 EUR namesto 19,70 EUR) skladno z drugačno metodologijo njenega izračuna, saj tožnik ni prejemal plačila za 8 delovnih ur na dan, temveč za 24 ur. Nasprotuje tudi odločitvi o pravdnih stroških glede ugotovljenega uspeha strank, saj sodišče prve stopnje pri ugotavljanju uspeha tožnika ni odštelo dela zakonskih zamudnih obresti od zavrnjenega dela zahtevka v II. točki izreka sodbe; revizijsko sodišče je sodbi namreč razveljavilo v delu, ki se je nanašal na odškodnino za dnevni počitek in zakonske zamudne obresti od tega zahtevka. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena tožniku, ki nanjo odgovarja in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče v tej zadevi odloča drugič. V prvotnem sojenju je sodišče prve stopnje s sodbo XX Pd 48/2019 z dne 28. 5. 2020 razsodilo, da je toženka dolžna tožniku iz naslova kršitve pravice do tedenskega počitka, kršitve pravice do dnevnega počitka ter dodatka za posebne pogoje bivanja in delovanja za sodelovanje v mirovnih silah "JOINT ENTERPRISE" - KFOR na Kosovu v času od 30. 9. 2013 do 30. 4. 2014 plačati 18.306,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 3. 2019 dalje do plačila, višji zahtevek (za plačilo 12,04 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi je zavrnilo, odločilo je tudi o stroških postopka ter zavezancu za plačilo sodne takse. Pritožbeno sodišče je v prvem sojenju s sodbo in sklepom Pdp 307/2020 z dne 17. 9. 2020 pritožbi toženke delno ugodilo in izpodbijani del sodbe delno spremenilo (glede dodatka za posebne pogoje bivanja in delovanja in glede odločitve o stroških postopka) tako, da je zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo zneska 1.916,45 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in znižalo znesek stroškov, ki jih je toženka dolžna povrniti tožniku. V ostalem je njeno pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe in izpodbijani sklep o povrnitvi stroškov sodne takse. Odločilo je še, da toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka in da je dolžna tožniku povrniti njegove stroške odgovora na pritožbo v znesku 431,08 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Vrhovno sodišče RS je s sklepom VIII Ips 8/2021 z dne 28. 6. 2022 reviziji toženke ugodilo, razveljavilo sodbi nižjih sodišč glede prisojenega zneska 8.592,99 EUR iz naslova odškodnine za dnevni počitek skupaj s prisojenimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in glede odločitve o stroških (vključno s sklepom z dne 28. 5. 2020) ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje z napotilom, naj dopolni dokazni postopek in ugotovi, do kakšne odškodnine iz naslova dejansko opravljenega, a neplačanega dela je tožnik upravičen, nato pa ponovno odloči o tem tožbenem zahtevku in o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je nato dopolnilo dokazni postopek in sprejelo odločitev iz izpodbijane sodbe, o pritožbi zoper katero s to sodbo odloča pritožbeno sodišče. 6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v mejah razlogov iz pritožbe; po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

7. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje dovolj jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Ustrezno je obrazložilo, kaj je štelo za trditveno podlago strank, katere dokaze je izvedlo ter zakaj je dopustilo njihovo izvedbo, tudi oceno izvedenih dokazov je opravilo skladno z 8. členom ZPP, kar je obrazložilo dovolj, da je pritožbeni preizkus mogoč.

8. Pritožba se zgrešeno sklicuje na načelo materialne resnice. Za individualne spore, za kakršnega gre tudi v tej zadevi, ZDSS‑1 ne določa načela materialne resnice, takšne določbe pa ne vsebuje niti ZPP. V delovnih sporih veljata v skladu z ZDSS‑1 in ZPP razpravno načelo in načelo dispozitivnosti. Sodišče prve stopnje tudi ni uporabilo prenizkega dokaznega standarda pri ocenjevanju dokazov. Opredelilo se je do vsakega posameznega (relevantnega) dokaza posebej, nato pa na podlagi ocene teh dokazov napravilo zaključek o več opravljenih urah dela na račun nezagotovljenega dnevnega počitka. S tem je zadostilo standardu potrebnega dokaznega prepričanja, in ne gotovosti, kot napačno navaja pritožba.

9. S tem, da je sodišče prve stopnje štelo, da je tožnik podal ustrezne trditve za odločanje o plačilu ur dela, ki so mu krajšale dnevni počitek na misiji, ter upoštevalo kot dokaz s strani tožnika predloženo tabelo, v kateri so navedene tožnikove aktivnosti za vsak dan na misiji (listina A 70) ni kršilo določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. v povezavi s 7., 212. in 286. členom ZPP. V sklepu VIII Ips 8/2021, s katerim je v tem postopku Vrhovno sodišče razveljavilo sodbi prvostopenjskega in pritožbenega sodišča, se je v zvezi s kršitvijo dnevnega počitka vojakom na mednarodnih misijah prvič vzpostavilo stališče, da je odločilno, koliko ur je vojak dejansko delal v času dnevnega počitka, pa mu niso bile plačane, saj so podlaga za odškodninski tožbeni zahtevek navedbe o kršitvi pogodbene obveznosti iz naslova več opravljenih ur.1 Ker je šlo za bistveno spremembo sodne prakse,2 na podlagi katere se je prvič kot pravno pomembno za odločitev izpostavilo vprašanje števila dejanskih ur opravljenega dela med dnevnim počitkom, ki tožniku ni bilo plačano, je sodišče prve stopnje pravilno v ponovljenem postopku upoštevalo novo pravno in dopolnjeno trditveno podlago tožnika (iz četrte pripravljalne vloge), kar je tudi ustrezno obrazložilo.

10. Neutemeljene so pritožbene trditve, da tožnik v zadevi ni podal zadostne trditvene podlage za tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo zaradi opravljenih, a neplačanih ur dnevnega počitka na mednarodni misiji. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo kot zadostne trditve, da je vsak dan v času, ko bi mu moral biti zagotovljen 11-urni dnevni počitek, opravil najmanj 2 dodatni uri dela, saj se je njegov delovni dan pričel najkasneje ob 7.30 in zaključil najprej ob 22.30. Toženka nasprotuje tožnikovi upravičenosti do plačila za 2 dodatni uri dnevno tudi zato, ker ni za vsak dan posebej izrecno po vsebini in urah zatrjeval, kaj je delal, zlasti za čas od 18.30 oziroma 20.30 do 22.30. Trditvena podlaga, ki jo je podal tožnik in jo je upoštevalo sodišče prve stopnje (nepretrgano delo od 7.30 zjutraj do 22.30 zvečer, pri čemer je naštel delovne naloge, ki jih je dnevno - čeprav ne vsak dan vseh, opravljal na misiji kot vojak - vodja skupine, in navedel okvirno časovnico) je zadosten okvir za ugotavljanje odločilnih dejstev v zvezi s presojo, ali mu pripada odškodnina za premoženjsko škodo za ure dela, ko mu je bila kršena pravica do dnevnega počitka. Skladno s stališči v podobnih primerih (plačilo premoženjske škode za ure več opravljenega dela v času, ko naj bi bili pripadniki prosti)3 ter vsebino sklepa, s katerim je v tej zadevi Vrhovno sodišče odločilo o reviziji toženke,4 in glede na to, da se zahtevek nanaša na misijo, ki je potekala 10 let nazaj, ni mogoče slediti stališču toženke o nezadostni trditveni podlagi zato, ker tožnik ni za vsak dan posebej izrecno zatrjeval, katere naloge in od kdaj do kdaj je opravljal na vsakega izmed dni, ko njegov dnevni počitek ni trajal 11 ur, ampak manj.

11. Glede na spremembo sodne prakse je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da tožnik s predložitvijo tabele A 70, v kateri je iz svojih dnevnikov izpisal opravila na misiji po posameznih dnevih, ni bil prekludiran, čeprav je dnevnike z misije imel že v času prvega sojenja, in se je pri odločanju pravilno oprlo tudi (nikakor pa ne izključno) na ta dokaz. Na pravilnost tega stališča ne vpliva, da je tožnik za potrebe tega postopka izpisal podatke iz dnevnikov, ki jih je vodil na sami misiji, in ni predložil samih (po njegovi izpovedi izredno obsežnih in v veliki meri osebnih) dnevnikov. Tožnik je izvedbo tega dokaza pravočasno predlagal na prvem naroku v ponovljenem postopku potem, ko je Vrhovno sodišče ugodilo reviziji toženke in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženki pa ga je še isti dan posredoval po elektronski pošti (prim. list št. 472). Ne drži torej pritožbeno zatrjevanje, da je tabelo A 70 tožnik predložil šele na drugem naroku za glavno obravnavo v novem sojenju. Ker zaradi drugačnega pravnega stališča v prvotnem sojenju za odločitev ni bilo odločilno, kaj in koliko časa je tožnik delal v času, ko bi mu moral biti zagotovljen dnevni počitek, mu ni mogoče očitati krivde za predložitev dokazov za to šele v ponovljenem sojenju.

12. V pritožbi toženka nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje. Neutemeljeno je zatrjevanje, da sodišče prve stopnje ni presojalo verodostojnosti tabele A 70. Toženka v zvezi s tem v pripravljalni vlogi z dne 29. 12. 2022, ki jo je vložila kot odgovor na četrto pripravljalno vlogo tožnika in elektronsko sporočilo, ki je vsebovalo listino A 70, ni zatrjevala, da se podatki v njej ne skladajo s podatki v tožnikovih dnevnikih, katerih delni prepis je, temveč je zavzela stališče, da bi lahko tožnik kot dokaz predložil le same dnevnike, in opozorila na to, da je življenjsko nemogoče se za leti 2013 in 2014 natančno spomniti, kaj točno po urah je tožnik delal. Tožnik je v pripravljalni vlogi in ponovno zaslišan kot stranka ustrezno pojasnil, zakaj je namesto celotnih dnevnikov, ki so vsebovali tudi popis nekaterih delovnih nalog po dnevih, predložil sodišču le izpis delovnih nalog po dnevih, sodišče prve stopnje ga je v zvezi s tem zaslišalo, prav tako mu je v zvezi s tem zastavljala vprašanja zakonita zastopnica toženke, iz obrazložitve sodbe (stran 11) pa jasno izhaja ugotovitev sodišča, da gre za preglednico, v kateri so povzeti podatki iz tožnikovih zabeležk (dnevnikov). Da bi bila vsebina listine A 70 drugačna, kot je tožnik zabeležil v svojih dnevnikih na misiji, toženka ni zatrjevala. Ob tem, da je šlo zgolj za prepis (dela) dnevnikov, s čimer je bila toženka seznanjena, je zgrešena njena pritožbena navedba, da je življenjsko nemogoče, da bi se več let po misiji tožnik za posamezne dneve spomnil, kaj točno je po urah počel. Ne gre namreč za listino, ki bi jo tožnik sestavil skoraj 10 let za nazaj po spominu, temveč za izpis iz dnevnikov, v zvezi s pravilnostjo katerega toženka ni imela pripomb, zato se sodišču prve stopnje ni bilo treba še dodatno ukvarjati s tem, ali vsebina listine ustreza vsebini dnevnikov.

13. Toženka izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da je bil tožnik na misiji 122‑krat prikrajšan za dnevni počitek v trajanju 1,5 ure in 16-krat v trajanju 2 ur, in trdi, da tega sodišče prve stopnje ni ustrezno obrazložilo oziroma nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, da je tožnik vsak dan od 18.30 ure dalje do 22h opravljal delovne obveznosti, namesto da bi počival. Sodišče prve stopnje je delno na podlagi navedene tabele A 70, še bolj pa na podlagi izpovedi tožnika, ki so jo potrdile tudi izpovedi nekaterih prič (A. A., D. D., B. B., C. C., pa tudi E. E., F. F., G. G., H. H., I. I., J. J., K. K., L. L., M. M., N. N. in O. O.) ugotovilo, da je tožnik vsakodnevno zdržema opravljal delo od 7.30 ure do 22.00 (22.30) ure; tudi za čas po večerji (po 18.30) oziroma po 20.30 uri ni ugotovilo, da bi tožnik počival in bi nato v času pred 22. oziroma 22.30 uro opravil zgolj delovni nalogi preverjanja pripadnikov in poročanja o tem. Toženka je zgolj na sploh navajala, da je bil tožnik po večerji obveznosti prost, tožnik pa je temu oporekal s trditvami o tem, da je ves ta čas delal, naštel pa je tudi nabor nalog, ki jih je v času po večerji opravljal, o tem je tudi izrecno izpovedal, sodišče prve stopnje pa je tej izpovedi verjelo. Pritožbeno sodišče ne dvomi v dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z izpovedmi prič in tožnika, saj je ob zaslišanju dobilo neposreden vtis o verodostojnosti izpovedi ter je to primerjalo tudi z ostalimi izvedenimi dokazi, kar je ustrezno argumentiralo. Okoliščina, da sodišče na podlagi izvedenih dokazov ni sprejelo enakih zaključkov kot toženka, ne pomeni, da dokazov ni ocenilo vestno. Toženka se zavzema za to, da bi moralo sodišče prve stopnje za ugoditev tožnikovemu zahtevku za vsakega izmed 138 dni, ko je delo opravljal dlje časa in za to ni bil plačan, ugotoviti natančno časovnico opravil. Tako zavzemanje je neživljenjsko ob dejstvu, da v času prvega sojenja, tem bolj torej v času same misije pred 10 leti, tožnik ni mogel vedeti, da bodo ti podatki relevantni v kasnejšem sojenju in jih zato ustrezno natančno beležiti. V takih okoliščinah zadostuje, da je tožnik (predvsem s svojo izpovedjo) dokazal, da je vsak dan po večerji nepretrgano opravljal različne opredeljene delovne naloge (zlasti nadzor nad oddelkom, priprava, čiščenje, pregled opreme in vozil, priprava moštva za naslednji dan, pripravljanje na naloge naslednjega dne, pisanje ukazov in poročil, pregledovanje in popisovanje prostorov, izdajanje ukazov, patruljiranje, udeležba na sestankih) do 22. oziroma 22.30 ure, ne da bi v zvezi s tem navajal, točno katero nalogo, ob kateri uri in koliko časa. Toženka je v postopku (pavšalno) vztrajala, da je bil tožnik po večerji obveznosti prost, ni pa navajala, kdaj naj bi sicer opravil navedene naloge, niti ni prerekala tožnikove navedbe o veliki intenzivnosti dela na tej misiji v primerjavi z naslednjimi, ki jo je potrdila večina zaslišanih prič. Neutemeljeno meni, da bi bilo treba tožbeni zahtevek v celoti zavrniti, ker iz izpovedi prič A. A., B. B. in C. C. ne izhaja, da je tožnik delal po večerji in (točno) kaj. Tudi iz izpovedi teh prič izhaja, da je tožnik določene naloge (nadzor nad oddelkom, sestanki idr.) opravljal, sicer pa je glede na druge izvedene dokaze prepričljivo ocenilo, da je dokazano opravljanje tožnikovih delovnih nalog tudi v času od večerje do končanja vsakokratnega večernega sestanka pri nadrejenem. Glede tega toženka neutemeljeno zatrjuje, da ga ni mogoče šteti za del delovnih obveznosti tožnika, saj je šlo za aktivno delovanje tožnika kot vodje oddelka (pridobivanje informacij pri vojakih in nato prenos nadrejenemu), ki mu samemu zase in tudi v povezavi s predhodnim nepretrganim opravljanjem različnih delovnih nalog ni mogoče odrekati narave delovnih obveznosti, ki po svoji vsebini ne morejo biti skladne s konceptom počitka. Glede časa trajanja sestankov se toženka sicer sklicuje na izpovedi prič A. A. in D. D. o nekajminutnem trajanju, vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno sledilo drugačnim izpovedim tožnika in prič (denimo B. B., C. C. in G. G.), da so bili večerni sestanki z nadrejenimi precej daljši. Toženka tako neutemeljeno nasprotuje dokazni oceni sodišča, ki je glede na vse navedeno ustrezna in zadosti argumentirana, da jo pritožbeno sodišče sprejema kot svojo.

14. Pritožbeno nasprotovanje metodologiji izračuna odškodnine za opravljene ure dela v času, ko bi moral imeti tožnik dnevni počitek, je neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je uporabilo standardni način izračuna, kot se je ustalil skozi sodno prakso za neizkoriščene dni tedenskega počitka ter neizrabljene ure dnevnega počitka (izhajalo je iz zneska mesečne plače, določenega za 174 ur dela mesečno, in nespornega zneska pripadajoče plače v višini 3.426,96 EUR, ter kot plačilo za uro dela upoštevalo 19,70 EUR), toženka pa je sicer temu ugovarjala šele v reviziji, zaradi česar je Vrhovno sodišče v sklepu VIII Ips 8/2021 navedbe v tej smeri zavrnilo kot revizijske novote.

15. Toženka v pritožbi nasprotuje še odmeri stroškov postopka, ker naj bi sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo uspeh tožnika v postopku. Sodišče prve stopnje je pravilno izračunalo tožnikov uspeh v postopku, saj je tožnik v celotnem postopku uspel z zahtevkom 12.032,38 EUR, kar predstavlja 66 % prvotno postavljenega tožbenega zahtevka v višini 18.318,36 EUR. Neutemeljeno je zavzemanje toženke, da bi se pri ugotavljanju uspeha v postopku upoštevalo, da tožnik ni uspel z zahtevkom za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 4.357,49 EUR (zavrnjeni del tožbenega zahtevka v II. točki izreka sodbe). Pri ugotavljanju uspeha se kot osnova za izračun uspeha upošteva le zahtevana glavnica, ne pa tudi obresti ali celo zgolj samo del obresti v zvezi z zavrnjenim delom zahtevka. Ker pritožba ne graja posameznih s strani sodišča prve stopnje priznanih stroškovnih postavk je sodišče druge stopnje opravilo uradni preizkus (drugi odstavek 350. člena ZPP), ki ni pokazal po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev.

16. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato jih pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne presoja.

17. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Toženka s pritožbo ni uspela, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Vrhovno sodišče je glede podlage zahtevka v tej zadevi (enako pa velja za druge podobne zadeve) pojasnilo, da bi opredelitev te škode kot škode zaradi nezagotovljenega dnevnega počitka in tožnikove navedbe o plačilu odškodnine zaradi kršitve pravice do dnevnega počitka kot enovite pravice, pa tudi opredelitev škode po višini, lahko kazale, da tožnik uveljavlja odškodnino za nepremoženjsko škodo prav zaradi nezagotovljenega dnevnega počitka, vendar pa te škode (v čem se kaže na nepremoženjskem področju in za kakšno obliko škode sploh gre) ni konkretiziral; navedel in opredelil ni namreč nobene od pravno priznanih oblik nepremoženjske škode (prvi odstavek 179. člena OZ), ki naj bi mu zaradi delne kršitve pravice do dnevnega počitka nastala. Glede na to je škodo, ki je nastala tožniku, štelo za premoženjsko škodo zaradi onemogočanja izrabe dnevnega počitka, konkretno neplačane več opravljene ure dela. 2 Pred tem so sodišča prve stopnje in pritožbeno sodišče v tem (sodba pritožbenega sodišča Pdp 307/2020) in v drugih istovrstnih sporih (Pdp 761/2018, Pdp 163/2018, Pdp 617/2021 idr.) štela, da je odškodnina zaradi nezagotavljanja 11‑urnega počitka med dvema zaporednima delovnima dnevoma vsebinsko enovita pravica, ki je namenjena regeneraciji zaposlenega, zaradi česar je bilo v tej zadevi s strani pritožbenega sodišča v prvem sojenju zavrnjeno naziranje toženke, da bi bil tožnik lahko upravičen le do razlike odškodnine med 7,5 ur do 11 ur (to je za 3,5 ur na dan). 3 Prim. odločitve Vrhovnega sodišča VIII Ips 34/2021, VIII Ips 23/2021, VIII Ips 17/2021, VIII Ips 20/2021, VIII Ips 51/2020, VIII Ips 17/2020 idr. 4 V sklepu VIII Ips 8/2021 Vrhovno sodišče ni sledilo izrecni revizijski navedbi toženke, da tožnik ni podal konkretnih trditev o opravilih, ki naj bi kršila njegov dnevni počitek.