Jedro

Tožeča stranka mora že v tožbeni trditveni podlagi (ki jo sicer lahko dopolni v pravočasno vloženih pripravljalnih vlogah) navesti vsa pravno odločilna dejstva, iz katerih izhaja materialnopravna posledica odškodninske odgovornosti po 26. členu Ustave. Šele, če iz njenih trditev izhaja materialnopravna posledica, lahko sodišče njenemu zahtevku ugodi (sklepčnost tožbenega zahtevka).

Tožeča stranka je postala lastnica delnic s podpisom pogodbe, saj za pridobitev lastninske pravice na delnici vpis novega imetnika delnic v delniško knjigo nima konstitutivnega, ampak le deklarativen učinek. Vpis v delniško knjigo ima pravni učinek le do družbe, saj pri imenskih delnicah velja za delničarja v razmerjih do družbe tisti, ki je kot delničar vpisan v delniško knjigo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se prvostopenjska sodba (1., 3. in 4. točka izreka) potrdi.

Zahteva pritožnika za povrnitev pritožbenih stroškov se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 10.166.662,34 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 2.436.338.963,16 SIT za čas od 22.9.2003 do 31.12.2006 in od zneska 10.166.662,34 EUR za čas od 1.1.2007 dalje (1. točka izreka).

V preostalem delu (glede plačila 1.000.000,00 EUR z zamudnimi obrestmi) je zaradi umika tožbe postopek ustavilo (2. točka izreka). Sklenilo je, da je tožeča stranka dolžna v roku 15 dni povrniti toženi stranki njene stroške v znesku 8.784,98 EUR, v primeru zamude pa še zakonite zamudne obresti za čas od 16. dne po prejemu sodbe dalje (3. točka izreka). Tožeča stranka sama nosi svoje stroške (4. točka izreka).

Proti sodbi se je tožeča stranka pravočasno pritožila in uveljavljala vse pritožbene razloge po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišču druge stopnje je predlagala, naj pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi ali jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje prvostopenjskemu sodišču. Zahtevala je povrnitev pritožbenih stroškov.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z 2. odst. 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D, Ur. l. RS, št. 45/2008), je sodišče druge stopnje, ker je bila odločba prvostopenjskega sodišča izdana pred začetkom uporabe ZPP-D (1.10.2008), postopek nadaljevalo po dosedanjih predpisih.

Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke tako po temelju kot po višini (1. točka izreka). Če tožbeni zahtevek ni utemeljen že po samem temelju, mora sodišče zavrniti tožbeni zahtevek tudi po višini, saj brez podanega temelja tudi višina tožbenega zahtevka ne more biti utemeljena.

V sodni praksi je bilo že izraženo stališče, da se pri odškodninskih zahtevkih po 26. členu Ustave RS presoja na podlagi splošnih načel odškodninskega prava. To pomeni, da je v vsakem obravnavanem primeru treba presojati, ali so izpolnjene vse predpostavke civilnega delikta in sicer: da je nastala škoda, da škoda izvira iz protipravnega (nedopustnega) ravnanja, da obstaja (pravnorelevantna) vzročna zveza med očitanim ravnanjem in nastalo škodo, da obstaja odškodninska odgovornost povzročitelja škode (154. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR), ki ga je treba uporabiti za razmerja, nastala pred uveljavitvijo obligacijskega zakonika (OZ, 1060. člen).

Za uspeh morebitnega oškodovanca (tožeče stranke) v sodnem postopku morajo biti zatrjevani in dokazani vsi našteti elementi odškodninske odgovornosti. Tožeča stranka mora že v tožbeni trditveni podlagi (ki jo sicer lahko dopolni v pravočasno vloženih pripravljalnih vlogah) navesti vsa pravno odločilna dejstva, iz katerih izhaja materialnopravna posledica odškodninske odgovornosti po 26. členu Ustave. Šele, če iz njenih trditev izhaja materialnopravna posledica, lahko sodišče njenemu zahtevku ugodi (sklepčnost tožbenega zahtevka).

Po mnenju drugostopenjskega sodišča tožeča stranka v okviru trditvenega bremena (212. člen ZPP) ni navedla vseh pravno odločilnih dejstev v zvezi z vzročno zvezo med ravnanjem stečajnega senata in nastalo pravno priznano škodo. Razlogi za takšno stališče drugostopenjskega sodišča bodo navedeni pri presoji pravne narave pogodbe o prodaji delnic, ki jo je sklenila tožeča stranka z družbo G. P., p.o. Novo mesto, K. d. 37, Novo mesto, v Zagrebu, 14.5.1996 (A5, dalje pogodba).

Zaradi utemeljitve stališča drugostopenjskega sodišča o nesklepčnosti tožbenih trditev o vzročni zvezi med ravnanjem stečajnega senata in nastalo škodo bo sodišče druge stopnje povzelo bistvene trditve, ki se nanašajo na navedena elementa odškodninske odgovornosti.

15.1.1998 je tožeča stranka prejela od B.d. T & K T. Z. ponudbo za nakup delnic „G. P.“ d.d., Zagreb po ceni 16.000.000 DEM (A3), znesek je valorizirala na dan vložitve tožbe in ga obrestovala z minimalno 8 % obrestno mero, škoda 16.000.000 DEM je 2.675.978.963,00 SIT in znaša preračunano v EUR-e 11.166.662,34, zaradi ravnanja stečajnega senata, ki je 14.7.1998 odredil ponovno prodajo spornih delnic tožeča stranka teh delnic ni mogla prodati preko T & K T. d.o.o. Z... za ceno takratnih 16 mio DEM; vrednost delnic 15.1.1998 je škoda, ki je nastala tožeči stranki.

Tožeča stranka kot škodo torej uveljavlja vrednost delnic 15.1.1998, kar dokazuje s ponudbo že omenjene borznoposredniške družbe (A3). Pomembno je opozoriti, kakšen je bil časovni potek vseh, za odločitev v tem sporu pomembnih dogodkov. Tožeča stranka je sklenila z družbo G. P. p.o. N.m. pogodbo 14.5.1996. Stečajni postopek nad družbo G. P. p.o. je bil začet 15.7.1996. Sklep o dovolitvi prodaje spornih 186 delnic je postal pravnomočen 14.7.1998. Sporne delnice so bile prodane družbi B. N. 30.7.1998. Pravna narava pogodbe o prodaji delnic je bila naslednja: S pogodbo je tožeča stranka pridobila lastninsko pravico na 186 rednih delnicah gospodarske družbe G. P. d.d. (glej točko 2 pogodbe). Lastninsko pravico je torej pridobila tožeča stranka s podpisom te pogodbe, pogodbeni stranki (tožeča stranka in G. P. p.o. N. m.) sta se tudi dogovorili, da ima tožeča stranka na podlagi te pogodbe pravico zahtevati vpis v knjigo delničarjev takoj po podpisu te pogodbe, s čimer G. P. p.o. izrecno soglaša (glej točko 6 pogodbe). Tožeča stranka je torej postala lastnica delnic s podpisom pogodbe, saj za pridobitev lastninske pravice na delnici vpis novega imetnika delnic v delniško knjigo nima konstitutivnega ampak le deklarativen učinek. Vpis v delniško knjigo ima pravni učinek le do družbe, saj pri imenskih delnicah velja za delničarja v razmerjih do družbe tisti, ki je kot delničar vpisan v delniško knjigo (2. odst. 232. člena tedaj veljavnega Zakona o gospodarskih družbah, ZGD). Vpis v delniško knjigo torej učinkuje samo v tem pomenu, da ustvarja pravno razmerje med delničarjem in družbo glede (medsebojnih) članskih pravic in obveznosti, ne ustvarja pa pravnih razmerij med delničarjem in tretjimi osebami. Vpisana oseba samo zaradi (ne)vpisa ne postane delničar (imetnik delnic), z vpisom nastane le njegova legitimacija v razmerju do družbe. Vpis v delniško knjigo zagotovi vpisanemu potrebno legitimacijo, da ima v razmerju do družbe položaj delničarja. Tožeča stranka izrecno uveljavlja škodo, ki ji je nastala zato, ker zaradi ravnanja stečajne upraviteljice in stečajnega senata ni mogla prodati delnic po dani ponudbi borznoposredniške družbe T. 15.1.1998, kot navadno škodo (155. člen ZOR).

Tožeča stranka je torej s podpisom omenjene pogodbe postala lastnica 186 rednih (imenskih) delnic gospodarske družbe G. P. d.d. in je imela vsa upravičenja sprejeti ponudbo za nakup delnic B.d.T & K T. 15.1.1998. Tožeča stranka bi torej lahko sklenila pogodbo o prodaji delnic z omenjeno borznoposredniško družbo. Pogoj za to prodajo namreč, kot je bilo že razloženo, ni bil vpis v delniško knjigo družbe G. P. d.d. V tožbenih trditvah in v nadaljnjih pripravljalnih vlogah tožeče stranke opisano ravnanje stečajne upraviteljice in stečajnega senata pri pripravi in nato prodaji 186 rednih delnic gospodarske družbe G. P. d.d., banki N., ne more biti v vzročni zvezi z zatrjevano škodo, ki jo je tožeča stranka dokazovala v višini dane ponudbe za nakup delnic že omenjene borznoposredniške družbe. Zatrjevana škoda torej ni v vzročni zvezi z ravnanjem stečajne upraviteljice in stečajnega senata pri ponovni prodaji delnic b. N..

Iz trditvene podlage tožnikovih navedb torej ne izhaja materialnopravna utemeljenost vtoževanega zahtevka, saj manjka za plačilo vtoževane odškodnine element vzročne zveze med ravnanjem stečajnega senata in zatrjevano škodo.

V zvezi s pritožbenimi navedbami je stališče drugostopenjskega sodišča naslednje: Imenske delnice 14.5.1996 še niso bile izdane. Tožeča stranka je imela namreč v skladu s 6. točko pogodbe pravico zahtevati izdajo pripadajočega števila delnic na ime, to je 186 v nominalni vrednosti tedaj 2.800 KUN in sicer takrat, ko bo gospodarska družba G. P. d.d. izdajala delnice, kar bi imela tudi njena pravna naslednica, borzno posredniška družba, če bi „delnice“ od nje kupila, 15.1.1998. Stečajni postopek je bil začet 15.7.1996. Tožeča stranka v stečajnem postopku ni priglasila izločitvene pravice. Njene domneve, da G. P. p.o. v stečaju takrat ni več razpolagal z že prodanimi spornimi delnicami (ki so bile prodane 30.7.1998) so bile neutemeljene. Pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 14.12.1995 (sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. Cpg 1066/95), da s potekom roka za prijavo terjatve izgubi izločitveni upnik le pravico uveljavljati izločitveni zahtevek v stečajnem postopku ni pomembno za odločitev v tem primeru. Povsem jasno je bilo namreč v omenjenem pravnem mnenju izraženo stališče, da lahko izločitveni upnik to pravico uveljavlja po splošnih procesnopravnih in materialnopravnih predpisih. Prvostopenjsko sodišče je le poudarilo, da bi si tožeča stranka kot izločitveni upnik s pravočasno prijavo izločitvene pravice zagotovila, da stečajni upravitelj ne bi mogel prodajati dela premoženja (186 rednih imenskih delnic), na katerem bi tožeča stranka uveljavljala izločitveno pravico (primerjaj 4. odst. 149. člena tedaj veljavnega Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji).

Pritrditi je mogoče pritožbenim navedbam, da je tožeča stranka seznanjala stečajni senat s tem, da je lastnica spornih delnic, kar potrjujejo v spisu dopisi stečajne upraviteljice z dne 29.6.1997, 8.4.1997, 17.4.1998 in nadaljnji. Vso problematiko v zvezi s spornim lastništvom nad delnicami G. P. d.d. je res obravnaval tudi upniški odbor, kar je razvidno iz zapisnikov 2., 4., 5., 6. in 10. seje. Treba je pritrditi pritožnikovim navedbam, da je tožeča stranka uspela v postopkih, ki so tekli pred pravosodnimi organi v Republiki Hrvaški, da je pravno veljavno pridobila lastninsko pravico nad spornimi delnicami. V toliko se pritožbeno sodišče strinja, da je bilo materialnopravno stališče stečajnega senata o (ne)pravilnosti prodaje spornih delnic po prvi pogodbi, sklenjeni med tožečo in G. P., p.o., materialnopravno zmotno. Vendar se sama zmotnost stališč z vidika presoje protipravnega ravnanja stečajnega senata s smiselno uporabo pravil skrbnosti dobrega strokovnjaka (2. odst. 18. člena ZOR) pokaže zaradi pomanjkanja vzročne zveze med ravnanjem stečajnega senata (o dvojni prodaji delnic) in zatrjevano pravno priznano škodo, kot pravno neodločilno (1. odstavek 360. člen ZPP).

Pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Tudi po uradnem preizkusu izpodbijane sodbe sodišče druge stopnje ugotavlja, da ni podana nobena absolutna bistvena postopkovna kršitev (2. odst. 350. člena ZPP), materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno. Zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. odst. 165. člena v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi pritožbene stroške.