Jedro

Za gradnjo obravnavanega objekta tožnik ni pridobil gradbenega dovoljenja, objekt pa že zaradi njegovih dimenzij ne sodi med enostavne objekte, zato je inšpektor tožniku utemeljeno izrekel ukrep po 152. členu ZGO-1.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Območna enota Koper - Nova Gorica, Inšpektorat RS za promet, energetiko in prostor (v nadaljevanju organ prve stopnje) je z izpodbijano odločbo v 1. točki izreka odločila, da mora inšpekcijski zavezanec A.A. (v nadaljevanju tožnik), takoj po vročitvi navedene odločbe, ustaviti gradnjo pomožnega objekta na zemljišču s parcelno št. 1817/3 k.o. B. V 2. točki izreka navedene odločbe pa, da mora tožnik v roku 60 dni po vročitvi navedene odločbe, odstraniti tristransko vkopan pritlični objekt nepravilne trapezne oblike, katerega stranice so velikosti 3,45 m + 5,10 m + 3,30 m + 4,20 m in kovinsko pergolo na ravni strehi objekta iz prve točke te odločbe ter vzpostaviti zemljišče v prejšnje stanje na svoje stroške.

Organ prve stopnje je odločbo izdal na podlagi določb 152. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), ki določa, da v primeru nelegalne gradnje pristojni gradbeni inšpektor odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oziroma zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna. Odločitev temelji na ugotovitvi, da tožnik za obravnavano gradnjo nima gradbenega dovoljenja.

Ministrstvo za infrastrukturo in prostor (v nadaljevanju organ druge stopnje) je z odločbo navedeno v uvodu sodbe, zavrnilo tožnikovo pritožbo.

Tožnik v tožbi navaja, da je organ prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovil dejansko stanje in zato zmotno uporabil materialno pravo ter bistveno kršil določbe upravnega postopka. Organu prve stopnje očita, da samo na podlagi ogleda objekta dne 31. 5. 2010 in izjave tožnika, da vkopana klet, ki je sestavni del objekta na parc. št. 1817/3 k.o. B. nima oz. ni pridobila gradbenega dovoljenja, ne more temeljiti na ugotovitvi, da je obravnavani objekt zgrajen brez gradbenega dovoljenja. Organ prve stopnje bi mu moral po ugotovitvah na ogledu, dati možnost, da se izjavi in razpisati ustno obravnavo, na katerih bi bila podana dodatna pojasnila glede gradnje obravnavanega objekta. Objekt je bil namreč zgrajen pred 31. 12. 1967 in od takrat v uporabi, njegova namembnost pa se od 31. 12. 1967 v ničemer ni spremenila. Zato meni, da je obravnavani objekt, že na podlagi zakona, pridobil uporabno dovoljenje, gradbenega dovoljenja pa ne potrebuje. Ker v postopku izdaje izpodbijane odločbe niso bili izvedeni vsi dokazi za ugotovitev legalnosti oz. nelegalnosti gradnje objekta, organ prve stopnje ni mogel ugotoviti kdaj je sporni objekt zgradil in ali ima morebiti druga ustrezna dovoljenja, ki izkazujejo legalnost njegove gradnje.

V nadaljevanju tožnik navaja, da je zmotno stališče obeh organov, da sporni objekt ni enostaven objekt in da ga zato ni možno uvrstiti med objekte za katere pred pričetkom gradnje ni potrebno pridobiti gradbenega dovoljenja. Meni, da je ob nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, tako glede časa izgradnje kot tudi glede kategorizacije spornega objekta, stališče sprejeto v obeh odločbah, glede na določbe ZUN, Pravilnika o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih, enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo manj zahtevnih objektov, brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči (v nadaljevanju Pravilnik), nedopustno.

Tožena stranka, ki odgovora na tožbo ni podala, je sodišču predložila upravne spise.

K točki I. izreka: Tožba ni utemeljena.

Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je gradbeni inšpektor ustavil gradnjo na parc. št. 1817/3 k.o. B., to je pomožnega objekta nepravilne trapezne oblike, katerega višina je 2,40m stranice so velikosti 3,45 m + 5,10 m in 4,20 m in kovinsko pergolo na ravni strehi tega objekta. Tožnik niti v upravnem postopku, niti v tožbi ne navaja dejstev in ne predlaga dokazov, iz katerih bi izhajalo, da gradnje na navedenem objektu, po nakupu parc. št. 1817/3 k.o. B. in v času inšpekcijskega ogleda, ni izvajal. Iz podatkov v upravnih spisih pa izhaja, da je rekonstrukcijo objekta na navedeni parceli tožnik izvajal že v letu 2003. Ob upoštevanju navedenih dejstev sodišče ugotavlja, da je v času izvajanja sporne gradnje že veljal ZGO-1, na katerega se sklicuje tako organ prve stopnje v izpodbijani odločbi, kot tudi organ druge stopnje, Pravilnik, po katerem uvrstitev obravnavanega pomožnega objekta, že zaradi nesporno ugotovljenih dimenzij, med enostavne objekte tudi po presoji sodišča ni mogoča. Prav zato sodišče v tem delu lahko sledi razlogom, s katerimi je že organ prve stopnje dovolj utemeljil svojo odločitev in tudi razlogom navedenim v odločbi organa druge stopnje glede neutemeljenosti tožnikove pritožbe.

Po oceni sodišča je zato zmotno stališče tožnika, ki meni, da so zatrjevani tožbeni razlogi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in s tem v zvezi zatrjevanih kršitev materialnih predpisov, podani z okoliščinami na katere se sklicuje. Po določbah ZGO-1 se lahko gradnja novega objekta, rekonstrukcija objekta, nadomestna gradnja in odstranitev objekta začne le na podlagi gradbenega dovoljenja. Ker spada obravnavana gradnja, ki že zaradi dimenzij objekta, po že navedenem Pravilniku, ne sodi med enostavne objekte - pomožne objekte navedene v njegovem 5. členu, torej med manj zahtevne objekte, za katere je po ZGO-1 predpisano gradbeno dovoljenje, bi moral tožnik pred njenim pričetkom pridobiti gradbeno dovoljenje.

Tožnik, ki je sodeloval pri inšpekcijskem ogledu, je na zapisnik, z vsebino katerega se je strinjal, izjavil, da za gradnjo objekta, ki je predmet inšpekcijskega postopka, nima gradbenega dovoljenja. Zato je tožbeni očitek, da tožniku ni bilo omogočeno sodelovanje v postopku izdaje izpodbijane odločbe in da z ugotovljenim dejanskim stanjem ni bil seznanjen, neutemeljen. Izpodbijana odločba temelji namreč le na ugotovitvah, ki izhajajo iz zapisnika. Tožnik v upravnem postopku in v tožbi zatrjuje le, da je bil sporni objekt zgrajen pred letom 1967, in ne zanika pa dejstva, da je gradnja na objektu potekala tudi v času veljavnosti ZGO-1 in Pravilnika. Zato je neutemeljen tudi tožbeni očitek, da dejansko stanje ni bilo popolno in pravilno ugotovljeno in da so bila tudi bistveno kršena pravila upravnega postopka. Dejstvo, da je bil sporni objekt zgrajen pred letom 1967, bi bilo po presoji sodišča pravno pomembno lahko le, če tožnik gradnje oz. del opisanih v izpodbijani odločbi ne bi izvajal. Sodišče po vsem navedenem ugotavlja, da je organ prve stopnje na podlagi podatkov v upravnih spisih na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega izrekel zakonit ukrep določen v 152. členu ZGO-1. Zato je tožbo zoper pravilno in na zakonu utemeljeno odločbo zavrnilo v skladu s prvim odstavkom 63. čelna Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

K točki II. izreka: Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.