Jedro

Odločitev sodišča prve stopnje, da se udeležencu omeji pravico do prisotnosti pri izvajanju dokazov, temelji na strokovni presoji izvedenke, ki je ocenila, da bi lahko v nasprotnem primeru zanj nastale škodljive posledice (tretji odstavek 64. člena v zvezi s tretjim odstavkom 47. člena ZDZdr), in sicer bi se udeleženec glede na takratno psihično stanje še dodatno vznemiril, to pa bi njegovo psihično stanje poslabšalo. Njegove pravice in koristi je v postopku dokazovanja zastopal odvetnik. Odvetnik predlogu izvedenke ni nasprotoval.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje udeležencu omejilo pravico do prisotnosti pri izvajanju dokazov (I. točka izreka) ter ga zadržalo na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom univerzitetne psihiatrične klinike v ... najdlje do vključno 12. 2. 2025 (II. točka izreka).

2.Zoper odločitev sodišča prve stopnje se je pravočasno po pooblaščencu pritožil udeleženec. Sklep izpodbija iz vseh predvidenih pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo po potrebi pošlje v novo odločitev, podrejeno pa, da ga spremeni tako, da se udeleženca odpusti iz oddelka pod posebnim nadzorom Univerzitetne psihiatrične klinike ... (UPK).

3.Po naknadno opravljenem pogovoru s klientom odvetnik meni, da v obravnavani zadevi niso podani zakonski pogoji, da je poseg v pravice udeleženca nujen in upravičen, ker slednji v času izvajanja naroka ni bil v takšnem stanju, da ne bi mogel sodelovati v samem postopku. To je v končni fazi pripeljalo tudi do tega, da mu je sodišče v postopku omejilo pravico do prisotnosti pri izvajanju dokazov. Če temu ne bi bilo tako, bi lahko udeleženec sam odgovoril na vsa dodatna vprašanja ter pomisleke izvedenke in sodišča. Potrdil bi, da se bo udeleževal vseh predpisanih terapij in potrebnih zdravljenj. Zdravljenj nikoli in nikakor ni odklanjal na odprtem oddelku UPK. Pokazal bi tudi obe roki in izvedenka ter sodišče bi se lahko prepričala, da zdravstveno stanje njegovih rok ni takšno, kot je zapisano v 10. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa.

4.Šele v naknadnem pogovoru je tako lahko udeleženec povedal, da se počuti povsem v redu. Ni pa zadovoljen z dosedanjim načinom zdravljenja, saj ima še vedno bolečine v prsih in čuti sevanje v levi roki. Ko pride do občutka bolečin v prsih, zgolj sledi napotilom zadnjega njegovega lečečega kardiologa dr. A. A. Pri tem dopušča možnost, da do navedenih bolečin prihaja zaradi prevelikega števila predpisanih zdravil. Ker se počuti v redu, se ne strinjam z zdravljenjem na zaprtem oddelku, kjer se tudi nič ne dogaja, diagnostike mu niso napravili in mu niso predpisali terapije. Vztraja, da je sposoben ustrezno poskrbeti zase, ključno pa bi bilo, da bo čim prej prišlo do sklica multidisciplinarnega tima zdravnikov (karologi, urgentni zdravniki ipd.). Med prave duševne bolnike ne sodi.

5.Že sedaj pa je na oddelku izpostavljen okužbam in očitek, da ima zaradi obiskov urgenc povečano izpostavljenost okužbam, ni utemeljen. Svoje vedenje lahko kontrolira in za okolico ni nevaren. Zaključek sodišča, da so izpolnjeni vsi zakonski pogoji, je preuranjen. Zakonski pogoji iz prvega odstavka 39. člena Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr) zanesljivo niso izpolnjeni. Ni mogoče trditi, da ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ljudi, še manj pa, da potrebuje zdravljenje v obdobju treh tednov. Tudi hude premoženjske škode ne povzroča in izrečen bi bil lahko milejši ukrep. Bivanje ima urejeno in pripravljen je jemati predpisano terapijo. Ukrep ni sorazmeren. Ne gre za takšno naravo duševne motnje, ki bi nujno narekovala, da se udeležencu omeji svoboda gibanja oziroma da se mu preprečijo stiki z okolico oziroma da bi v primeru zdravstvenih težav še naprej obiskoval zdravstvene zavode. Vedenjsko se je uredil do te mere, da sebi ali okolici ne predstavlja nevarnosti. Zato ga je treba odpustiti.

6.Pritožba ni utemeljena.

7.Sodišče prve stopnje ni storilo formalnih kršitev postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, upoštevaje določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP -1) ter prvim odstavkom 30. člena ZDZdr.

8.Sodišče prve stopnje je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje. Pravilno je tudi uporabilo določbe ZDZdr.

9.Pritožnik v pritožbi izpostavlja, da bi v primeru, če mu pravica do prisotnosti pri izvajanju dokazov ne bi bila omejena, lahko na vsa dodatna vprašanja ter pomisleke sodne izvedenke in sodišča odgovoril in potrdil, da se bo udeleževal vseh predpisanih terapij in potrebnega zdravljenja ter pokazal roki, ki nista v takšnem stanju, kot se trdi.

10.Odločitev sodišča prve stopnje, da se udeležencu omeji pravico do prisotnosti pri izvajanju dokazov, temelji na strokovni presoji izvedenke, ki je ocenila, da bi lahko v nasprotnem primeru zanj nastale škodljive posledice (tretji odstavek 64. člena v zvezi s tretjim odstavkom 47. člena ZDZdr), in sicer bi se udeleženec glede na takratno psihično stanje še dodatno vznemiril, to pa bi njegovo psihično stanje poslabšalo. Njegove pravice in koristi je v postopku dokazovanja zastopal odvetnik. Odvetnik predlogu izvedenke ni nasprotoval. Udeleženec ne pove, na katera ključna vprašanja in pomisleke sodne izvedenke ter sodišča bi odgovoril (in kako), zato se pritožbeno sodišče do takšnih pavšalnih navedb ne more opredeliti. Ob zaslišanju je sam povedal, da ima slabe žile zaradi jemanja krvi. Nobene ovire pri tem ni bilo, da bi roki tudi pokazal. Poleg tega ugotovitev sodišča prve stopnje o stanju njegovih žil temelji na mnenju izvedenke (torej na strokovni presoji), ki se je seznanila z njegovo zdravstveno dokumentacijo. Ugotovila je, da udeležencu ob zadnjem pregledu troponina niso več določali, ker ima udeleženec zaradi prepogostih odvzemom krvi že zabrazgotinjene vene na roki - nepovratne poškodbe žil.

11.Obstoj duševne motnje ter motenj v presoji realnosti in sposobnosti obvladovanja ravnanj je stvar strokovne presoje, ki jo je sodišče v postopku zagotovilo s postavitvijo sodne izvedenke psihiatrične stroke. Na mnenje, ki ga je podala, udeleženčev odvetnik ni imel pripomb (tudi ne dodatnih dokaznih predlogov). Izvedenka je na podlagi pregledane in na zapisnik povzete medicinske dokumentacije ter kliničnega pregleda udeleženca ugotovila, da gre pri njem za somatoformno motnjo, ki se je zaradi nezdravljenja stopnjevala do stanja psihoze s hipohondričnimi blodnjami. Pod tem vplivom udeleženec že več let neprekinjeno obiskuje številne urgentne centre po celi Sloveniji ter kljub jasnim zagotovilom, da pri njem ne gre za ishemično bolezen srca, vztraja na odvzemih krvi. V kolikor je odklonjen z urgence brez odvzema krvi, opravlja preiskave samoplačniško. Kljub številnim intervencijam do sedaj ni bil vključen v redno psihološko in psihiatrično obravnavo, ob čemer pa ves čas redno jemlje pomirjevala, od katerih je po klinični oceni odvisen. Opisana duševna bolezen je prava in huda, posledično je pri njem hudo motena presoja realnosti in sposobnost obvladovanja svojega ravnanja, do svojega stanja pa oseba nima uvida. Slednje izhaja tudi iz zatrjevanja, da je sposoben obvladovanja svojega ravnanja, kar pa ne drži. Ob sprejetju v UPK je povedal, da ima anginopektoris in si želi določitve troponina, zdravil ni hotel vzeti, zagrozil je s tožbo, zanikal je obiske urgentnih služb, bil napet, nezaupljiv, prestrašenega pogleda, v ospredju so bile hipohondrične vsebine, ki so presegale mejo blodnjavosti, čustvovanje je bilo impulzivnejše, okrnjene so bile realitetne kontrole, zaradi napetosti in nepredvidljivosti je bilo ob sprejemu potrebno oviranje. Njegove hude motnje v presoji realnosti in sposobnosti obvladovanja ravnanj pa se pri njem kažejo predvsem na način, da je prepričan, da ima ishemično bolezen srca, čeprav je bila z obsežno diagnostiko ta ovržena, simptomi pri njem pa že dosegajo psihotične, blodnjave razsežnosti, do česar je povsem nekritičen, prav tako je nekritičen do zapletov v času bivanja na odprtem oddelku, kot tudi morebitnih tveganj ob jemanju številnih zdravil za zdravljenje povišanega krvnega tlaka (ki ga ima glede na izpoved zdravnice B. B. v mejah normale) in brez pravega razloga za zdravljenje sladkorne bolezni (saj nima dokazane arterijske hipertenzije). O navedenem se je prepričalo tudi sodišče prve stopnje ob zaslišanju, saj je iz njegove izpovedi izhajalo prepričanje, da ima srčno bolezen, čeprav pri njem ta ni bila ugotovljena, kar izhaja iz obsežne zdravstvene dokumentacije. Nadalje se je prepričalo, da ni kritičen do številnega obiskovanja urgenc. Ko je bil premeščen na odprti oddelek v UPK, je šel takoj samoiniciativno na odvzem krvi, ker naj bi se slabo počutil.

12.Prva alineja prvega odstavka 39. člena ZDZdr določa, da je zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez njene privolitve dopustno, če ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim. Trditev, da navedeni (alternativno določeni) pogoji niso izpolnjeni, ne drži. Sodišče prve stopnje je zanesljivo ugotovilo, da udeleženec zaradi porušene realitetne kontrole pod vplivom bolezenskih simptomov (zaradi suma na psihotično motnjo in posledične hipohondrične blodnjave vsebine) ogroža svoje življenje in hudo ogroža svoje zdravje, ker nekritično, brez usklajevanja zdravnikov jemlje 15 zdravil za zdravljenje povišanega krvnega tlaka, sladkorne bolezni, motenj srčnega ritma. Vsa ta zdravila lahko privedejo do neugodnih stranskih učinkov, motenj elektrolitskega ravnotežja, nihanj krvnega tlaka. Posledično je življenje udeleženca ogroženo zaradi tveganja padcev, ki ob dejstvu, da jemlje zdravila proti strjevanju krvi, lahko pripeljejo do obsežnih krvavitev v glavi. Dodatno pa udeleženec svoje zdravje hudo ogroža tudi zaradi stalnih obiskov urgentnih služb in zahtev po odvzemu krvi, zaradi česar je že prišlo do neprevratnih poškodb žil na roki, ob pogostih obiskih urgenc pa se redno izpostavlja raznim okužbam. Poleg tega mu zaradi možnih neugodnih stranskih učinkov zdravil v tem trenutku tudi ne morejo uvajati psihofarmakološkega zdravljenja, ker bi lahko prišlo tudi do življenjsko ogrožujočih zapletov, in sicer do motenj natrija v krvi, mor, možnega edema glave, kome. Navedene ugotovitve sodišča prve stopnje temeljijo na strokovni oceni postavljene izvedenke in izpovedi lečeče zdravnice udeleženca B. B. Potrdila je, da udeleženec jemlje zelo različna zdravila, kar je zaradi pogostih obiskov urgenc nenadzorovano. Da ima zelo slabe žile zaradi pogostih odvzemov krvi, pa je povedal tudi sam udeleženec. Z navedenimi ugotovitvami se udeleženec ne sooči, zgolj s trditvijo, da sebe ali drugih v nobenem pogledu ne ogroža, pa teh ključnih in strokovnih ugotovitev ne more omajati.

13.Udeleženec na verbalnem nivoju izraža željo, da se zdravi na odprtem oddelku, vendar tega tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni sposoben izvesti. Udeleženec je bil ob sprejemu z zagotovilom, da bo sodeloval na odprtem oddelku, tja tudi premeščen. Po premestitvi se je samovoljno vrnil k mami, vmes pa oddal kri v laboratoriju. Zaradi klica dežurnega zdravnika UPK se je nato vrnil na kliniko in kazal izvid, ki naj bi bil patološki, ter vztrajal, da mora na urgenco. Konzultirana je bila dežurna internistika UKC, ki je glede na izvide podala mnenje, da obravnava na urgenci ni indicirana. Odklanjal je nadaljevanje zdravljenja v UPK, na oddelek ni šel in je stavbo zapustil. Nazaj na oddelek je bil nato pripeljan z asistenco policije. Naslednji dan je zdravniku potrdil, da preventivno jemlje pomirjevala vsak dan, zanikal pa je, da bi zapustil dan pred tem bolnišnico, bilo ga ni samo pol urice. Da se udeleženec ne drži dogovora (obljub), izhaja tudi iz pojasnila dr. C. C., ki ga je sodišče v okviru postopka poklicalo po telefonu in je povedal, da sta se z udeležencem dobila trikrat, četrtič pa ni prišel, čeprav sta bila dogovorjena za 10 srečanj, vsakič je našel neke izgovore. Tudi njegova lečeča zdravnica je povedala, da udeleženec bega in noben dogovor z njim ni mogoč, ker ga ne spoštuje.

14.Zdravstveno stanje udeleženca zanesljivo terja zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične klinike. Do narave svoje bolezni ni kritičen in zato ta do sedaj tudi ni bila zdravljena oziroma ni bil v nobeni psihiatrični obravnavi. To je potrdila njegova lečeča zdravnica, ki je povedala, da se le obiski urgenc v zadnjem letu in pol dodatno stopnjujejo. Ko na odprtem oddelku ni dobil zdravila za srce (Concor), ki ga je zahteval, je odšel na urgenco. Med obiski urgenc živi v avtomobilu. Radi bi mu uvedli terapijo, pa se je ne upajo, ker ne vedo, kaj dejansko potrebuje. Brez poglobljene diagnostike bi mu lahko škodili. To je izpostavila tudi izvedenka. Potrdila je, da udeležencu zaradi možnih neugodnih stranskih učinkov zdravil, ki jih jemlje, v tem trenutku ni mogoče uvajati psihofarmakološkega zdravljenja, kjer bi lahko prišlo do življenjsko ogrožajočih zapletov (motenj natrija v krvi, možganskega edema glave, kome).

15.Glede na to pa tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni dvoma, da udeleženec trenutno v milejših oblikah zdravljenja ne more sodelovati. Vsi dosedanji poskusi milejših oblik zdravljenja, vključno s premestitvijo na odprti oddelek UPK dva dni po sprejemu, so bili neuspešni. Strokovna ocena pa je, da se bo bolezen udeleženca brez zdravljenja in z njo opisana ogrožanja dodatno poslabšala. Odklanjanje zdravljenja na oddelku pod posebnim nadzorom ni odraz njegove prave volje, temveč posledica bolezensko preoblikovanega mišljenja. Zato ni dvoma, da so vsi pogoji iz prvega odstavka 39. člena ZDZdr izpolnjeni.

16.Čas zdravljenja je sodišče prve stopnje pravilno določilo glede na ugotovljena dejstva in ob upoštevanju predloga izvedenke. Ob opisani klinični sliki je predviden potrebni čas zadostnega učinka zdravil za vzpostavitev vsaj delne remisije tri tedne. Pritožbeno sodišče ne dvomi, da je to obdobje zadostno, da se pri udeležencu izpelje diagnostika - kliničnopsihološki pregled, slikanje glave, posvet s kliničnimi farmacevti o interakcijah med zdravili, ki jih jemlje ter zdravili, ki jih nameravajo uvesti ter uvede oziroma prilagodi ustrezna medikamentozna terapija. V tem času pa bo sklican tudi multidisciplinarni tim zdravnikov (psihiatri, kardiologi, urgentni zdravniki), na podlagi katerega se bodo izdala priporočila za nadaljnje obravnave. Tega pa si nenazadnje želi tudi udeleženec.

17.Pritožbeni razlogi se tako izkažejo za neutemeljene in jih je pritožbeno sodišče zavrnilo ter izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka prvega odstavka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 in prvim odstavkom 30. člena ZDZdr).

Zveza:

Zakon o duševnem zdravju (2008) - ZDZdr - člen 39, 39/1, 47, 47/3, 64, 64/3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.