Jedro

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Revizija se zavrne. Tožena stranka sama krije stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki plačati odškodnino v znesku 1.100.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.7.2001 dalje do plačila ter ji povrniti nastale pravdne stroške. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodišče druge stopnje pa je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je toženi stranko naložilo, da mora tožeči stranki (ob upoštevanju plačane akontacije) plačati le 150.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.7.2001 dalje do plačila, v presežku za 1.820.000 SIT pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. V celoti je zavrnilo tudi pritožbo tožeče stranke in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu, potrdilo.

Tožeča stranka je vložila revizijo, kolikor je zavrnjen tožnikov nadaljnji tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v znesku 1.050.000 SIT. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku v celoti, torej s priznanjem celotne zahtevane odškodnine. Zaradi poškodbe so tožnikove bolečine dolgo trajale, občasno pa mu še ostajajo pri obremenitvah, prisiljeni drži in vremenskih spremembah. Pri tem je spregledano, da mora tožnik pri svojem delu prenašati bremena, ki so težka do 20 kg in da svoje poklicno delo opravlja v prisiljeni drži. Tudi nevšečnosti med zdravljenjem so v izpodbijani sodbi premalo upoštevane. Zato bi bilo treba iz tega naslova tožniku priznati celotno zahtevano odškodnino v znesku 900.000 SIT. Po hudem primarnem strahu je bil tožnik zaskrbljen za izid zdravljenja več kot 50 dni, ostaja pa mu tudi zmeren strah med vožnjo z avtomobilom. Zato bi bil upravičen do odškodnine iz tega naslova v znesku 300.000 SIT. Telesne aktivnosti so tožniku zaradi posledic poškodbe zmanjšane za 8 %. Gibljivost ledvene hrbtenice je omejena. Upogib naprej je omejen za več kot polovico, omejena pa sta tudi nagiba v desno in v levo. Pri obremenitvah se mu pojavljajo bolečine. Iz naslova duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti bi zato bila odškodnina pravično odmerjena le z zahtevanim zneskom 750.000 SIT. Skupna dosojena odškodnina v znesku 900.000 SIT je tako nizka, da je s podobnimi primeri sodne praske ni mogoče primerjati. Glede teka zamudnih obresti za nepremoženjsko škodo tožnik meni, da je v neenakopravnem položaju v primerjavi z upniki, katerih terjatev je zapadla v plačilo po 1.1.2002. Vsebinskih razlik med določbami Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) in Obligacijskega zakonika glede nastanka zamude in posledic zamude namreč ni. Zato tožeča stranka vztraja pri zahtevku, da ji pripadajo zakonske zamudne obresti od dosojenega zneska od 25.7.1997 dalje. Končno revident napada tudi odločitev, ki jo izpodbijana sodba vsebuje glede pravdnih stroškov. Meni, da je višina teh stroškov izračunana v njegovo škodo.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in toženi stranki, pri čemer je tožena stranka nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Revizija ni utemeljena.

Določbe 200. in 203. člena ZOR predpisujejo splošna načela o določitvi višine odškodnine za nepremoženjsko škodo, pri čemer ločijo posamezne oblike te škode. Tožnik iz naslova nepremoženjske škode zahteva plačilo odškodnine zaradi prestanih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, za strah in za duševne bolečine ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti. Že tožbena trditvena podlaga s priloženo dokumentacijo ne opravičuje uvrstitve tožniku prizadejane nepremoženjske škode med škode znatnejšega obsega. Tožnik je namreč utrpel udarec v predel leve lopatice in udarec v desni kolk, kar mu je povzročilo nekajdnevne zmerne telesne bolečine, ki so se občasno še pojavljale v trajanju 18 dni, nakar so prešle v lahke - te pa se mu še pojavljajo ob močnejših fizičnih obremenitvah. Opisani obseg škode iz tega naslova utemeljuje njeno uvrstitev med škode lažjega obsega in zaradi tega primerjavo s podobnimi oblikami škod, ki so bile obravnavane v sodni praksi. Dosojena odškodnina v znesku 500.000 SIT je zato povsem primerna in je ni mogoče zviševati.

Vse povedano obvelja tudi za ostali dve vrsti škode. Že izkustveno je mogoče trditi, da tožnik ni mogel biti močneje obremenjen s strahom za izid svojega zdravljenja, saj mu poškodbena diagnoza ni mogla vzbuditi hude zaskrbljenosti. Upoštevaje prestani strah ob škodnem dogodku je zato v izpodbijani sodbi določena odškodnina v znesku 100.000 SIT primerna. Tudi obseg zmanjšanja tožnikovih življenjskih aktivnosti je bil v izpodbijani sodbi ugotovljen v takšnem obsegu, ki ne dopušča prisoje višje odškodnine zaradi duševnih bolečin od zneska 500.000 SIT. Tožnik še vedno opravlja delo, ki ga je opravljal pred poškodbo, težave zaradi lažje omejitve gibljivosti hrbtenice pa se mu pojavljajo le pri aktivnostih, ki zahtevajo skrajnejši nagib hrbtenice in pri dvigovanju težjih bremen. V nasprotju z revizijskimi trditvami so torej upoštevana vsa tožnikova prikrajšanja v zadostni meri, zaradi česar tudi odškodnine za to obliko škode ni mogoče zviševati.

Skupno dosojena odškodnina v znesku 900.000 SIT je primerna glede na obseg prizadejane škode in je ob individualizaciji primera v skladu z višino odškodnin, ki jih sodišča dosojajo v podobnih primerih škod. Pri tem pa se revizijsko sodišče v celoti strinja s stališčem, po katerem tečejo zamudne obresti od zneska odškodnine za nepremoženjsko škodo od določitve te odškodnine, torej od dneva sojenja pri sodišču prve stopnje dalje. Gre za uporabo določbe drugega odstavka 189. člena ZOR, po kateri se višina odškodnine odmerja po razmerah ob izdaji sodne odločbe. To stališče je bilo sicer sprejeto v razmerah povečane inflacije in razvrednotenja denarja, vendar ga zaradi enakega varstva oškodovancev pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika in novele Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri, ni mogoče spreminjati. Tožniku je z določitvijo odškodnine glede na razmerje v času sojenja pri sodišču prve stopnje in z obrestovanjem dosojenega zneska od tedaj dalje, zagotovljena realna vrednost dosojene odškodnine ne glede na čas sojenja. Ker je v obravnavanem primeru tožena stranka tožniku dne 5.6.2001 iz naslova odškodnine že izplačala znesek 750.000 SIT, je torej dolžna plačati preostanek v znesku 150.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.7.2001 dalje, ko je sodišče prve stopnje o stvari razsodilo.

Tožeča stranka sicer vlaga revizijo tudi proti izreku o stroških v sodbi sodišča druge stopnje, vendar pa revizijsko sodišče tega dela revizije ni obravnavalo. Odločba o stroških, vsebovanih v sodbi, se šteje za sklep, zaradi česar glede dovoljenosti revizije v tej smeri veljajo določbe 384. člena ZPP. Sklep o pravdnih stroških kot del sodbe, s katero je odločeno o tožbenem zahtevku, namreč ni sklep, s katerim bi bil postopek pravnomočno končan.

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah 165., 154. in 155. člena ZPP. Tožeča stranka trpi stroške revizije, ker z njo ni uspela. Tožena pa stroške odgovora nanjo, ker z navedbami v njem k odločitvi ni prispevala.