Jedro

Če je lahko naročnica po dogovoru z izvajalko sama zasilno sanirala del stojnice, iz te okoliščine ni bilo mogoče sklepati, da je imel opravljen posel tako napako, da je bilo delo neuporabno, niti da je posel opravljen v nasprotju z izrecnimi pogodbenimi pogoji, zato niso izpolnjeni pogoji za odstop od pogodbe brez predhodne zahteve za odpravo napak.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje ohranilo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 171498/2012 z dne 13. 11. 2012 v prvem in tretjem odstavku izreka v celoti (I. točka izreka), toženi stranki pa je naložilo v plačilo še pravdne stroške v višini 2.187,18 EUR z zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Tožena stranka se je zoper sodbo pritožila iz „vseh pritožbenih razlogov“ in višjemu sodišču predlagala, da ugodi pritožbi ter zahtevek tožeče stranke zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo sodnih stroškov, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo ugovarjala vsem pritožbenim trditvam in višjemu sodišču predlagala, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne, potrdi prvostopenjsko sodbo ter toženki naloži povrnitev pritožbenih stroškov.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. S Pogodbo 07/2008 z dne 21. 4. 2008 (B2) je tožena stranka kot naročnik tožeči stranki kot izvajalcu naročila, da ji v obdobju tridesetih mesecev postavi na sejmih, na katerih bo tožena stranka sodelovala, petkrat sejemske stojnice. Naročilo je hkrati predstavljalo tudi zavezo tožene stranke, da tožeči stranki v obdobju tridesetih mesecev pet krat posamično naroči postavitev stojnic. Zavezala pa se je tudi tožeči stranki plačati za eno postavitev sejemske stojnice 15.000,00 EUR + DDV: plačljivo 50% 14 dni pred pričetkom, drugi del pa 30 dni po prevzemu. Višje sodišče se strinja z opredelitvijo sodišča prve stopnje o pravni naravi Pogodbe, torej gre za pogodbo z elementi več nominatnih pogodb, pri čemer prevladujejo elementi podjemne pogodbe. Taki materialnopravni opredelitvi obligacijskega razmerja, ki sta ga sklenili pravdni stranki, tožena stranka s pritožbo ne nasprotuje, prav tako pa tudi tožeča stranka ne navaja v odgovoru na pritožbo nobenih trditev, ki bi nasprotovale kvalifikaciji Pogodbe kot podjemne pogodbe.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka po drugem naročilu postavitve sejemskih stojnic odstopila od Pogodbe, torej še preden je bil posel končan. Vse dotlej, dokler naročeni posel ni končan, lahko naročnik odstopi od pogodbe kadarkoli hoče; vendar mora v takem primeru podjemniku izplačati dogovorjeno plačilo, zmanjšano za stroške, ki jih ta ni imel, pa bi jih moral imeti, če pogodba ne bi bila razdrta (648. člen OZ). V obravnavanem primeru sta se pogodbeni stranki za primer prenehanja Pogodbe po volji naročnika dogovorili o višini zmanjšanja dogovorjenega plačila v VI. točki Pogodbe, ki določa, da ima v primeru nerealizacije pogodbe izvajalec pravico zaračunati 50% nerealizirane vrednosti pogodbe. Sodišče prve stopnje je zato po stališču pritožbenega sodišča pravilno zaključilo, da zahtevek tožeče stranke temelji na pogodbenem dogovoru pravdnih strank iz VI. točke Pogodbe, na katerega se je v prvi pripravljalni vlogi sklicevala tudi tožeča stranka.

7. Iz razlogov sodbe izhaja ugotovitev, da sta bili pred prenehanjem pogodbe realizirani dve sejemski postavitvi in v celoti plačani, sodišče prve stopnje pa je kot neutemeljen zavrnilo ugovor tožene stranke, da je upravičeno zaradi krivdnih razlogov na strani tožeče stranke odstopila od Pogodbe. Zahtevku je zato ugodilo, glede prisojene višine pa je v razlogih sodbe navedlo, da je tožnica po vtoževanem računu z dne 5. 10. 2012 (B4) upravičena do pogodbene cene, znižane za dogovorjenih 50%, tako da ji je dolžna tožena stranka po Pogodbi plačati razliko v višini 22.500,00 EUR, z 20% DDV v višini 4.500,00 EUR, skupaj 27.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude od 21. 10. 2012 do plačila.

8. Tožena stranka v pritožbi le ponavlja trditve, ki jih je podala že pred sodiščem prve stopnje in sicer, da je prišlo pri izvajanju pogodbe do težav, ki so nastale zaradi nekvalitetnega in nestrokovnega postopanja tožeče stranke, povzema dogodke sejma v B. maja 2008 in sejma v E. od 7-10. 10. 2008, ponovno pove, da je po prvi sejemski postavitvi opravila razgovor s predstavnikom nasprotne stranke, ki ji je zagotovil, da v bodoče ne bo prišlo do zamud pri postavitvi stojnice, vendar da je tudi pri naslednjem sejmu ponovno prišlo do zamude. Navedena pritožbena trditev je v nasprotju s trditvijo tožene stranke v njeni prvi pripravljalni vlogi, v kateri je navedla, da je bila stojnica v E. „pravočasno postavljena, tako da se je prvi semanji dan začel odlično“. Glede na navedene trditve sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja glede zamud tožeče stranke pri drugi postavitvi stojnic.

9. Glede trditev, da se je na sejmu v E. postavljena stojnica delno zrušila, da je o tem zakoniti zastopnik tožene stranke po telefonu obvestil tožečo stranko in da se je z njo dogovoril, da bo toženka zadevo zasilno sanirala sama in glede na obrambne trditve tožeče stranke v njeni drugi pripravljalni vlogi, da kategorično zavrača očitek toženke, da naj bi se del stojnice na sejmu v E. podrl, da tožena stranka postavitve stojnice ni reklamirala niti pisno niti ustno, niti v času sejma niti po njem ne, kot tudi ne ob prejemu računa, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da se je trditveno in dokazno breme o tem, da se je del stojnice zaradi napak pri postavitvi zrušil, prevalilo na toženko. Toda tudi če bi ji uspelo dokazati, da je imelo opravljeno delo pri postavitvi stojnice v E. napake, po pravilni oceni sodišča prve stopnje od Pogodbe na podlagi tega dejstva ne bi imela pravice odstopiti, ker je tožena stranka sama trdila, da se je njen direktor po telefonu dogovoril s tožečo stranko, da bo napako tožena stranka sama sanirala. Tožena stranka ni trdila, da je zahtevala od tožeče stranke, da ji napako takoj odpravi, zato tudi tožeči stranki ni mogoče očitati, da napake ni takoj odpravila in iz tega razloga tožena stranka ni imela pravice odstopiti od pogodbe (glej 3. odstavek 639. člena OZ).

10. Tožena stranka v pritožbi poudarja, da ni uveljavljala jamčevalnih zahtevkov in da ti niso predmet spora. V pritožbi poda trditve o povsem neuporabnem delu tožeče stranke, ki pa predstavljajo pritožbeno nedovoljeno novoto, saj je v prvi pripravljalni vlogi tožena stranka trdila povsem drugače in sicer, da se je prvi dan sejma v E. začel odlično. Ocena odlično lahko po mnenju sodišča druge stopnje pomeni le, da ob začetku sejma ni bilo videti nobenih napak na postavljenih stojnicah, očitno pa je tako razumelo trditve tožene stranke prvostopno sodišče. Če pa je lahko sama zasilno sanirala del stojnice, tudi iz te okoliščine ni bilo mogoče sklepati, da je imel opravljen posel tako napako, da je bilo delo neuporabno, niti da je posel opravljen v nasprotju z izrecnimi pogodbenimi pogoji. Zato v konkretnem primeru niso izpolnjeni pogoji iz 638. člena OZ za odstop od pogodbe brez predhodne zahteve za odpravo napak. Drugačne pritožbene trditve so neutemeljene. S tem pa, ko ni uspela s pritožbo uveljaviti svojega stališča, da je bilo tožničino delo postavitve stojnic neuporabno in opravljeno v nasprotju z izrecnimi pogodbenimi pogoji, se tožena stranka tudi neutemeljeno v pritožbi sklicuje na pravico do odstopa od pogodbe po 108. členu OZ.

11. Izpodbijana sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti. Nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), sodišče prve stopnje ni storilo. Pritožnica s trditvami, ki jih je podala v pritožbi, ni uspela izpodbiti ugotovljenega dejanskega stanja, glede na navedeno pa je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku. Odločitev o pravdnih stroških temelji na uspehu tožeče stranke s tožbo. Glede na navedeno je višje sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov. Pritožbeni stroški tožeče stranke pa glede na vsebino odgovora na pritožbo po oceni pritožbenega sodišča niso bili potrebni za odločitev o pritožbi (prvi odstavek 155. člena ZPP) in jih zato ni naložilo v plačilo pritožnici.