Jedro

V obravnavani zadevi ni sporno, da tožnik predhodnega postopka poskusa mirne rešitve spora ni sprožil. Ker mora biti predhodni postopek začet (in neuspešno končan) že pred vložitvijo tožbe, je neutemeljen pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče pritožnika med postopkom obvestiti o dolžnosti vložitve predloga za mirno rešitev spora.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Toženka sama krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo in tožniku naložilo, da mora v petnajstih dneh toženi stranki povrniti 550,80 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

2. Proti navedenemu sklepu se je pravočasno pritožil tožnik. Uvodoma našteva pravne temelje njegove pritožbe, in sicer več členov Ustave RS, Zakon o pravdnem postopku (ZPP), Zakon o sodiščih (ZS), številne sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice, Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin s protokoli, Splošno deklaracijo človekovih pravic, Evropsko listino o temeljnih pravicah, Splošno deklaracijo človekovih pravic in Evropsko socialno listino. Sodišču očita, da ni izvedlo javnega sojenja. 23. člen Ustave RS zagotavlja učinkovito in dejansko izvrševanje pravice do sodnega varstva tako, da sodišče poda vsebinsko odločitev o zadevi. Ustava RS v 25. členu vsakomur zagotavlja pravico do pritožbe. Sodišče je dolžno po ustavi vsebinsko presojati pritožbo. Zakon o državnem odvetništvu (ZDOdv) je podrejen Ustavi RS in EKČP. Ustava in EKČP ne pogojujeta pravice do sodnega varstva. ZPP določa pravno pomoč prava nevešči stranki. Sodišče ga nikoli ni obvestilo o dolžnosti vložiti predlog za mirno rešitev spora na Državno odvetništvo, kar bi ga moralo. Sodišče mora stranke spodbuditi, da navedejo vsa odločilna dejstva, da dopolnijo nepopolne navedbe o pomembnih dejstvih, in da ponudijo in dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank in da dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovi dejansko stanje zadeve. Sodišče s pogojevanjem pravice do sodnega varstva krši 22. člen Ustave RS.

3. V odgovoru na pritožbo toženka zavrača pritožbene navedbe in pojasnjuje, da z zavrženjem tožbe ni bilo prekomerno poseženo v tožnikovo pravico do sodnega varstva.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Kdor namerava začeti pravdni ali drug postopek proti državi ali državnemu organu, mora državnemu odvetništvu predhodno predlagati, naj se sporno razmerje na miren način reši pred uvedbo pravdnega ali drugega postopka (prvi odstavek 27. člena ZDOdv). Četrti odstavek istega člena določa, da je predhodni postopek pogoj za uvedbo pravdnega ali drugega postopka; kdor namerava začeti pravdni ali drug postopek proti državi ali državnemu organu pristojnemu sodišču ali drugemu organu predloži potrdilo o neuspelem poskusu mirne rešitve spora v predhodnem postopku, sicer se tožba ali drug predlog za začetek postopka s sklepom zavrže. 6. V obravnavani zadevi ni sporno, da tožnik predhodnega postopka poskusa mirne rešitve spora ni sprožil. Ker mora biti predhodni postopek začet (in neuspešno končan) že pred vložitvijo tožbe, je neutemeljen pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče pritožnika med postopkom obvestiti o dolžnosti vložitve predloga za mirno rešitev spora.

7. Tudi pritožbena navedba, da določba 27. člena ZDOdv omejuje pristop do sodišča oziroma krši pritožnikovo ustavno pravico do sodnega varstva, je neutemeljena. Sodna praksa1 je že zavzela stališče, da uveljavitev obveznih predhodnih postopkov pred možnostjo dostopa do sodišča ni v nasprotju z ustavno pravico do sodnega varstva, ki kot pravica do meritorne odločitve ni neomejena. V sodni praksi ESČP2 se dopušča omejitev pravice do sodnega varstva, za presojo pa se uporablja test sorazmernosti. Tudi predpisana sankcija z zavrženjem tožbe v primeru odsotnosti predložitve ustreznega dokazila ne posega pretirano v pravico do sodnega varstva. Tožniku je še vedno dana možnost, da izpelje predhodni postopek mirne rešitve spora in v primeru njegovega neuspeha tožbo ponovno vloži, zato določba 27. člena ZDOdv ne posega prekomerno v tožnikovo pravico do sodnega varstva.

8. Zaradi navedenega in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

9. Izrek o stroških temelji na 165. členu ZPP v zvezi s 155. členom ZPP. Odgovor na pritožbo glede na okoliščine zadeve ni v bistvenem prispeval k razjasnitvi zadeve na pritožbeni stopnji.

1 Sklep VSL II Cp 2015/2019 z dne 5. 2. 2020. 2 Pritožnik je v pritožbi sicer „navrgel“ nekaj sodb ESČP, a brez konkretizirane navezave na obravnavani primer.