Jedro

Glede na tožnikove izjave ni mogoče zaključiti, da obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom priznanja mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev v Republiki Hrvaški ter da bo tožnik vrnjen na Hrvaško v postopku mednarodne zaščite na podlagi Dublinske uredbe in ne bo ponovno obravnavan v policijskem postopku. Prav tako je bilo pravilno ugotovljeno, da ima Republika Hrvaška v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite in da imajo prosilci podobne pravice kot prosilci v Republiki Sloveniji ter da zato vrnitev v to državo ne more biti sporna. Prav tako je bilo pravilno ugotovljeno, da iz odgovora Oddelka za dublinske postopke hrvaškega notranjega ministrstva izhaja, da bo tožnikova prošnja obravnavana v razumnem roku in da bo nastanjen v azilnem domu, ki ustreza standardom Evropske unije. Po mnenju sodišča ni razlogov za dvom v verodostojnost tega zagotovila.

Ravnanja hrvaške policije v času, ko tožnik še ni imel statusa prosilca za azil, le-ta sam po sebi ne more utemeljevati domneve o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko vplivale na drugačno presojo dopustnosti njegove predaje Hrvaški z vidika varstva pravic iz 4. člena Listine EU. Ob okoliščinah, ko ni relevantnih poročil pristojnih evropskih organov, je tožena stranka lahko izključila obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v Republiki Hrvaški, zaradi česar ji ni bilo treba pridobiti posebnih zagotovil, da do kršitve pravic ne bo prišlo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite in odločila, da ne bo obravnavala njegove prošnje, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 (v nadaljevanju Dublinska uredba) odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito.

2. V obrazložitvi sklepa je navedeno, da je tožnik vložil pri toženi stranki prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Iz centralne baze EURODAC je tožena stranka dobila podatek, da je bil tožnik že vnešen v to bazo kot prosilec za mednarodno zaščito s strani Republike Hrvaške. Glede na navedeno je pristojnemu organu Republike Hrvaške v skladu z 1. b) točko 18. člena Dublinske uredbe posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem tožnika in 10. 2. 2023 prejela odgovor, da je Republika Hrvaška v skladu s 5. točko 20. člena Dublinske uredbe odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito.

3. Tožena stranka v nadaljevanju obrazložitve sklepa citira 1. b točko 18. člena Dublinske uredbe, ki določa, da mora država članica pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeti prosilca, katerega prošnja se obravnava in ki je podal prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje. Nadalje je v 5. točki 20. člena Dublinske uredbe določeno, da prosilca, ki je prisoten v drugi državi članici brez dokumentov za prebivanje ali ki tam vloži prošnjo za mednarodno zaščito, po umiku svoje prošnje, podane v drugi državi članici med postopkom določanja odgovorne države članice, država članica, v kateri je bila najprej vložena ta prošnja za mednarodno zaščito, ponovno sprejme pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 z namenom dokončanja postopka določanja odgovorne države članice.

4. S tožnikom je bil tudi opravljen osebni razgovor, kjer je povedal, da so hrvaški policisti bili z njim grobi, da so ga fizično napadli in mu razbili mobilni telefon. V kampu, kjer je bil nastanjen, so ga zanemarjali. Iskal je zobozdravstvene storitve, a kljub temu, da so rekli, da ga bodo poklicali, ni bil deležen zobozdravstvene oskrbe. Po naporni poti je zjutraj in pri kosilu prejel le dva kosa kruha. Komunikacija je bila slaba oziroma ni bilo prijaznega govora. V Republiki Hrvaški je čutil rasizem. Vabila na osebni razgovor v Republiki Hrvaški ni prejel, saj je po podaji prošnje navedeno državo zapustil v tednu dni. Prav tako ni prejel nobene odločitve o svoji prošnji. Nastanitveni center je bil zaklenjen, zaradi česar ga ni mogel zapustiti. Pobegnil je skozi stranska vrata, ki jih odprejo, ko pripeljejo kosilo. Kot prosilcu za mednarodno zaščito mu niso posvečali nobene pozornosti. Glede obstoja sistemskih pomanjkljivosti je navedel, da v Republiki Hrvaški ni tako kot v Republiki Sloveniji. Sistem ne obstaja, ni stika s prosilci in uradnimi osebami, saj ni komunikacije.

5. Tožena stranka ugotavlja, da glede na tožnikove izjave ni mogoče zaključiti, da obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom priznanja mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev v Republiki Hrvaški. Tožnik bo vrnjen na Hrvaško v postopku mednarodne zaščite na podlagi Dublinske uredbe in ne bo ponovno obravnavan v policijskem postopku. Navajal je namreč, da so bili policisti do njega nasilni, ko je poskušal ilegalno prestopiti bosansko-hrvaško mejo in da so mu uničili telefon in vzeli denar. V zvezi z uradnimi osebami, ki so opravljale postopek v povezavi z mednarodno zaščito, pa ni navedel, da bi imel kakršnekoli težave. Navedel je zgolj, da mu niso posvečali pozornosti, da ni mogel priti do zobozdravstvene oskrbe in da v komunikaciji ni čutil prijaznega govora, to pa ne izkazuje, da bi bil podvržen nečloveškemu ali nehumanemu ravnanju. Tožnik je podajal splošne navedbe, da v komunikaciji ni čutil prijaznega govora, tega pa ni z ničemer konkretiziral. Sicer pa se je postopek mednarodne zaščite zanj šele začel in ni mogoče spregledati, da je že po tednu dni Republiko Hrvaško zapustil in se njegov postopek ni mogel nadaljevati. Iz Zakona o mednarodni in začasni zaščiti v Republiki Hrvaški izhaja, da imajo na Hrvaškem podoben postopek sprejemanja prošenj za mednarodno zaščito in ugotavljanja, ali prosilec izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito, kot v Republiki Sloveniji. V 57. členu hrvaškega zakona je določeno, da imajo prosilci za mednarodno zaščito pravico do zdravstvenega varstva, ki zajema nujno medicinsko pomoč in osnovno zdravljenje bolezni in duševnih motenj. Tožnik ni bil deležen zobozdravstvene oskrbe, ker v času njegovega prihoda tam ni bilo zobozdravnika, niso pa mu zobozdravstvenih storitev zavrnili. Glede nezadovoljstva s prehrano tožena stranka zaključuje, da je prehrana določena z normativi, ki jih je treba spoštovati in je podobno tudi v Republiki Sloveniji. Normativi določajo, koliko hrane pripada eni osebi. To, da je bil nastanitveni objekt zaklenjen, pa še ne more predstavljati nehumanega ali poniževalnega ravnanja, saj ni navajal, da bi bil zaprt oziroma da bi mu bilo onemogočeno gibanje na svežem zraku.

6. Republika Hrvaška ima v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, prosilci imajo podobne pravice kot prosilci v Republiki Sloveniji, zato vrnitev v to državo ne more in ne sme biti sporna. Prav tako je Republika Hrvaška polnopravna članica Evropske unije in spoštuje pravni red Evropske unije in s tem tudi Dublinsko uredbo. Iz odgovora Oddelka za dublinske postopke hrvaškega notranjega ministrstva pa izhaja, da bo tožnikova prošnja obravnavana v razumnem roku in da bo nastanjen v azilnem domu, ki ustreza standardom Evropske unije.

7. Tožnik v tožbi citira določilo drugega in tretjega odstavka 3. člena Dublinske uredbe in navaja, da presoja zakonitosti predaje prosilca pristojni državi ni omejena samo na presojo sistemskih pomanjkljivosti v odgovorni državi, ampak tudi vseh drugih okoliščin, zaradi katerih bi predaja prosilca lahko predstavljala kršitev 3. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). Tožena stranka napačno trdi, da Republika Hrvaška nima sistemskih pomanjkljivosti. Iz tožnikovih izpovedi in iz priloženih informacij o stanju na Hrvaškem izhaja ravno nasprotno. Tožnik je bil na Hrvaškem že deležen verbalnega in fizičnega nasilja, zanemarjanja, poniževanja in podobno. To, kar pravi hrvaški Zakon o mednarodni in začasni zaščiti, ne dokazuje dejanskega stanja. Odgovor Oddelka za dublinske postopke hrvaškega notranjega ministrstva, ki je zagotovil, da bo tožnikova prošnja obravnavana v razumnem roku in da bo nastanjen v azilnem domu, je odgovor istega ministrstva, katerega uradne osebe so poniževale in preteple tožnika. Za preprečitev predaje ni potrebno, da bi kateri od organov oziroma institucij EU obravnaval Hrvaško in o njej odločal. Dublinska uredba ne predvideva aktivnosti določenega organa EU kot pogoja za izpodbijanje domneve, da bo druga država članica spoštovala temeljne pravice. Na področju presoje o stanju na Hrvaškem velja načelo proste presoje dokazov. Tožnik prilaga informacije, ki se nanašajo na prosilce za mednarodno zaščito na Hrvaškem. Ne gre za nedovoljeno tožbeno novoto, saj bi tovrstne informacije morala zbrati in preučiti že tožena stranka sama, a je to svojo dolžnost opustila. Poleg tega je tožnik prava neuka stranka, ki mu ni bila zagotovljena pravna pomoč v postopku pred toženo stranko, zato ni mogel podkrepiti svojih izjav z informacijami o stanju na Hrvaškem. Pravico do brezplačne pravne pomoči za prosilce za mednarodno zaščito v upravnem postopku je Republika Slovenija opustila leta 2020. Tožnik prilaga informacije o tem, da Hrvaška onemogoča prosilcem za mednarodno zaščito dostop do azilnih postopkov, informacije o odločitvah nacionalnih sodišč različnih držav, in informacije, ki se nanašajo na nasilje hrvaških policistov do beguncev. Vse te informacije vzpostavljajo utemeljeno domnevo, da na Hrvaškem obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnimi postopki ter da obstaja nevarnost, da bo tožnik izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju. Tožnik predlaga naj sodišče izpodbijani sklep odpravi.

8. Hkrati s tožbo tožnik vlaga tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero predlaga, naj sodišče odloži izvršitev izpodbijanega sklepa do pravnomočne odločitve o tožbi. Če bi bil sklep izvršen še pred odločitvijo o glavni stvari, bi to pomenilo, da se tožnika lahko izroči Republiki Hrvaški, kjer bi bil izpostavljen nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja v smislu 3. člena EKČP. Poleg tega bi mu bila kršena tudi pravica do sodnega varstva, saj vzpostavitev prejšnjega pravnega stanja ne bi bila več mogoča, četudi bi v tem upravnem sporu morebiti uspel, še posebej v luči informacij, da Hrvaška izvaja verižna vračanja v Srbijo in Bosni in Hercegovino. Če bi bil izročen Hrvaški, ne bi mogel več izkazovati pravnega interesa za nadaljevanje postopka.

9. Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga sodišču, naj predhodno preizkusi, ali ni tožba vložena prepozno, saj je bil izpodbijani sklep tožniku vročen 18. 4. 2023. Nadalje pojasnjuje, da Dublinska uredba temelji na domnevi, da imajo vse države članice vzpostavljene minimalne standarde na področju mednarodne zaščite in se zato štejejo za varne države za državljane tretjih držav. Vrhovno sodišče je v sodbi I Up 183/2016 navedlo, da iz 3. člena EKČP ne izhaja, da bi morala tožena stranka pred odločitvijo od Republike Hrvaške pridobiti konkretna zagotovila oziroma garancije. Pri tem vrhovno sodišče pojasnjuje, da je sodba ESČP Tarakhel proti Švici izdana na konkretne razmere v Republiki Italiji, iz katerih je razvidno, da je imela Italija kot ena tipičnih vstopnih točk v EU za begunce velike težave z navalom beguncev, ki so bile povezane z velikim povečanjem števila prosilcev za mednarodno zaščito, in je ESČP poudarilo, da bi prišlo do kršitve 3. člena EKČP, če Švica vrne pritožnike v Italijo, ne da bi od nje dobila konkretna zagotovila, da bo za pritožnike poskrbljeno na način, prilagojen starosti otrok in da bo družina ostala skupaj. Tožena stranka ugotavlja, da je tožnik navajal sporno ravnanje policije in ne uradnih oseb Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške, ki bi sprejele tožnika. Predaja tožnika Republiki Hrvaški se odvija v dublinskem postopku, v katerem so predanim osebam zagotovljene določene pravice, kar izhaja iz odgovora pristojnega organa Republike Hrvaške, da bo tožnikova prošnja obravnavana v razumnem roku in da bo tožnik nastanjen v azilnem domu, ki ustreza standardom Evropske unije. Dublinska uredba temelji na predpostavki medsebojnega zaupanja, da so azilni sistemi v državah članicah skladni standardom, kot jih določa zakonodaja EU. V zvezi z obstojem sistemskih pomanjkljivosti azilnega sistema so sicer možne izjeme, ki pa morajo biti konkretno utemeljene in jih prosilec ne more kar pavšalno in nekonkretizirano zatrjevati. Tožnik je v upravnem postopku imel možnost pravne pomoči. Imel je dostop do informacij o možnosti brezplačne pravne pomoči na enak način kot ostali prosilci. Bil je seznanjen z možnostjo, da si v postopku zagotovi pravno pomoč v jeziku, ki ga razume, a se za to ni odločil. Informacije, ki jih je predložil ob tožbi, tožena stranka dojema kot nedovoljene tožbene novote, ki jih stranke v skladu s tretjim odstavkom 20. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne smejo navajati, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati dokaze v postopku pred izdajo akta. V zvezi z začasno odredbo tožena stranka navaja, da so pavšalne ugotovitve o možnosti nastanka težko popravljive škode s predajo in bivanjem v Republiki Hrvaški vsaj pretirane, če že ne neprimerne. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrne.

10. Tožeča stranka v pripravljalni vlogi navaja, da je bila tožba vložena znotraj tridnevnega roka za vložitev tožbe. Nadalje navaja, da tožena stranka ni preverila vseh informacij tako, da bi ovrgla vsakršen dvom o kršitvah pravic tožnika, da so hrvaški policisti, katerih sporno ravnanje je izpostavil, uradne osebe Ministrstva za notranje zadeve, to ministrstvo pa bi tožnika v primeru predaje sprejelo, in da izjave pristojnega organa Republike Hrvaške, kako bo obravnavana tožnikova prošnja, nimajo dokazne vrednosti. Tožnik nima zadosti sredstev za pravno pomoč v upravnem postopku, zaradi česar je lahko šele z vložitvijo tožbe predložil informacije o stanju na Hrvaškem. Meni tudi, da ni bil ustrezno informiran o dublinskem postopku ter da njegove trditve o težko popravljivi škodi niso pavšalne in pretirane.

11. Sodišče je v obravnavani zadevi dne 4. 5. 2023 opravilo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa ter zaslišalo tožnika. Tožnik je na zaslišanju povedal, da zaradi slabega ravnanja policistov na Hrvaškem tam ni podal prošnje za azil. Vztraja pri vseh navedbah, ki jih je podal na zaslišanju pri toženi stranki. To, kar je videl na Hrvaškem, ga je prisililo, da je Hrvaško zapustil. V Sloveniji ni imel pred zaslišanjem brezplačne pravne pomoči. V primeru vrnitve na Hrvaško ga najbolj skrbi slabo ravnanje s strani policistov. Na vprašanje, ali je bil pred podajo prošnje informiran o svojih pravicah in dolžnostih, je odgovoril, da je bil deležen pomoči in dobil navodila, kako naj se ravna. Pravno pomoč v Sloveniji je dobil v tem smislu, da je dobil informacije, da mora govoriti resnico in da mora vse povedati, kar se je dogajalo z njim na Hrvaškem. Dobil je ustne napotke, nič na papirju. Ob vstopu v azilni dom se dobi informacije, prevajalec ni bil prisoten, vendar je pogovor potekal v angleškem jeziku. Povsod v azilnem domu so zloženke, ki predstavljajo postopek mednarodne zaščite. Videl je tudi videoposnetek. Ob podaji prošnje se je ravnal po informacijah, ki jih je dobil na videoposnetku. Največ informacij je dobil od socialne službe in od nevladnih organizacij. Na vprašanje, ali je dobil kakšno brošuro o informacijah o dublinskem postopku, je odgovoril, da je dobil brošuro o tem. To brošuro ima še vedno v centru. To ima v angleškem in slovenskem jeziku, meni, da piše "Navodila za dublinski postopek". Na Hrvaškem je povedal drugačne osebne podatke zaradi slabega ravnanja policistov z njim in zaradi tega ni hotel razkriti svoje identitete, da ga ne bi prisilno deportirali v matično državo. Svoje dokumente je pustil v Turčiji. Na Hrvaškem je po enem tednu pobegnil skozi stranska vrata in ni počakal na postopek zaradi slabega ravnanja policistov. Na Hrvaškem je bil primoran dati prstne odtise. Niso povedali, da je to postopek za mednarodno zaščito. Bil je v centru, ki je 5 km iz centra Zagreba. Tam je bila slaba hrana in higiena, ni bil deležen zdravniške pomoči, niti pomoči psihiatra. V Sloveniji je bil zdravniške pomoči deležen, imel je poseg v ustni votlini, ker je imel težave z zobmi.

**K točki 1 izreka:**

12. Tožba ni utemeljena.

13. Sodišče najprej uvodoma pojasnjuje, da je bila tožba vložena pravočasno, saj je bil tožniku izpodbijani sklep vročen 18. 4. 2023, tožba pa je bila vložena priporočeno po pošti dne 21. 4. 2023, kar je znotraj tridnevnega roka.

14. Pravna podlaga, na podlagi katere je odgovorna država članica za reševanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito Republika Hrvaška, je določilo b) točke prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe, ki določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeti prosilca, katerega prošnja se obravnava in ki je podal prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje. V 5. točki 20. člena Dublinske uredbe pa je določeno, da prosilca, ki je prisoten v drugi državi članici brez dokumentov za prebivanje ali ki tam vloži prošnjo za mednarodno zaščito po umiku svoje prošnje, podane v drugi državi članici med postopkom določanja odgovorne države članice, država članica, v kateri je bila najprej vložena ta prošnja za mednarodno zaščito, ponovno sprejme pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 z namenom dokončanja postopka določanja odgovorne države članice. V skladu s tem določilom je Republika Hrvaška odgovorila Republiki Sloveniji, da je odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito. Torej je tožena stranka pravilno ugotovila, da so podane okoliščine, zaradi katerih je za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Republika Hrvaška. Glede navedenega sodišča sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena ZUS-1 ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev v izpodbijanem sklepu. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da glede na tožnikove izjave ni mogoče zaključiti, da obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom priznanja mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev v Republiki Hrvaški ter da bo tožnik vrnjen na Hrvaško v postopku mednarodne zaščite na podlagi Dublinske uredbe in ne bo ponovno obravnavan v policijskem postopku. Prav tako je bilo pravilno ugotovljeno, da ima Republika Hrvaška v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite in da imajo prosilci podobne pravice kot prosilci v Republiki Sloveniji ter da zato vrnitev v to državo ne more biti sporna. Prav tako je bilo pravilno ugotovljeno, da iz odgovora Oddelka za dublinske postopke hrvaškega notranjega ministrstva izhaja, da bo tožnikova prošnja obravnavana v razumnem roku in da bo nastanjen v azilnem domu, ki ustreza standardom Evropske unije. Po mnenju sodišča ni razlogov za dvom v verodostojnost tega zagotovila.

15. Čeprav je tožnik na zaslišanju na sodišču rekel, da na Hrvaškem ni podal prošnje za mednarodno zaščito, sodišče meni, da je bila taka prošnja podana, saj sicer ne bi bil zaveden v bazo EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito in tudi sicer se postavlja vprašanje, zakaj bi ga Republika Hrvaška obravnavala kot prosilca, če ne bi želel vložiti take prošnje. Poleg tega na osebnem razgovoru pri toženi stranki ni zatrjeval, da na Hrvaškem ne bi vložil prošnje, ampak je na vprašanje, ali se spomni, kdaj je tam zaprosil za mednarodno zaščito, odgovoril, da mogoče 7., 8. ali 9. januarja. Na vprašanje, ali je v Republiki Hrvaški prejel odločitev glede njegove prošnje, je odgovoril, da odločitve ni dobil, ni pa ob tem vprašanju rekel, da take prošnje sploh ne bi vložil. 16. Tožnik v tožbi izpodbija stališče, da za predajo Republiki Hrvaški ni ovir v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe. Ta določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej preučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno. Torej je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici domneva, da v tej državi obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom za priznanje mednarodne zaščite. Pomanjkljivosti morajo biti sistemske, take pa so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje.

17. Tožnik v tožbi zatrjuje, da iz njegove izpovedi izhaja, da na Hrvaškem posameznikom sistematično onemogočajo pravico do dostopa do azilnega postopka ter da so tam osebe izpostavljene mučenju ali nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju. Vendar sodišče s tem v zvezi pojasnjuje, da je bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilca za mednarodno zaščito. Tožnik se je skliceval na vedenje hrvaške policije ko takega statusa še ni imel in je opisoval dogodke, ki so se zgodili v zvezi z njegovim vstopom iz Bosne in Hercegovine v Hrvaško. S tem v zvezi je povedal, da so bili hrvaški policisti nasilni do njega. Iz ravnanja hrvaških policistov, ki se nanašajo na tujce, ki ilegalno prestopijo mejo in niso še vložili prošnje za mednarodno zaščito, pa po presoji sodišča še ni mogoče sklepati na to, da bi obstajale sistemske pomanjkljivosti v azilnih postopkih po tem, ko prosilci že vložijo ustrezno vlogo, s katero začnejo azilni postopek. Tožnik pa v zvezi z njegovim bivanjem v azilnem domu na Hrvaškem po tem, ko je imel že status prosilca, ni navajal takih okoliščin, ki bi jih bilo možno opredeliti kot sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku. Navajal je to, da kljub temu, da so mu rekli, da bo dobil zobozdravnika, ni prišel do njega, da je prejel zjutraj in pri kosilo le dva kosa kruha in da komunikacija ni bila prijazna. Vsega tega pa še ni mogoče opredeliti kot sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku. Čeprav tožnik navaja, da je policija del Ministrstva za notranje zadeve in da bo tudi njegovo prošnjo obravnavalo isto ministrstvo, je treba upoštevati, da gre za različne organizacijske enote tega ministrstva.

18. Nadalje tožnik v tožbi navaja, da v upravnem postopku ni imel pooblaščenca in da je bila dolžnost tožene stranke, da preizkusi njegove trditve in sama preveri razpoložljiva poročila o stanju na Hrvaškem. Sodišče meni, da toženi stranki tega ni bilo treba storiti, ker tožnik po presoji sodišča ni uspel izpodbiti domneve o tem, da v Republiki Hrvaški ni sistemskih pomanjkljivosti v azilnih postopkih. Tožena stranka je po presoji sodišča v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovila, da ima Republika Hrvaška v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite in da je polnopravna država članica EU. Sodišče se tudi strinja z navedbo tožene stranke, da je v tožnikovem primeru prejela od hrvaškega notranjega ministrstva zagotovilo, da bo tožnikova prošnja za mednarodne zaščite po predaji tožnika obravnavana v razumnem času, tožnik pa bo nastanjen v azilnem domu, ki ustreza standardom EU. Glede na tako zagotovilo tožena stranka ni mogla imeti razloga, da bi podvomila v ustreznost ravnanja hrvaških organov v primeru predaje tožnika Republiki Hrvaški. Tudi Vrhovno sodišče RS je v sodbi I Up 76/2023 z dne 19. 4. 2023 zavzelo stališče, da so za ugotavljanje obstoja sistemskih pomanjkljivosti v azilnih postopkih na Hrvaškem pomembne le sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje vloženih prošenj za mednarodno zaščito in prosilcev, kot je pritožnik, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na sprejem namere oziroma prošnje za mednarodno zaščito v okviru policijskega postopka (tč. 11 obrazložitve).

19. Tožnik se v tožbi sklicuje na nekatera poročila o stanju na Hrvaškem in na nekatere odločitve sodišč raznih držav članic EU. Tožena stranka tem dokazom nasprotuje, ker naj bi šlo za nedovoljene tožbene novote. Tožnik se pri tem sklicuje na to, da v upravnem postopku ni imel pooblaščenca, da bi se lahko že takrat skliceval na te dokaze. Sodišče ugotavlja, da je iz dopisa tožene stranke z dne 16. 1. 2023 razvidno, da je bil tožnik sicer seznanjen med drugim tudi s pravico do pravne pomoči in zastopanja na vseh stopnjah postopkov na lastne stroške ter z informacijami o svetovalcih za begunce in nevladnih organizacijah, ni pa razvidno niti iz zapisnika o osebnem razgovoru niti iz zapisnika ob podaji prošnje, da bi tožniku bila ponujena ob teh razgovorih brezplačna pravna pomoč svetovalca in bi to odklonil, zato je imel po presoji sodišča utemeljen razlog, da se je lahko na to gradivo skliceval šele v tožbi. Vendar pa tudi ob upoštevanju teh tožbenih navedb, ki so po presoji sodišča dovoljene tožbene novote, odločitev tožene stranke ne bi mogla biti drugačna. Informacije, na katere se tožnik sklicuje v tožbi, se nanašajo na domnevno neprimerno ravnanje hrvaške policije z migranti, ki ilegalno prestopijo hrvaško mejo in še niso prosilci za mednarodno zaščito. Tožnik se sklicuje tudi na sodbe nacionalnih sodišč različnih držav. S tem v zvezi sodišče pojasnjuje, da iz sodb sodišč posameznih držav izhaja, da so ta sodišča v posameznih primerih upoštevala prisilna vračanja v Bosno in Hercegovino, vendar pa v odsotnosti relevantnih poročil pristojnih evropskih organov in mednarodnih organizacij (npr. organov EU, UNHCR ipd.) po oceni sodišča tudi na tej podlagi, ko so sodišča odločala o konkretnih primerih, ni mogoče na splošno sklepati, da bo Republika Hrvaška tožnika, ki bo vrnjen po Dublinski uredbi, prisilno vrnila v tretjo državo, ki ni članica EU ali da ne bo resno obravnavala njegove prošnje ali da ga bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Glede na naveden tožnikov opis ravnanja hrvaške policije v času, ko še ni imel statusa prosilca za azil, le-ta sam po sebi ne more utemeljevati domneve o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko vplivale na drugačno presojo dopustnosti njegove predaje Hrvaški z vidika varstva pravic iz 4. člena Listine EU. Ob okoliščinah, ko ni relevantnih poročil pristojnih evropskih organov, je tožena stranka lahko izključila obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v Republiki Hrvaški, zaradi česar ji ni bilo treba pridobiti posebnih zagotovil, da do kršitve pravic ne bo prišlo. Pri posameznih sodbah posamezne države članice EU je treba tudi upoštevati, da se vsaka od teh sodb nanaša na prav konkreten primer v povezavi s posebnostmi vsakega posameznega primera in da ni mogoče na podlagi posameznega primera sklepati na splošno, da na Hrvaškem obstajajo sistemske pomanjkljivosti. To velja tudi za posamezne sodbe tukajšnjega sodišča, na katere se tožnik sklicuje v pripravljalni vlogi, s katerimi je sodišče ugodilo tožbam in tovrstne sklepe, izdane na podlagi Dublinske uredbe, odpravilo. Tožnikov opis ravnanja hrvaških oblasti v času, ko je že imel status prosilca za azil in je bil že nastanjen v azilnem domu, pa - kot je bilo že navedeno - ne izkazuje nič kaj takega, iz česar bi bilo mogoče domnevati, da obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom.

20. Sodišče je zavrnilo dokazni predlog pooblaščenca tožnika na obravnavi, da bi se naredilo primerjavo med tožnikovim opisom brošure in brošuro, ki je navedena v pripravljalni vlogi. Tožnik je na zaslišanju povedal, da je dobil brošuro o dublinskem postopku, zato sodišče ne vidi razloga, zakaj bi se postavljal dvom glede navedene brošure. Pooblaščenec tožnika je sicer v pripravljalni vlogi navajal, da tožnik ni dobil brošure z osnovnimi informacijami o dublinskih postopkih, vendar pa sodišče ne dvomi o tem, da je bil tožnik s tovrstnimi informacijami ustrezno poučen. Iz zapisnika o osebnem razgovoru z dne 21. 2. 2023 je razvidno, da je uradna oseba tožnika seznanila z dublinskim postopkom. Seznanila ga je s tem, da mora po Dublinski uredbi prošnjo obravnavati ena sama država članica EU, nadalje o tem, katera je odgovorna država članica po Dublinski uredbi in na podlagi katerih določil Dublinske uredbe se določi odgovorna država članica. Poučen je bil o tem, da je tožena stranka posredovala prošnjo pristojnim organom Republike Hrvaške v obliki standardnega obrazca in da so ti odgovorili, da je Republika Hrvaška pristojna za obravnavanje tožnikove prošnje in seznanjen je bil s tem, da je treba preveriti, ali bo v primeru, da bo vrnjen v Republiko Hrvaško, ogrožen, oziroma ali meni, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. S temi informacijami je bil po mnenju sodišča tožnik v zadostni meri informiran o tem, kako poteka dublinski postopek.

21. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

**K točki 2 izreka:**

22. Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo iz naslednjih razlogov:

23. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje.

24. Tožnik zahtevo za izdajo začasne odredbe utemeljuje s tem, da če bi bil sklep izvršen še pred odločitvijo o glavni stvari, bi to pomenilo, da se tožnika lahko izroči Republiki Hrvaški, kjer bi bil izpostavljen nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja in da če bi bil vrnjen Republiki Hrvaški, bi mu bila kršena pravica do sodnega varstva, ker bi predaja imela za posledico, da vzpostavitev prejšnjega pravnega stanja ne bi bila več mogoča, tudi če bi v upravnem sporu uspel. Nevarnost nečloveškega in ponižujočega ravnanja v primeru sistemskih pomanjkljivosti v azilnem sistemu na Hrvaškem je sodišče presojalo že pri odločanju o tožbenem zahtevku, ko je zavzelo stališče, da ti očitki niso utemeljeni. V tem delu je vsebinsko gledano zahteva za izdajo začasne odredbe identična tožbenim navedbam, do le-teh pa se je sodišče že opredelilo. V zvezi z navedbo v zahtevi za izdajo začasne odredbe, da bi bila tožniku kršena pravica do sodnega varstva, ker bi bil v primeru izvršitve sklepa že predan Republiki Hrvaški, pa sodišče pojasnjuje, da Dublinska uredba v tretjem odstavku 29. člena določa, da če se izkaže, da je bila oseba predana pomotoma ali je bila odločitev o predaji na podlagi pritožbe ali ponovnega pregleda razveljavljena po tem, ko je bila predaja že izvedena, država članica, ki je predajo izvedla, osebo nemudoma ponovno sprejme. Iz navedenih razlogov ni podana bojazen, da tožnik v primeru predaje Republiki Hrvaški ne bi mogel priti več pod jurisdikcijo naše države, zaradi česar bi mu bila kršena pravica do sodnega varstva.

25. Iz navedenih razlogov je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo, ker tožnik ni izkazal težko popravljive škode.