Jedro

Subjektivni rok za zastaranje odškodninske terjatve je v času škodnega dogodka določal 376. člen ZOR. Subjektivni tri letni zataralni rok prične teči takrat, ko sta kumulativno izpolnjena dva pogoja: ko oškodovanec ve za škodo in ko oškodovanec ve za povzročitelja. Oškodovanec ve za povzročitelja, ko lahko osebo identificira. Pri tem ni relevantna samo dejanska vednost, ampak je odločilen čas oziroma trenutek, ko bi moral in mogel izvedeti za povzročitelja, in zadošča, da oškodovanec zve za storilca in vedenje o njegovi odgovornosti ni pomembno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zaradi zastaranja zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo zneska 662.231,70 SIT s pripadki, ki predstavlja kapitalizirane obresti od izplačane odškodnine 484.285,00 SIT in 48.790,00 SIT.

Proti sodbi se pritožuje tožnica, uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga stroškovno razveljavitev sodbe.

Navaja, da je svoje subjektivno mnenje o odgovornosti M. F. (povzročitelja) oprla na izjavo R. H.. Dejansko odgovornost bi lahko potrdil le postopek o prekršku. 376. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) ne specificira, ali mora biti povzročitelj škode oškodovancu znan objektivno ali za tek zastaranja zadostuje subjektivno mnenje oškodovanca. Če zakon res predvideva subjektivno mnenje oškodovanca, ne daje odgovora na to, kakšno prepričanje zadostuje. Podrejeno navaja, da sodišče ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja, saj bi se z zaslišanjem tožeče stranke in priče R. H. lahko ugotovilo, da je bila tožeča stranka s podpisom poravnave zavedena, ker ji je bilo s strani tožene stranke pojasnjeno, da bodo obresti od glavnice izračunane in plačane takoj po podpisu poravnave ob plačilu glavnice, kar pomeni, da se je tožeča stranka odpovedala zastaranju zahtevka za glavnico in obresti.

Pritožba ni utemeljena.

Odločitev sodišča prve stopnje je iz razlogov, ki jih je skrbno nanizalo v obrazložitvi izpodbijane sodbe, v procesnem, dejanskem in materialnopravnem pogledu pravilna. Subjektivni rok za zastaranje odškodninske terjatve je v času škodnega dogodka določal 376. člen ZOR. Subjektivni triletni zastaralni rok prične teči takrat, ko sta kumulativno izpolnjena dva pogoja: ko oškodovanec ve za škodo in ko oškodovanec ve za povzročitelja. Prvi pogoj med strankama ni bil nikoli sporen, sporno pa je bilo, kdaj je nastopil drugi pogoj.

Teorija in sodna praksa sta enotni o tem, da oškodovanec ve za povzročitelja, ko lahko osebo identificira. Pri tem ni relevantna samo dejanska vednost, ampak je odločilen čas oziroma trenutek, ko bi moral in mogel izvedeti za povzročitelja in zadošča, da oškodovanec zve za storilca in vedenje o njegovi odgovornosti ni pomembno. Tožeča stranka je po dejanski ugotovitvi prvega sodišča povzročitelja škode - F. M. identificirala že v letu 1998 (najkasneje

18.11.1998), tako da je tožničina terjatev dne 19.11.2001 zastarala, zato pa so zastarale tudi obresti (369. člen ZOR).

Tožnica v pritožbi zatrjuje, da se je tožena stranka odpovedala zastaranju. Ko preteče zastaranje se dolžnik res lahko odpove zastaranju. To lahko stori na različne načine, predvsem pa, da ne ugovarja zastaranja, da pisno pripozna zastarano obveznost ali poda zavarovanje. S sklenjenima poravnavama se je tožena stranka odrekla ugovoru zastaranja le glede glavnice, ne pa tudi obresti (365. člen ZOR), oziroma je pisno pripoznala glavnici, ne pa tudi obresti (pisna - zato le delna pripoznava za glavnico). Ker mora biti po določbi 1. odstavka 366. člena ZOR (enako tudi 1. odstavek 341. člena Obligacijskega zakonika) pripoznava pisna, je sklicevanje pritožbe na ustna zagotovila tožene stranke o plačilu obresti pravno neupoštevno, dopolnjevanje dokaznega postopka z zaslišanjem tožnice in priče R. H. o tem dejstvu pa prav tako.

Le zaradi popolnosti pritožbeno sodišče na podlagi sklenjenih poravnav, ki jih je prvo sodišče prebralo v dokaznem postopku, dodaja, da se je tožeča stranka s sklenjenima poravnavama odpovedala vsakršnim odškodninskim zahtevkom zavarovalnici in drugim pravnim in fizičnim osebam, ki izhajajo iz omenjene nesreče. Zaradi povedanega je sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje po določbi 353. člena ZPP.

Odločitev o stroških tožeče stranke v zvezi s pritožbo je zajeta z zavrnilnim izrekom sodbe (1. odstavek 154., 1. odstavek 165. člena ZPP).