Jedro

Zmotno je materialnopravno stališče revidentke, da je podaja pismene izjave o okoliščinah iz drugega odstavka 128. člena in drugega odstavka 148. člena SZ zakonska obveznost upravičenca do nakupa stanovanja, zaradi česar naj bi bilo brez take izjave vloženo zahtevo šteti za nepopolno vlogo. Iz zakonske dikcije navedenih členov jasno izhaja, da gre le za pravico lastnika stanovanja, da v določenih primerih odkloni sklenitev kupne pogodbe in ne za obveznost prejšnjega imetnika stanovanjske pravice, da s pisno izjavo dokazuje neobstoj okoliščin, ki bi upravičevale lastnika k zavrnitvi zahteve za prodajo stanovanja.

Tožnica, ki je v pravdi dokazala, da je bila odklonitev zahteve za prodajo stanovanja neutemeljena, upravičeno zahteva sklenitev kupne pogodbe pod pogoji, ki bi jih imela, če tožena stranka z izpolnitvijo svoje zakonske obveznosti ne bi odlašala. To pa narekuje upoštevanje vrednosti točke iz 121. člena SZ, ki je veljala na 30. dan po vložitvi zahteve za prodajo stanovanja.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da s tožnico sklene kupoprodajno pogodbo za troinpolsobno stanovanje št. 16 v L., P., skupaj z garažnim mestom št. 6 v isti stanovanjski hiši, in sicer za kupnino 1,335.891,58 SIT ter ji povrne pravdne stroške. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se njeni pritožbi ugodi in sodba sodišča prve stopnje tako spremeni, da se vrednost stanovanja z garažnim mestom nadomesti z zneskom 4,555.700,50 SIT, višina kupnine pa z zneskom 1,822.280,20 SIT.

Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je nepravilno ugotovljena vrednost predmeta pogodbe in posledično tudi višina kupnine. Tožena stranka vztraja pri svojem stališču, da je tožnica dne 21.1.1993 vložila nepopolno vlogo za prodajo stanovanja. Morala bi ji v skladu z določbo drugega odstavka 148. člena Stanovanjskega zakona (Ul. RS št. 18/91, 21/94, 23/96; v nadaljevanju: SZ) priložiti podpisano izjavo, da v Republiki Sloveniji ni lastnica primerne stanovanjske enote oziroma da ne gradi stanovanjske hiše ali kupuje kakšnega drugega stanovanja. Tožena stranka je namreč po določbah 128. člena in drugega odstavka 148. člena SZ v takih primerih upravičena odkloniti prodajo stanovanja ali sklenitev najemne pogodbe za nedoločen čas. Nesporno je, da je tožnica tako izjavo predložila šele na obravnavi dne 5.10.1995, čeprav je datirana z datumom 19.1.1993. Zato pride v poštev vrednost točke, ki je veljala 30. dan po vložitvi popolne zahteve, ta pa znaša 143,98 SIT in ne 105,55 SIT.

Revizija je bila vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Zmotna je revizijska trditev, da naj bi bilo v tej pravdni zadevi nesporno, da je tožnica izjavo, da ni lastnica kakšnega drugega stanovanja oziroma da ne gradi stanovanjske hiše in tudi ne kupuje kakšnega stanovanja, predložila šele na obravnavi dne 5.10.1995. Nasprotno, sodišče prve stopnje je v razlogih svoje sodbe izrecno poudarilo, da verjame tožnici, da je vse zahtevane listine predložila ob vložitvi zahteve za prodajo stanovanja (drugi odstavek na 6. strani sodbe in prvi odstavek na 7. strani sodbe), sodišče druge stopnje pa je sodbo prve stopnje potrdilo v dejanskem in materialnopravnem pogledu. Drugačna revizijska trditev torej pomeni glede na tretji odstavek 385. člena ZPP na revizijski stopnji nedovoljeno izpodbijanje v postopku pred nižjima sodiščema ugotovljenega dejanskega stanja.

Zmotno pa je tudi materialnopravno stališče revidentke, da je podaja pismene izjave o okoliščinah iz drugega odstavka 128. člena in drugega odstavka 148. člena SZ zakonska obveznost upravičenca do nakupa stanovanja, zaradi česar naj bi bilo brez take izjave vloženo zahtevo šteti za nepopolno vlogo. Po prvi citirani zakonski določbi lastnik ni dolžan prodati stanovanja, če je prejšnjemu imetniku stanovanjske pravice prenehalo stanovanjsko razmerje oziroma mu je mogoče odpovedati stanovanjsko razmerje brez zagotovitve najpotrebnejših prostorov, skladno z določbami prej veljavnega Zakona o stanovanjskih razmerjih (Ul. SRS št. 35/82 in 14/84). Po drugi zakonski določbi pa lahko lastnik odkloni sklenitev kupne pogodbe in z imetnikom stanovanjske pravice, ki gradi stanovanjsko hišo ali kupuje stanovanje, izjemoma sklene najemno pogodbo za določen čas. Nobena od navedenih zakonskih določb ne nalaga prejšnjemu imetniku stanovanjske pravice zakonske obveznosti podati pisno izjavo o navedenih okoliščinah. Iz povzete zakonske dikcije jasno izhaja, da gre le za pravico lastnika stanovanja, da v določenih primerih odkloni sklenitev kupne pogodbe in ne za obveznost prejšnjega imetnika stanovanjske pravice, da s pisno izjavo dokazuje neobstoj okoliščin, ki bi upravičevale lastnika k zavrnitvi zahteve za prodajo stanovanja.

V postopku pred nižjima sodiščema je bilo ugotovljeno, da je tožena stranka pred vložitvijo tožbe odklanjala sklenitev kupne pogodbe iz razloga, ki se je izkazal za neutemeljenega. V pravdi je začela uveljavljati nov razlog, to je zatrjevano nepopolnost vloge za odkup, kar se je tudi izkazalo za neutemeljeno. V taki situaciji tožena stranka ne more prevaliti posledic svoje zamude na tožnico. Po določbi petega odstavka 117. člena SZ bi tožena stranka kot lastnica stanovanja morala s tožnico skleniti kupno pogodbo najpozneje v 30 dneh po vloženi zahtevi. Gre za zakonsko določeno obveznost tožene stranke. Tožnica, ki je v pravdi dokazala, da je bila odklonitev zahteve za prodajo stanovanja neutemeljena, ne sme biti prikrajšana. Zato upravičeno zahteva sklenitev kupne pogodbe pod pogoji, ki bi jih imela, če tožena stranka z izpolnitvijo svoje zakonske obveznosti ne bi odlašala. Povedano pomeni torej tudi dolžnost tožene stranke skleniti takšno pogodbo, kakršno bi morala skleniti najpozneje 30. dan po vloženi zahtevi. Glede višine kupnine to narekuje upoštevanje vrednosti točke iz 121. člena SZ, ki je veljala na 30. dan po vložitvi zahteve za prodajo stanovanja.

Po vsem obrazloženem sta sodišče prve stopnje z ugoditvijo tožbenemu zahtevku in sodišče druge stopnje z zavrnitvijo pritožbe tožene stranke materialnopravno pravilno odločili. Ker v postopku pred njima tudi ni prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na katero revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo revizijo tožene stranke na podlagi 393. člena ZPP zavrniti kot neutemeljeno. Zavrnilni izrek te revizijske odločbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih revizijskih stroškov tožene stranke.