Jedro

Ker je problem pri dovolitvi izvršbe z ″novim″ izvršilnim sredstvom, ki je bilo v tekočem izvršilnem postopku že ustavljeno, v preboju časovnih mej pravnomočnosti ustavitvenega sklepa konkretne izvršbe, so razlogi sodišča prve stopnje, s katerimi je utemeljilo neutemeljenost ugovora, nepravilni. Kot pravilno opozarja pritožba, bi bilo mogoče časovne meje pravnomočnosti sklepa o ustavitvi izvršbe na premičnine z dne 12. 12. 2013 preseči le, v kolikor bi upnik v svojem predlogu izkazal spremenjene okoliščine, ki bi posledično utemeljile predlagan rubež premičnin kot novo izvršilno sredstvo (torej abstraktni dejanski stan iz tretjega odstavka 34. člena ZIZ). Na tem mestu je dodati, da s takšno razlago v upnikovo pravico do sodnega varstva ni poseženo, saj lahko vedno vloži nov izvršilni predlog.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da poslej glasi: ″Ugovoru se ugodi, sklep In 134/2010 z dne 10. 1. 2020 se razveljavi ter predlog upnika z dne 20. 12. 2019 zavrne. Razveljavijo se vsa morebiti opravljena izvršilna dejanja.

Upnik je dolžan v roku 8 dni od prejema tega sklepa povrniti dolžnici 671,98 EUR stroškov ugovornega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka dalje do izpolnitve obveznosti.″

II. Upnik je dolžan v roku 8 dni od prejema tega sklepa povrniti dolžnici 671,98 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

III. Upnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom ugovor dolžnika zavrnilo (I. točka izreka) ter sklenilo, da dolžnik sam trpi svoje stroške ugovornega postopka (II. točka izreka).

2. Navedeno odločitev s pravočasno pritožbo izpodbija dolžnica iz pritožbenega razloga bistvene kršitve določb postopka ter zmotne uporabe materialnega prava po 1. in 3. točki prvega odstavka 338. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP), vse v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Očita obremenjenost sklepa s kršitvijo po 14. točki drugega odstavka 339. člena v zvezi s 366. členom ZPP, vse v zvezi s 15. členom ZIZ, ker sklep nima obrazložitve glede bistvenih ugovorov dolžnika, konkretno glede ugovorov res iudicata in napačne uporabe določil 34. člena ZIZ. Opozarja, da iz upnikovega predloga za nadaljevanje izvršbe na premičnine ne izhaja, da bi upnik utemeljil kakšne posebne okoliščine, zakaj ponovno zahteva dovolitev istega izvršilnega sredstva, kar potrjuje utemeljenost njenega ugovora. V zvezi s tem izpostavlja, da je v predmetnem postopku izvršba na premičnine že bila pravnomočno ustavljena s sklepom z dne 12. 12. 2013. Sklicuje se na odločbo VS RS II Ips 332/2011 z dne 22. 12. 2011 ter sodišču prve stopnje očita, da je z izpodbijanim sklepom poseglo v pravnomočnost sklepa z dne 12. 12. 2013 ter kršilo določbo 34. člena ZIZ. Zatrjuje, da ni pomembno, koliko časa je preteklo in zakaj je bil postopek izvršilnega sredstva ustavljen, saj ZIZ za tako razlogovanje sodišču podlage ne daje. Nadalje izpostavlja, da sodišče napačno vodi zadevo za izterjavo zneska 146.860,51 EUR, saj dolžnica kot solidarna porokinja dolguje le del zneska, in sicer le 55.990,50 EUR in je bila s sklepom o izvršbi izvršba zoper njo dovoljena le v tem obsegu. Predlaga ugoditev pritožbi, razveljavitev izpodbijanega sklepa, ugoditev ugovoru in zavrnitev predloga, skupaj s stroškovno posledico. Priglaša pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo upnik nasprotuje pritožbenim trditvam in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške vloženega odgovora.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeni očitki o obremenjenosti sklepa z absolutno bistveno kršitvijo postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ so neutemeljeni. Sklep je obrazložen, ima vse potrebne razloge o pravno odločilnih dejstvih, ki si ne nasprotujejo in ki ne nasprotujejo izreku. V kolikor se pritožnica z razlogi sodišča ne strinja, pa to ne pomeni kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ampak pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja ali zmotne uporabe materialnega prava.1

6. Iz pritožbeno nespornih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila v predmetnem postopku izvršba na premičnine pravnomočno ustavljena s sklepom z dne 12. 12. 2013 ter ponovno dovoljena s sklepom z dne 10. 1. 2020. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da dolžnica neutemeljeno ugovarja, da upnik ni imel pravne podlage za ponovno dovolitev izvršbe na premičnine, saj je bila premičninska izvršba ustavljena že pred 7 leti, pri čemer rubež premičnin nikoli ni bil opravljen, izvršba pa je bila ustavljena zato, ker upnik ni plačal varščine.

7. Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, mora biti ugovor zoper sklep o izvršbi obrazložen (drugi odstavek 53. člena ZIZ). Pri tem navedena določba ZIZ še določa, da mora v ugovoru dolžnik navesti dejstva, s katerimi ga utemeljuje in predložiti dokaze, sicer se ugovor šteje kot neutemeljen. Tako ni mogoče šteti, da je ugovor utemeljen, kadar dolžnik sicer v ugovoru navede določena dejstva, ki pa niso pravno pomembna, ali kadar na primer predlaga dokaze, ki niso v nikakršni vezi s pravno pomembnimi dejstvi. Skladno s tretjim odstavkom 34. člena ZIZ lahko sodišče do konca izvršilnega postopka na predlog upnika dovoli poleg že dovoljenih sredstev oziroma predmetov, izvršbo še z drugimi sredstvi in na drugih predmetih oziroma namesto že dovoljenih sredstev in predmetov druga sredstva oziroma predmete izvršbe. Zoper sklep, izdan na podlagi tretjega odstavka 34. člena ZIZ, so ugovorni razlogi omejeni le na novo izvršilno sredstvo in nov predmet izvršbe2. Skladno s prvim odstavkom 55. člena ZIZ so relevantni ugovorni razlogi le razlogi, ki izvršbo (z novim izvršilnim sredstvom) preprečujejo.

8. Določba tretjega odstavka 34. člena ZIZ jasno določa, da se možnost naknadne objektivne kumulacije ne nanaša na sredstva in predmete izvršbe, glede katerih je bila izvršba že dovoljena in ustavljena, celo neuspešno končana. Drugačno stališče, ob dejstvu, da predpisi o opravljanju izvršbe sestavljajo povezano celoto, bi pomenilo obid določb o ustavitvi izvršbe3. Nadaljevanje ustavljene izvršbe bi namreč kršilo pravnomočnost ustavitvenega sklepa. Ker pa je pravnomočnost mogoče preseči z vidika časovnih mej ustavljene izvršbe, je Vrhovno sodišče v odločbi II Ips 332/2011 z dne 22. 12. 2011 v sodno prakso vneslo možnost vpliva spremenjenih okoliščin na časovne meje pravnomočnosti ustavitvenega sklepa4. 9. Po vpogledu v podatke spisa, konkretno v predlog za nadaljevanje izvršbe na premičnine (l. št. 135-136 spisa), pritožba utemeljeno opozarja, da upnik v navedenem predlogu, ki je bil dolžniku vročen hkrati z izpodbijanim sklepom, spremenjenih okoliščin ni zatrjeval. Ker je problem pri dovolitvi izvršbe z ″novim″ izvršilnim sredstvom, ki je bilo v tekočem izvršilnem postopku že ustavljeno, v preboju časovnih mej pravnomočnosti ustavitvenega sklepa konkretne izvršbe, so razlogi sodišča prve stopnje, s katerimi je utemeljilo neutemeljenost ugovora, nepravilni. Kot pravilno opozarja pritožba, bi bilo mogoče časovne meje pravnomočnosti sklepa o ustavitvi izvršbe na premičnine z dne 12. 12. 2013 preseči le, v kolikor bi upnik v svojem predlogu izkazal spremenjene okoliščine, ki bi posledično utemeljile predlagan rubež premičnin kot novo izvršilno sredstvo (torej abstraktni dejanski stan iz tretjega odstavka 34. člena ZIZ)5. Na tem mestu je dodati, da s takšno razlago v upnikovo pravico do sodnega varstva ni poseženo, saj lahko vedno vloži nov izvršilni predlog.

10. Ker upnik v predlogu za nadaljevanje izvršbe na premičnine z dne 20. 12. 2019 spremenjenih okoliščin ni izkazal, saj je v predlogu zatrjeval le izvršilna dejanja v zvezi s premičninsko izvršbo, ki naj se opravijo, pritožba utemeljeno očita zmotnost zaključka sodišča prve stopnje, da dolžničin ugovor ni utemeljen. Pri tem pa dejstvo, da sodišče prve stopnje ugovor ni poslalo upniku v odgovor, na odločitev sodišča druge stopnje ne more vplivati, saj bi upnik spremenjene okoliščine moral zatrjevati že v predlogu za nadaljevanje izvršbe na premičnine z dne 20. 12. 2019. Vsled navedenemu pa tudi izkazovanje spremenjenih okoliščin sedaj v odgovoru na pritožbo ni upoštevno, saj manjko trditev o spremenjenih okoliščinah v predlogu za nadaljevanje izvršbe na novo izvršilno sredstvo povzroči nesklepčnost oziroma nedopustnost in ne nepopolnost takega predloga.

11. Pritožbi je zato višje sodišče ugodilo in izpodbijani sklep v zvezi z odločitvijo o ugovoru spremenilo tako, da je ugovoru ugodilo, sklep o nadaljevanju izvršbe z dne 10. 1. 2020 razveljavilo, predlog za nadaljevanje izvršbe z dne 20. 12. 2019 zavrnilo ter razveljavilo morebiti opravljena izvršilna dejanja (3. točka 365. čelna ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in četrti odstavek 58. člena ZIZ).

12. Ker je po spremembi dolžnica bila v ugovornem postopku uspešna, je upravičena tudi do stroškov ugovornega postopka, saj ji jih je upnik povzročil neutemeljeno (šesti odstavek 38. člena ZIZ). Pri tem je ugotoviti, da pritožba pravilno opozarja, da je bila zoper dolžnico dovoljena izvršba za izterjavo zneska 55.990,50 EUR in ne 146.860,51 EUR (vpogled v l. št. 1-3 spisa ter l. št. 7 spisa). Sodišče druge stopnje je dolžnici stroške odmerilo skladno z veljavno Odvetniško tarifo (OT) ter ji na podlagi šestega odstavka 38. člena ZIZ priznalo stroške v zvezi z nagrado za sestavo ugovora zoper sklep o nadaljevanju izvršbe z novim izvršilnim sredstvom, vendar glede na vrednost spornega predmeta v višini 900 točk in ne v priglašeni višini 1400 točk (6. točka tar. št. 27 v zvezi s 1. točko tar. št. 18 OT), 2 % materialnih stroškov od skupne vrednosti storitve (18 točk; tretji odstavek 11. člena OT) ter 22 % DDV (201,96 točk), kar ob vrednosti točke 0,60 EUR skupno znese 671,98 EUR stroškov ugovornega postopka, ki ji jih mora v roku 8 dni od prejema tega sklepa povrniti upnik, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude dalje do izpolnitve obveznosti. Priglašene sodne takse sodišče dolžnici ni priznalo, saj je bila njenega plačila naknadno oproščena s sklepom In 134/2010 z dne 18. 2. 2020. Sodišče druge stopnje je zato ob ugoditvi pritožbi spremenilo tudi odločitev o stroških ugovornega postopka tako, kot to izhaja iz drugega odstavka I. točke izreka sklepa sodišča druge stopnje (3. točka 365.člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

13. Odločanje o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Ker je dolžnica s pritožbo uspela, ji je stroške pritožbenega postopka upnik povzročil neutemeljeno, zato ji jih je dolžan povrniti (šesti odstavek 38. člena ZIZ) v višini, odmerjeni skladno z veljavno OT. Pritožbeno sodišče jih je odmerilo v zvezi z nagrado za sestavo pritožbe glede na vrednost spornega predmeta v višini 900 točk in ne v priglašeni višini 1400 točk (6. točka tar. št. 27 v zvezi s 1. točko tar. št. 18 OT), 2 % materialnih stroškov od skupne vrednosti storitve (18 točk; tretji odstavek 11. člena OT) ter 22 % DDV (201,96 točk), kar ob vrednosti točke 0,60 EUR skupno znese 671,98 EUR stroškov pritožbenega postopka, do katerih je dolžnica zaradi uspeha v pritožbenem postopku upravičena v celoti in ki jih ji mora v roku 8 dni od prejema tega sklepa povrniti upnik, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude dalje do izpolnitve obveznosti. Priglašene sodne takse sodišče dolžnici ni priznalo, saj je bila njenega plačila oproščena.

14. Ker je dolžnica s pritožbo uspela, upnikovi stroški odgovora na pritožbo za predmetni postopek niso bili potrebni, zato jih krije upnik sam (peti odstavek 38. člena ZIZ).

1 Primerjaj tudi: Pravdni postopek zakon s komentarjem, 3. knjiga, stran 309. 2 Primerjaj: Načelno pravno mnenje, občna seja VSS z dne 18. 6. 1996 3 3 Glej: 6. točka obrazložitve odločbe VS RS II Ips 332/2011 z dne 22. 12. 2011. 4 „Ustavljeni izvršilni postopek se ne more več nadaljevati, saj je z delno ustavitvijo postopka dovoljenje za uporabo določenega izvršilnega sredstva oziroma dovoljenje za opravo izvršbe na določenem predmetu izvršbe v tekoči izvršbi [v njenih (časovnih) mejah pravnomočnosti] ukinjeno. Upnik sicer lahko omenjene meje pravnomočnosti preseže z izkazovanjem obstoja spremenjenih okoliščin (velja milejši dokazni standard) in s tem izpolni abstraktni dejanski stan iz tretjega odstavka 34. člena ZIZ, vendar tega v konkretnem primeru ni storil. Upnik prav tako ni vložil novega izvršilnega predloga“. (VS RS II Ips 332/2011 z dne 22. 12. 2011). 5 Tako tudi ustaljena sodna praksa: sklep Vrhovnega sodišča II Ips 332/2011 z dne 22. 12. 2011, sklep VSL II Ip 14/2019 z dne 9. 1. 2019, sklep VSL III Ip 39/2018 z dne 29. 1. 2018, sklep VSL III Ip 1828/2017 z dne 16. 8. 2017.