Jedro

Organ v odločbi pojasnjuje potek celotnega ugotovitvenega postopka. V postopek je pritegnil tako tožnico kot tudi organizatorja Združenja A., in nato na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka zaključil, da dejstva, da je tožnica izvedla na znanstvenih posvetih pet samostojnih referatov, ki bi ustrezali kriteriju iz 2. točke razdelka č) 20. člena Pravilnika ni mogoče šteti za dokazanega. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi v zadostni meri obrazložila, zakaj je podvomila v verodostojnost predloženih potrdil v smislu dokazovanja izpolnjevanja pogoja iz 2. točke razdelka č) 20. člena Pravilnika o napredovanju zaposlenih v vzgoji in izobraževanju in zakaj je v konkretnem primeru zahtevala še dodatna dokazila o izvedbi navedenih referatov.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila predlog za napredovanje tožnice v naziv svetnica in odločila, da stroški postopka niso nastali. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je ravnatelj Osnovne šole B., dne 1. 6. 2016 na podlagi 6. člena Pravilnika o napredovanju zaposlenih v vzgoji in izobraževanju v nazive (Pravilnik) pri pristojnem ministrstvu vložil predlog za napredovanje tožnice v naziv svetnica. Predlogu za napredovanje je priložil mnenje učiteljskega zbora ter fotokopije dokazil o opravljenem dodatnem strokovnem delu tožnice in opravljenih programih nadaljnjega izobraževanja in usposabljanja v vzgoji in izobraževanju. Pri pregledu predloga in dokazil je organ ugotovil, da tožnica ob vložitvi predloga za napredovanje ni izpolnjevala vseh pogojev, ki so predpisani v prvem odstavku 11. člena Pravilnika za napredovanje v naziv svetnica. Ugotovljeno je bilo, da je imela naziv svetovalka vsaj 5 let, da je pri svojem delu nadpovprečno uspešna, da je z uspešno končanimi programi nadaljnjega izobraževanja in usposabljanja izkazala 7 točk, ni pa priložila ustreznih dokazil o opravljenem dodatnem strokovnem delu, s katerimi bi izkazala najmanj 38 točk, od tega najmanj 18 točk za dodatna strokovna dela, ki jih je v skladu s Pravilnikom mogoče vrednotiti z najmanj tremi točkami. Iz seznama dodatnega strokovnega dela in na podlagi dokazil v skladu s č) razdelkom 20. člena Pravilnika ni bilo mogoče vrednotiti petih potrdil o udeležbi s petimi referati na 10. in 12. Mednarodnem znanstvenem posvetu Združenja A., ki sta potekala 18. - 20. 4. 2012 in 17.-19. 4. 2013, saj je na podlagi anonimnih obvestil in prijav v začetku leta 2016 organ podvomil v njihovo verodostojnost. O tem je bila tožnica obveščena in hkrati pozvana, da aktivno udeležbo s petimi referati na mednarodnih znanstvenih posvetih potrdi s programi posvetov, iz katerih bo mogoče razbrati izvajalce referatov, naslove referatov ter kraj in čas izvedbe referatov. Tožnica je predlog dopolnila dvakrat. Prvič ga je dopolnila dne 25. 1. 2017 z izjavo, da Pravilnik ne vsebuje nikakršnih dodatnih določb in zahtev, kako, na kakšen način in s čim se dokazuje izvedba referata na mednarodni konferenci, ter da Pravilnik ne določa, da je potrebno predložiti program posameznega posveta in izkazati čas izvedbe referata, da Združenje A. javnost obvešča, da so vsem slovenskim udeležencem dosedanjih simpozijev v skladu z obstoječo zakonodajo bila izdana verodostojna potrdila o opravljenih obveznostih v okviru simpozijev. Priložila je tudi elektronsko korespondenco Združenja A., kjer potrjujejo izdajo petih potrdil za samostojne referate, z izvlečki predstavitev, s fotokopijo zbornika povzetkov (10. in 12. Mednarodni znanstveni posvet), kjer je tožnica navedena v kazalu zbornika povzetkov, s fotokopijami povzetkov, s fotokopijo okvirnega načrta poteka posvetov, izjavami dveh prič, da sta na 10. Mednarodnem znanstvenem posvetu videli predstavitev dveh prispevkov tožnice in z izjavami treh prič, da so na 12. Mednarodnem znanstvenem posvetu videle predstavitev treh prispevkov tožnice. Zahtevanih programov posvetov, iz katerih bi bilo mogoče razbrati izvajalce prispevkov (referatov, predavanj, delavnic, razstav, plakatov), naslove prispevkov ter kraj in čas izvedbe, tožnica ni priložila. Iz posredovanih dokazil organ še vedno ni mogel potrditi izvedbo referatov v skladu z 2. alinejo č) razdelka 20. člena Pravilnika, ki se edino vrednoti s 4 točkami izvedbo samostojnega referata na mednarodni konferenci, kongresu, saj iz dokazil ni bilo razvidno, na kakšen način je bila opravljena tožničina zatrjevana aktivna udeležba na 10. in 12. Mednarodnem znanstvenem posvetu, torej ali je bil prispevek izveden v obliki referata ali v kateri drugi obliki (delavnice, predavanja, razstave). O navedenem je bila tožnica obveščena z dopisom z dne 6. 3. 2017 ter ponovno pozvana k dopolnitvi vloge. Tožnica je predlog 17. 3. 2017 drugič dopolnila z izjavo, da je v svoji vlogi za napredovanje že priložila vse dokumente, ki jih zahteva Pravilnik, in ki dokazujejo, da je predstavila pet samostojnih referatov na mednarodni ravni. V 10. členu ZUP je določeno, da o tem, katera dejstva je šteti za dokazana, presodi uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopka oziroma odločanje v upravni zadevi po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Zgolj na podlagi potrdila (ki edino govori o izvedenem referatu, vse ostale listine pa dokazujejo »le« izvedbo prispevka, ki ga ne konkretizirajo), ni bil odpravljen dvom v resničnost dejstev, ki naj jih potrdilo dokazuje in navedenih potrdil ni bilo mogoče vrednotiti v skladu z č) razdelkom 20. člena Pravilnika. Ker tožnica predloga za napredovanje ni dopolnila z ustreznimi dokazili, je bil njen predlog za napredovanje v naziv svetnica zavrnjen.

2. Tožeča stranka vlaga tožbo iz razloga po 1. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zaradi nepravilne uporabe Pravilnika. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne v ponovno odločanje ministrstvu oziroma naloži ministrstvu, da vlogi za napredovanje v višji naziv v celoti ugodi in izda odločbo o napredovanju. V tožbi navaja, da je ministrstvu dostavila vsa potrdila, ki jih je v skladu s Pravilnikom dolžna predložiti. Svojo vlogo je po pozivu ministrstva dopolnila in priložila dodatna dokazila o sodelovanju na mednarodnih znanstvenih posvetih, izpis iz zbornika prispevkov, razstavo izdelka in predstavitev, izpis iz zbornika prispevkov in predstavitev ter dodatno potrdilo o izdaji petih potrdil za samostojni referat in izjavo za javnost Združenja A.. Kot dodatno utemeljitev upravičenosti svoje tožbe prilaga tožnica k tožbi še odločbo tožene stranke, s katero je ta na podlagi enakih potrdil in dokazov, ki jih je predložila tožnica, v drugem primeru vlogi za napredovanje v naziv z odločbo z dne 11. 1. 2016 ugodila. V enakovrstnih zadevah je še v letu 2015 in 2016 izdajala na podlagi predloženih potrdil istega izvajalca mednarodnih posvetov odločbe o napredovanju v naziv. Tožnica z odločbami ne razpolaga, ima jih pa ministrstvo in naj jih zato sodišče pridobi od tožene stranke. Sodna praksa namreč napotuje na zavezanost upravnega organa, da v enakih primerih ob nespremenjenem predpisu odloča enako. Pravilnik je v letu 2016 povsem enak, kot je bil v letih 2013, 2014 in 2015, ko so bile izdane pozitivne odločbe na podlagi enakih listin istega organizatorja. Prilaga tudi sodbo Upravnega sodišča RS št. I U 1659/2010 z dne 21. 9. 2011, s katero je bilo v praktično identični zadevi zahtevi tožeče stranke v celoti ugodeno. Ministrstvo se v odločbi opira zgolj na določen listinski dokaz, kar predstavlja poseg v z ustavo varovano pravico do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS). Ostalih dokazov, ki jih je predložila tožnica ministrstvo ni presojalo niti ni tega obrazložilo. Omejitve možnosti dokazovanja na točno določen dokaz je izjema od 164. člena ZUP. Ker lahko posega tudi v ustavno pravico do enakega varstva pravic, je takšno omejitev dokazovanja zgolj na določen dokaz potrebno predpisati v zakonu in ob upoštevanju testa sorazmernosti v širšem in ožjem pomenu (tako tudi Ustavno sodišče v U-I-397/98). Upravni organ mora v skladu z načelom enakosti enake primere obravnavati enako in različne različno. Pri upravnem odločanju o pravicah je namen enakosti tudi v omejevanju arbitrarnega odločanja organa (tako tudi sodbi Up-336/03, Up-492/11). Organizator posvetovanja Združenja A. zaradi zaščite avtorskih pravic in osebnih podatkov ministrstvu ni želelo predložiti nekaterih dodatnih listin. Ministrstvo pa v prejšnjih primerih takih dodatnih dokazov niti ni zahtevalo, saj jih Pravilnik ne določa in ne zahteva. Če bo sodišče presodilo, da so takšni dokazi nujni, naj jih zahteva od Združenja A. 3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi, prereka vse navedbe tožeče stranke in predlaga zavrnitev tožbe. Predloženih spornih potrdil ni upoštevala, ker v postopku ni bilo mogoče z zadostno stopnjo verjetnosti potrditi njihove verodostojnosti, in sicer v smislu dejanske izvedbe referata tožnice na navedenih posvetih oz. konferencah. Na podlagi 10. in 8. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) je ugotovila, da izvedba petih referatov ni dokazana, saj obstaja dvom o verodostojnosti predloženih potrdil Združenja A. Organizator v elektronski korespondenci sicer navaja, da so posamezniki predstavljali referate, poleg navedenega je 30. 1. 2016 predložil dodatno potrdilo, iz katerega pa je razvidno le dejstvo, da vsi udeleženci posvetov prejmejo potrdilo za udeležbo z referatom, ni pa razvidna sama izvedba referata, kot je določena v Pravilniku. Tožena stranka je od tožnice, ki je sporna potrdila priložila (pa tudi od organizatorja), zahtevala predložitev dodatnih dokazil, ki bi ovrgle dvom v verodostojnost predloženih potrdil, in sicer vsaj program mednarodnega simpozija z navedbo referentov in njihovih prispevkov, saj bi s pomočjo programa (in ob pomanjkanju drugih dokazil), ki v domačih in tujih strokovnih krogih predstavlja minimalni strokovni standard organizacije konference, kongresa ali simpozija, tožena stranka lahko ugotovila, ali je tožnica dejansko izvedla referat. Mednarodne konference imajo vnaprej določen program, iz katerega so razvidni referenti v plenarnem delu, vključno z naslovi in kratkimi vsebinami njihovih referatov, razvidna pa so tudi predavanja in delavnice, ki so navadno izvedene izven plenarnega dela. Zgoraj omenjeni Pravilnik namreč omogoča vrednotenje s štirimi točkami izključno izvedbo referatov, ne pa tudi delavnic, predavanj ali kakšne druge oblike aktivnega sodelovanja, ki pa so se po dokazilih iz vlog (npr. okvirni načrt posveta) prav tako odvijali na posvetih Združenja A. Niti tožnica niti organizator toženi stranki zahtevanih dodatnih dokazil nista predložila. V konkretnem primeru ni vprašljiva mednarodnost spornih znanstvenih posvetov. Ključno v konkretnem primeru je, da ni v zadostni meri izkazano dejstvo ali je tožnica na spornih mednarodnih konferencah sploh aktivno sodelovala (dejanska izvedba prispevka na znanstvenem posvetu) ter v kolikor je sodelovala v kakšni obliki je bil predstavljen njen prispevek. Njeno ime namreč ni razvidno iz programa konference kot je npr. praksa v tovrstnih konferencah. Pri postopkih napredovanja v višji naziv je sicer običajno, da se dejstva kot so izvedba referata na posvetu dokazujejo s potrdili izvajalcev posveta, ki so priloga vloge za napredovanje, pri čemer poda stranka v postopku tudi podpisano izjavo o resničnosti podatkov v vlogi (ki jo je podala tudi tožnica), vendar pa to nikakor ne pomeni, da tožena stranka v primeru, ko se ji poraja dvom, teh podatkov ne bi smela dodatno preverjati. Na podlagi navedenega je tožena stranka tako presojala vsa dejstva in dokaze, s katerimi je razpolagala, tudi listine, ki jih je v postopku dopolnjevanja predložila tožnica. Ker tožnica ni predložila dodatnih dokazil oziroma utemeljitve, ki bi izkazovala, da je res izvedla referat na mednarodni konferenci, je tožena stranka po načelu proste presoje dokazov in načelu materialne resnice ugotovila, da kljub dodatnemu ugotovitvenemu postopku ostaja dvom o verodostojnosti predloženih potrdila, zato podatka o izvedbi referatov na 10. Mednarodnem znanstvenem posvetu ter na 12. Mednarodnem znanstvenem posvetu, oba v organizaciji Združenja A., ni upoštevala kot dokazano materialnopravno relevantno dejstvo. Tudi sodna praksa Upravnega sodišča pritrjuje njenemu stališču v pravno in dejansko istovrstni zadevi (pravnomočna sodba opr. št. I U 1373/2016-11 z dne 4. 4. 2017). Sodišču predlaga, da po izpeljanem dokaznem postopku tožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano odločbo.

4. Tožba ni utemeljena.

5. Tožnica v tožbi uveljavlja nepravilno uporabo Pravilnika (1. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1). Glede navedenega sodišče ugotavlja, da je zakonska podlaga za napredovanje strokovnih delavcev v vzgoji in izobraževanju v nazive podana v 105. členu Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI). Na njegovi podlagi je bil sprejet Pravilnik, ki podrobneje opredeljuje pogoje in način napredovanja strokovnih delavcev v vzgoji in izobraževanje v nazive. Napredovanje v naziv tako lahko kadarkoli predlaga ravnatelj šole ali vrtca, v katerem je strokovni delavec zaposlen (5. člen Pravilnika). O napredovanju v nazive strokovnih delavcev na področju vzgoje in izobraževanja pa odloča minister, pristojen za šolstvo (prvi odstavek 3. člena Pravilnika), torej tožena stranka.

6. Strokovni delavci napredujejo v nazive mentor, svetovalec in svetnik (drugi odstavek 1. člena Pravilnika). Pridobljeni nazivi so trajni (tretji odstavek 2. člena Pravilnika). V nazive pa lahko napredujejo le tisti strokovni delavci, ki izpolnjujejo vse z zakonom in podzakonskimi akti predpisane pogoje. Na podlagi pooblastila iz četrtega odstavka 105. čelna ZOFVI, so v Pravilniku določeni pogoji, pod katerimi lahko strokovni delavci napredujejo v posamezne nazive. Tako Pravilnik v prvem odstavku 11. člena določa, da lahko v naziv svetnik napreduje strokovni delavec, ki je imel (1.) naziv svetovalec najmanj 5 let, (2.) je pri svojem delu uspešen, (3.) je uspešno končal programe nadaljnjega izobraževanja in usposabljanja v vzgoji in izobraževanju oziroma pridobil dodatna funkcionalna znanja, s katerimi lahko v skladu s tem Pravilnikom izkaže najmanj 7 točk in je (4.) opravil različna dodatna strokovna dela in zbral najmanj 38 točk, od tega najmanj 18 točk za dodatna strokovna dela, ki so v skladu s Pravilnikom ovrednotena s tremi ali več točkami.

7. V konkretnem primeru je med strankama sporno vprašanje izpolnjevanje zadnjega dela četrtega pogoja in sicer doseganje najmanj 18 točk za dodatna strokovna dela, ki so v skladu s Pravilnikom ovrednotena s tremi ali več točkami. Opravljeno dodatno strokovno delo se za zaposlene v šolah vrednoti in točkuje v skladu z 20. členom Pravilnika (prvi odstavek 14. člena Pravilnika), ki v posameznih razdelkih a), b), c), č), d), e) in f) določa katero strokovno delo se vrednoti in točkuje ter kako se točkuje. Točkovanje s 3 ali več točkami je urejeno v razdelkih c), č), d), e) in f). Tožnica pa je v vlogi za napredovanje uveljavljala samo vrednotenje po drugi točki razdelka č), po katerem se s 4 točkami vrednoti samostojni referat na mednarodnem kongresu ali konferenci. Glede tega med strankama ni spora ali gre za mednarodni posvet ali ne. Pri tem sodišče pripominja, da se sodba opr. št. I U 1659/2010, na katero se sklicuje tožnica, nanaša prvenstveno ravno na vprašanje ali gre za mednarodni posvet ali ne in se do tega opredeli. Dodatno stališče iz te sodbe, da v Pravilniku ni določeno, da se samostojni referat ne bi smel upoštevati, če je bil predstavljen na delavnici mednarodnega kongresa ali konference in torej ni določeno, na kakšen način bi moral biti predstavljen, ter naj bi bilo zato vseeno, ali je predstavljen na delavnici, kjer so lahko prisotni le predstavniki ene ali dveh držav, ali pa je predstavljen pred vsemi navzočimi, pa je treba razumeti ob hkratnem upoštevanju drugih določb 20. člena Pravilnika. Vrednotenje posameznih strokovnih del namreč točkovno narašča z zahtevnostjo, pomembnostjo, kompleksnostjo ali na primer mednarodno odmevnostjo del. Tako se na primer predstavitev plakata ali razstave na organiziranem strokovnem izobraževanju ali strokovnem posvetu strokovnih delavcev izven zavoda točkuje z eno točko (20. točka razdelka a) 20. člena Pravilnika), samostojno predavanje ali izvedba pedagoške delavnice na organiziranem strokovnem izobraževanju ali strokovnem posvetu strokovnih delavcev izven zavoda z dvema točkama (16. točka razdelka b) 20. člena Pravilnika), samostojni referat na kongresu ali konferenci v organizaciji inštitucij na državnem nivoju s tremi točkami (3. točka razdelka c) 20. člena Pravilnika), organizacija mednarodnega strokovnega posveta ali seminarja s tremi točkami (11. točka razdelka c) 20. člena Pravilnika). Glede na to, da je samostojni referat na mednarodnem kongresu ali konferenci vrednoten s štirimi točkami (2. točka razdelka č) 20. člena Pravilnika), to kaže na dejstvo, da gre za strokovno delo visoke zahtevnosti in pomembnosti, kar je razvidno tudi iz primerjave z drugimi strokovnimi deli, navedenimi v razdelku č). Za takšna strokovna dela veljajo visoki standardi tako na izvedbeni ravni kot na vsebinski ravni. Zato se lahko pod tem razdelkom točkuje le izvedba samostojnega referata na mednarodnem kongresu ali konferenci. V primeru, ko gre za kakršno koli drugačno obliko predstavitve (samostojnega) referata, tudi če gre za mednarodni posvet, ki ima v naslovu oznako, da gre za znanstveni dogodek, pa takšen referat pristojni organ lahko po skrbni in celoviti presoji ovrednoti po drugih razdelkih 20. člena Pravilnika.

8. V konkretnem primeru je po presoji sodišča treba dokazno oceno tožene stranke razumeti v smislu, da je v konkretnem primeru šlo za mednarodni posvet, na katerem je tožnica sodelovala. Za toženo stranko pa je ostala sporna oblika tožničine udeležbe ter vrsta dogodka kot takega glede na klasifikacijo v Pravilniku in posledično (ne)izpolnjevanje pogojev za točkovanje po 2. točki razdelka č) 20. člena Pravilnika. Sporna je izvedba samostojnega referata na mednarodnem znanstvenem kongresu ali konferenci, saj tožena stranka potrdilom o udeležbi tožnice z referatom na teh znanstvenih posvetih upravičeno oporeka dokazanost v tem smislu, da tožnica ni dokazala, da je šlo za samostojen referat na znanstvenem kongresu ali znanstveni konferenci. V verodostojnost potrdil je organ podvomil v začetku leta 2016, ko je prejel več anonimnih obvestil in prijav glede tega. Posledično organ ni kršil 22. člena Ustave RS, ko je zahteval dodatna potrdila in dokaze v postopkih, kjer še ni izdal odločbe o napredovanju v pedagoški naziv. V skladu z 8. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) mora namreč upravni organ ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo (8. člen ZUP), glede na vsebino materialno pravne določbe določila 2. točke razdelka č) 20. člena Pravilnika. O tem, katera dejstva je šteti za dokazana, presodi uradna oseba upravnega organa na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj (načelo proste presoje dokazov, 10. člen ZUP). Tožnica se sicer lahko sklicuje na odločanje v drugih zadevah, vendar je bila izpodbijana odločitev sprejeta na podlagi dejstev ugotovljenih v tem konkretnem postopku in ob pravilni uporabi materialnega prava. Ugotovitveni postopek je stvar vsake posamezne zadeve, v postopku pa je treba ugotoviti resnično dejansko stanje in vsa dejstva, ki so pomembna za pravilno in zakonito odločbo, zato je treba, ko se glede posameznih dejstev ali dokazov pojavi dvom, te okoliščine raziskati. Tožena stranka lahko v določenem sklopu zadev ugotovi nova dejstva oziroma sprejme drugačno razlago ter dokazno oceno, če pri tem ne diskriminira stranke na podlagi neke njene osebne okoliščine. To pa v konkretnem primeru tožnica ni izkazala.

9. Sodišče tako ugotavlja, da je tožena stranka dovolj raziskala dejansko stanje in da tožnica ni izpolnila svojega dela dokaznega bremena tako, da bi dokazala, da je imela samostojni referat na znanstveni konferenci oziroma kongresu, ki bi zadostilo pogojem iz 2. točke razdelka č) 20. člena Pravilnika. Organizator je tožnici izdal pet potrdil o udeležbi z referatom na 10. in 12. Mednarodnem znanstvenem posvetu z referatom, objavljenim v Zborniku. Tožnica je v dopolnitvah vloge priložila več izjav prič, da so videle predstavitev njenega prispevka. Organizator Združenje A. je toženi stranki na poizvedbe izrecno odgovoril, da vsi udeleženci mednarodnih simpozijev prejmejo potrdilo o opravljenih predstavitvah in da slovenski udeleženci sodelujejo z izvirnimi, inovativnimi predstavitvami svojih referatov. Iz upravnih spisov pa nikjer ni razviden program obeh spornih znanstvenih posvetov, iz katerega bi bilo razvidno, kdaj je potekala izvedba referatov, kdo jih je izvajal in to - kar je bistveno v tej zadevi - da je šlo za samostojni znanstveni prispevek na mednarodni znanstveni konferenci ali kongresu. Tega ni priložila ne tožnica (ne Združenje A.), čeprav je za to imela dovolj možnosti v upravnem postopku. Splošno je namreč znano dejstvo, da imajo mednarodni kongresi in mednarodne konference vnaprej časovno natančno, po dnevih in urah, določene programe, iz katerih so razvidni tako točen čas predstavitve, kot predavatelji, naslovi referatov in kratka vsebina referatov. Določen je kraj oziroma točna lokacija dogodka, čas trajanja dogodka in predvideno tajanje posameznega referata. Iz programa sporne 10. in 12. Mednarodne „znanstvene“ konference pa se vidi le skupni čas izvedb predavanj in predstavitev, pri čemer ni navedeno ne kdo predava/predstavlja ne kaj predava/predstavlja. Priče pa v svojih izjavah le nedoločno potrjujejo, da so videle predstavitev prispevka tožnice.

10. Izpodbijana odločitev se je oprla na dokaze, ki jih je predložila tožnica in ki jih je pridobil organ sam s strani Združenja A. V svoji odločbi pojasnjuje organ potek celotnega ugotovitvenega postopka. V postopek je pritegnil tako tožnico kot tudi organizatorja Združenja A., in nato na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka zaključil, da dejstva, da je tožnica izvedla na znanstvenih posvetih v organizaciji Združenja A. pet samostojnih referatov, ki bi ustrezali kriteriju iz 2. točke razdelka č) 20. člena Pravilnika ni mogoče šteti za dokazanega (10. člen ZUP). Tožena stranka je v izpodbijani odločbi v zadostni meri obrazložila, zakaj je podvomila v verodostojnost predloženih potrdil v smislu dokazovanja izpolnjevanja pogoja iz 2. točke razdelka č) 20. člena Pravilnika in zakaj je v konkretnem primeru zahtevala še dodatna dokazila o izvedbi navedenih referatov. To je tudi v skladu s prvim odstavka 140. člena ZUP, po katerem mora stranka navesti dejansko stanje, na katero opira svoj zahtevek, natančno, po resnici in določno. Če ne gre za splošno znana dejstva, pa mora stranka za svoje navedbe predlagati dokaze in jih, če je to mogoče, tudi predložiti; če stranka sama tega ne stori, zahteva to od nje uradna oseba, ki vodi postopek (drugi odstavek 140. člena ZUP).

11. Glede na navedeno je po presoji sodišča izpodbijani upravni akt pravilen in zakonit, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Že v upravnem postopku je tožnica zatrdila, da ne more predložiti drugih dokazov za utemeljitev svojega zahtevka, zato je sodišče odločilo brez glavne obravnave, na seji senata. Tožeča stranka v tožbi niti ni zahtevala izvedbe glavne obravnave.