Jedro

Ni pomembno, kdaj je bila odločba iz 1. točke četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP izdana, pomemben je čas, ko je prišlo do opustitve dolžne in pravilne prijave davkov, za katero je ta odločba izdana.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugovor upravitelja zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ustavilo postopek odpusta obveznosti in predlog za odpust obveznosti zavrnilo.

2. Dolžnik se je zoper sklep pritožil zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. točke četrtega odstavka 399. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju; ZFPPIPP).

3. Pritožba je utemeljena.

4. ZFPPIPP v 1. točki četrtega odstavka 399. člena določa, da če se ne dokaže drugače, velja, da predlog za odpust obveznosti pomeni zlorabo pravice do odpusta obveznosti, če je stečajni dolžnik v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja ali po njegovi uvedbi dal neresnične, nepravilne ali nepopolne podatke, ki jih davčni organ potrebuje za pobiranje davkov ali prispevkov, zaradi česar mu je pristojni davčni organ dodatno ali naknadno odmeril davek ali naložil plačilo prispevkov v znesku najmanj 4.000 evrov.

5. Upravitelj je vložil ugovor proti odpustu obveznosti iz razloga po 1. točki četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP v zvezi s 1. točko prvega odstavka 403. člena ZFPPIPP. Navedel je, da je bila stečajnemu dolžniku v letu 2014 v postopku odmere dohodnine za leto 2011 in 2012 odmerjena dohodnina v višini več kot 4.000 EUR - koliko dejansko, v ugovoru ni bilo zatrjevano, niti ni bilo navedeno, koliko po posamezni odločbi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta bili zoper dolžnika v davčnem postopku izdani dve odločbi, ki sta pomembni za to zadevo. Prva, DT 001 z dne 8. 12. 2014, izkazuje dodatno odmerjeno dohodnino za leto 2012 v višini 1.777,94 EUR. Višje sodišče že na tem mestu navaja, da ta odločba zaradi zakonsko določenega zneska domneve iz citiranega določbe (nad 4.000 evrov) ni zadoščala za ugoditev ugovoru. Na to je pritožnik v pritožbi pravilno opozoril. Z drugo pomembno odločbo, to je odločbo št. 002 z dne 3. 6. 2015, je bil dolžniku naknadno odmerjen davek v višini 389.095,21 EUR. Skupaj je bil torej naknadno dolžniku odmerjen davek, ki presega spodnjo mejo zakonske domneve. Navedbe dolžnika, da upravitelj ugovora ni zadosti konkretiziral, je sodišče prve stopnje zavrnilo in opozorilo, da je upravitelj ugovor vložil na podlagi pravnomočnih in dokončnih odločb davčnega organa, katerim dolžnik ni niti nasprotoval, čas dvigov denarnih sredstev pri bankah pa bi lahko povedal sam ter tako izpodbil časovno določilo petih let. Iz v nadaljevanju navedenega izhaja, da je sodišča prve stopnje v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožba je namreč pravilna tudi v delu, ki se nanaša na citirano zakonsko domnevo in predpostavke domnevne baze. Ugovor v tem delu ni bil v ničemer konkretiziran (višje sodišče na tem mestu izrecno izpostavlja, da vloge upnika R. ni niti povzemalo v svojo obrazložitev, ker ta upnik ugovora ni vložil; primerjaj četrti odstavek 405. člena ZFPPIPP), še posebej ne v zvezi z odločbo št. 002 z dne 3. 6. 2015. Pritožnik je v pritožbi sicer datumsko opredelil, kdaj in v kakšni višini je v letu 2012 izvedel zadnji dvig gotovine (zadnji dvig je bil 11. 4. 2012, zadnji datum potrebne prijave bi bil 26. 4. 2012; za natančneje glej predzadnji odstavek točke II. pritožbenih navedb), vendar se višje sodišče zaradi v nadaljevanju povedanega do konkretnih pritožbenih navedb ne bo opredeljevalo.

7. Vložnik ugovora je namreč tisti, ki mora ugovor najprej trditveno ustrezno konkretizirati (primerjaj peti odstavek 405. člena ZFPPIPP v zvezi s 212. členom Zakona o pravdnem postopku; ZPP). Pritožnik je že v postopku pred sodišče prve stopnje pravilno opozoril na časovno omejitev zakonske domneve iz 1. točke četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP in razlago te določbe v sklepu VSL Cst 346/2014 in Cst 347/2014, ki je ostala v tem postopku spregledana. Višje sodišče se s tem stališčem strinja. Za razliko od ugovornih navedb ni pomembno, kdaj je bila odločba iz 1. točke četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP izdana, pomemben je čas, ko je prišlo do opustitve dolžne in pravilne prijave davkov, za katero je ta odločba izdana. Že je bilo zavzeto stališče (glej zgoraj citirano odločbo VSL), da je treba ta časovni okvir razumeti zgolj v smislu opustitvenega ravnanja dolžnika, ki odstopa od njegovih dolžnosti predložitve davčnemu organu pravilnih podatkov za odmero davčnih obveznosti, kot so opredeljeni z davčnimi predpisi. Povedano drugače, na vložniku ugovora je trditveno (in dokazno breme), da je bil dolžniku naknadno odmerjen ali mu je bil naložen v plačilo davek, pri čemer je treba trditveno opustitev dolžnika, ki je privedla do premalo obračunanega davka, časovno umestiti v okvir iz citirane določbe. Nič od tega v tem postopku ni bilo niti zatrjevanega niti dokazanega, kljub temu, da je dolžnik na to v odgovoru na ugovor izrecno opozoril. Pa bi moralo biti, glede na to, da se odločba, št. 002 z dne 3. 6. 2015, ki je bila izdana na podlagi 68.a člena ZDavP-2 (odmera davka od nenapovedanih dohodkov), nanaša na obdobje od leta 2008 do 2012, postopek osebnega stečaja pa je bil uveden 30. 5. 2017. Višje sodišče tudi na tem mestu opozarja, da R. ugovora ni vložila, kar izrecno izhaja iz njene vloge. Ker je podan pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, je višje pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je ugovor upravitelja zavrnilo. Odločitev temelji na 3. točki 365. člena ZPP.

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.