Jedro

Dolžnika se notranje razmerje med kreditodajalcem in zavarovalnico tiče izključno glede vprašanja, ali je prišlo do prenosa terjatve (cesije).

Upnik osnovnega, kreditnega razmerja je terjatev cediral tožeči stranki (zavarovalnici). S tem je tožeča stranka vstopila v položaj prvotnega upnika. Za takšno menjavo na upniški strani ni potrebno dolžnikovo soglasje. Soglasje je potrebno le v primeru, če se prvotni stranki pogodbe to že vnaprej izrecno dogovorita.

Kršitev pravila o prekluziji je relativna kršitev iz 1. odstavka 339. člena ZPP. Nanjo pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti. To pa pomeni, da mora pritožnik, ko jo uveljavlja, konkretizirano izkazati ne le to, da je sodišče glede dela procesnega gradiva napačno presodilo njegovo (ne)pravočasnost po 286. členu ZPP, marveč tudi to, kako bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe.

Pritožnik, ki uveljavlja kršitev pravila o prekluziji, mora utemeljiti relacijo iz prvega odstavka 339. člena ZPP ali relacijo iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. V tej pravdi tožeča stranka (zavarovalnica) uveljavlja regres zaradi kredita, ki ga je namesto toženca plačala kreditodajalcu. Slednji je terjatev do tožene stranke cediral na tožečo stranko. Sodišče prve stopnje je zahtevku ugodilo glede zneska 12.954,85 EUR. Glede zneska 62,29 EUR pa je zahtevek zavrnilo. Toženo stranko je obsodilo še na plačilo pravdnih stroškov v znesku 225,86 EUR.

2. Proti sodbi vlaga pritožbo toženec. Uveljavlja vse pritožbene razloge ter sodišču predlaga, naj sodbo spremeni in zahtevek zavrne. Pritožnik trdi, da niti Banka K. niti Zavarovalnica A. nista ravnali skladno z določili posojilne in zavarovalne pogodbe.

3. Glede vsebine zavarovalne pogodbe toženec trdi, da je sodišče napačno zavrnilo navedbe v pripravljalni vlogi z dne 11. 11. 2011. Pritožnik podaja trditve, zaradi katerih naj bi bile te navedbe po njegovem mnenju pravočasne. Dalje pa se sklicuje še na določbe zavarovalne pogodbe (sklenjene med Banko K. in Zavarovalnico A.).

4. V nadaljevanju pritožnik izpodbija pravilnost opominjevalnega postopka. Meni, da je prejel zgolj dva navadna opomina, iz katerih ni mogoče razbrati, da je dolžnik s takšnim opominom lahko obveščen o odškodninskem zahtevku. Ti opomini torej niso opomin pred predajo kreditnih obveznosti zavarovalnici.

5. Glede višine tožbenega zahtevka pa pritožnik trdi, da zamudne obresti ne bi smele biti prištete k zahtevku.

6. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

7. Pritožba ni utemeljena.

8. Pritožbeno sodišče uvodoma poudarja, da v celoti sprejema dejansko podlago izpodbijane sodbe. Na takšno dejansko podlago pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo procesnih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti.

9. Bistvo dejanske podlage izpodbijane sodbe je: - da je tožnik 24. 7. 1995 sklenil kreditno pogodbo kot kreditojemalec; - da je bila med tožečo stranko in Banko K. d.d. (kreditodajalko) sklenjena pogodba o zavarovanju kredita; - da je tožeča stranka na podlagi te zavarovalne pogodbe slednji izplačala zavarovalnino, ker toženec ni odplačeval kredita; - da je Banka K. tožeči stranki poslala dva opomina, s katerimi ga je pozvala, naj v dodatnem roku poravna neplačane zapadle obveznosti; - da tožena stranka ni plačala obrokov od marca 2006 do oktobra 2006; - da je bil toženec seznanjen s prenosom terjatve na tožečo stranko.

10. Nesporno dejstvo je, da je upnik osnovnega, kreditnega razmerja terjatev cediral tožeči stranki. S tem je tožeča stranka vstopila v položaj prvotnega upnika. Za takšno menjavo na upniški strani ni potrebno dolžnikovo soglasje. Soglasje je potrebno le v primeru, če se prvotni stranki pogodbe to že vnaprej izrecno dogovorita – 436. člen ZOR (Zakon o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/1978 do Ur. l. RS, št. 83/2001)). Obstoja takšnega dogovora nobena od strank ni zatrjevala. Za samo veljavnost cesije ni potrebno niti to, da bi bil dolžnik o tem obveščen. Res pa je, da zakon vendarle predvideva obvestitev dolžnika (438. člen ZOR), vendar, kot že rečeno, to ni pogoj za veljavnost pogodbe o cesiji, marveč morebitno ne-obvestilo dolžnika varuje njegov položaj v primeru, če kljub cesiji izpolni obveznost odstopniku (2. odstavek 438. člena ZOR).

11. A v obravnavani zadevi je bilo celo ugotovljeno, da je bil dolžnik obveščen o nastopu zavarovalnega primera (in s tem implicitno tudi o cesiji). Takšna dejanska ugotovitev pa ne temelji na opominih (prilogi A4 in A5), marveč na obstoju obvestila, ki ga je odstopnik poslal toženi stranki 3. 10. 2006 (to je priloga A7). O tem vsebuje sodba sodišča prve stopnje razloge na 7. strani sodbe.

12. Tudi razlog za cesijo (odstop terjatve) tožeči stranki je znan. Na podlagi zavarovalne pogodbe med odstopnikom in tožečo stranko, je prišlo do izpolnitve s subrogacijo (primerjaj 299. in 300. člen ZOR ter še specialno določbo 939. člena ZOR). A tisto, kar je bistveno za toženčev položaj, je to, da se notranje razmerje odstopnika in tožeče stranke (katerega pogodbena podlaga je zavarovalna pogodba), toženca tiče izključno glede vprašanja same cesije. Vse ostalo je stvar njunega notranjega pogodbenega razmerja in se toženca ne tiče. Zato pa tudi ima nasproti prevzemniku vse ugovore, ki bi jih lahko uveljavljal proti odstopniku (2. odstavek 440. člena ZOR). To pa obenem pomeni tudi to, da so tisti ugovori, ki bi bili neutemeljeni v razmerju do prvotnega upnika, neutemeljeni tudi v razmerju do novega upnika (v tem primeru do tožeče stranke).

13. Ugovor, ki ga je zasnovala tožena stranka v tej pravdi se glasi: ali je Banka K. utemeljeno odstopila od pogodbe, s čimer je nastopila toženčeva obveznost plačati celoten dolg? Odgovor je pritrdilen, kajti toženec je, kot je bilo nesporno ugotovljeno, hudo kršil pogodbo. Vsaj šest mesecev namreč ni izpolnjeval svojih obveznosti plačevanja anuitet. Že na podlagi 2. odstavka 7. člena Pogodbe (A2) je nastopilo odstopno upravičenje kreditodajalca. Na neizpolnjene obveznosti je bil toženec še dvakrat opozorjen (A4 in A5) in obakrat mu je bil dan dodatni rok za izpolnitev. Česa več od tega kreditodajalec ni bil dolžan storiti. Ni ga bil dolžan posebej opozarjati, kaj bo sledilo, če obveznosti tudi v tem dodatnem roku ne bo izpolnil. Za takšno upniško obveznost ni pravne podlage ne v pozitivnem zakonskem ne v pozitivnem pogodbenem pravu in tudi ne v splošnih običajih poslovnega ravnanja.

14. Takšnih zahtev na kreditodajalca ne naslavlja niti tedaj veljavni ZPotK (Zakon o potrošniških kreditih (Ur. l. RS, št. 70/2000)). Edino, kar navedeni zakon določa drugače od tistega, kar je storil kreditodajalec v obravnavanem življenjskem primeru, je dolžina dodatnega roka za izpolnitev obveznosti. Po 2. odstavku 13. člena ZPotK znaša ta rok najmanj 15 dni. V obravnavani zadevi pa je bil 8 dni. Vendar: obravnavano pogodbeno razmerje je bilo normirano s pogodbenimi pravili 24. 7. 1995 ter tedaj veljavnim zakonskim pravom. ZPotK ni bil del tedanjega zakonskega prava ter zato v pogodbeno pravo konkretne kreditne pogodbe ne more retroaktivno posegati. V tem primeru bi šlo namreč za neposreden poseg v kreditodajalčevo upravičenje (odstopno upravičenje oz. pravico do razdora pogodbe in zahtevo k takojšnjemu plačilu obveznosti) in torej za pravo retroaktivnost, ki ustavno ni dopustna.

15. Pritožbeno sodišče pritožniku nadalje odgovarja, da ni konkretiziral pritožbenega očitka, da je sodišče napačno uporabilo pravilo o prekluziji (286. člen ZPP (Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo; ter poznejše spremembe tega predpisa)), ko je na tej procesnopravni podlagi zavrnilo njegovo procesno gradivo v pripravljalni vlogi z dne 11. 11. 2011 (glej 5. stran obrazložitve).

16. Kršitev pravila o prekluziji (286. člen ZPP) je relativna kršitev iz 1. odstavka 339. člena ZPP. Nanjo pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti. To pa pomeni, da mora pritožnik, ko jo uveljavlja, konkretizirano izkazati ne le to, da je sodišče glede dela procesnega gradiva napačno presodilo njegovo (ne)pravočasnost po 286. členu ZPP, marveč tudi to, kako bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe (1. odstavek 339. člena ZPP)(1). Te relacije iz 1. odstavka 339. člena ZPP pritožnik ni konkretiziral. Pritožnik bi namreč moral konkretno navesti, katero pravno relevantno procesno gradivo (katera dejanska navedba, kateri dokazni predlog) je ostal zaradi napačne uporabe pravila iz 286. člena ZPP prezrt in tudi to, da bi njegovo neprezrtje vplivalo na drugačno razsodbo. Tega pritožnik ni storil(2). Pritožnik se je skliceval zgolj na navedbe, ki se tičejo notranjega zavarovalnega razmerja. Zakaj so te navedbe irelevantne, je bilo že pojasnjeno.

17. Glede višine, ki jo tudi napada pritožnik, pa je edina pritožbena navedba ta, da zamudne obresti ne bi smele biti prištete k zahtevku. Zamudne obresti so objektivna posledica zamude. Pavšalno pritožbeno stališče ne ponuja razlage, zakaj bi bilo v konkretnem primeru drugače. 18. Ker pritožba ni utemeljena, podani pa tudi niso razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

(1) Sodišče namreč lahko pravilo 286. člena ZPP napačno uporabi (oz. deklarira) tudi glede procesnega gradiva, ki je pravno irelevantno. V takšnem primeru je na dlani, da kršitev iz 1. odstavka 339. člena ZPP ni podana

(2) Ne glede na to pritožbeno sodišče poudarja, da bi utegnila biti takšna le navedba pravne narave (za katero pravilo o prekluziji tako ali tako ne velja), ko se toženec v pripravljalni vlogi sklicuje na pravilo 13. člena ZPotK. O pravni presoji te navedbe pa je pritožbeno sodišče svoje povedalo že zgoraj.