Jedro

Za ugotavljanje, s kom je bila sklenjena posojilna pogodba (kdo je posojlojemalec), ni pomemben ekonomski namen posojila, marveč je to vprašanje odvisno od tega, s katero osebo je bila posojilna pogodba sklenjena.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek, da mora toženec tožniku plačati 67.000 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila z obrestmi v višini kot se obrestujejo devizne hranilne vloge na vpogled v DEM od zneska 50.000 DEM za čas od 31.12.1990 do plačila in od zneska 17.000 DEM za čas od 30.10.1990 do plačila.

Zoper to sodbo se zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje tožnik in predlaga spremembo.

Zatrjuje, da je obe pogodbi podpisal toženec osebno, nikjer v teh listinah pa ni kot posojilojemalec navedena toženčeva obratovalnica - Orodjarstvo B. R., marveč toženec osebno. Ker je bila posojilna pogodba zapisana pri odvetniku, bi bila kot posojilojemalec nedvomno navedena toženčeva obratovalnica, če bi bila pogodba res sklenjena z njo. Možno je, da je toženec potreboval denar za potrebe svoje obrti.

Vendar to ni pomembno, saj je lahko denar vložil v katerokoli dejavnost, lahko pa ga je tudi porabil za osebne potrebe. Bistveno je, da iz listin ne izhaja, da je bilo posojilo dano toženčevi obratovalnici.

Pritožba je utemeljena.

Pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje nepopolno ugotovilo. Kajti ni ocenilo zapisa obeh posojilnih pogodb, v katerih je, kot zatrjuje tožnik, kot posojilojemalec označen toženec in ne njegova obratovalnica (ki je bila po 141. členu bivšega zakona o podjetjih res lahko pravna oseba). Razen tega bi moralo sodišče prve stopnje stranki zaslišati predvsem o tem, s kom je tožnik sklepal posojilni pogodbi in ali je toženec pri sklepanju teh pogodb nastopal v lastnem imenu ali v imenu obratovalnice. Ker se je sodišče prve stopnje pri oceni, s kom je tožnik sklenil pogodbi, zadovoljilo zgolj z ekonomskim namenom posojil in ni ocenilo zapisa posojilnih pogodb, niti ni zaslišalo strank o tem, s kom je tožnik sklenil pogodbo, je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (I. odst. 370. člena ZPP).

Ob ponovnem obravnavanju naj sodišče prve stopnje oceni zapisa posojilnih pogodb in zasliši stranke o tem, s kom je tožnik sklenil posojilni pogodbi in v čigavem imenu je nastopal toženec (ali v lastnem imenu ali pa v imenu obratovalnice). Pomembno bo, ali je toženec obvestil tožnika, da nastopa v imenu obratovalnice oz. če tega ni storil, ali je tožnik vedel, ali pa bi bil po okoliščinah lahko sklepal, da toženec nastopa kot zastopnik obratovalnice (III.

odst. 85. člena ZOR). Ob tem velja še opozoriti, da nosi tožnik dokazno breme, da je posojilno pogodbo sklenil s tožencem.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na III. odst. 166. člena ZPP.