Jedro

ZPNačrt določitev roka za izgradnjo komunalne opreme v programu opremljanja veže na še nezgrajeno komunalno opremo.

ZVO-1 objekte in naprave za čiščenje odpadne vode (torej čistilne naprave) obravnava skupaj z objekti in napravami za njeno odvajanje (torej kanalizacijo), oboje pa opredeljuje kot infrastrukturo lokalnega pomena. Zato niso utemeljene tožbene navedbe, da možnost priključitve na čistilno napravo ne pomeni možnosti priključitve na kanalizacijo oziroma na lokalno infrastrukturo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je bil vsakemu od tožnikov odmerjen komunalni prispevek v višini 1.965,93 EUR, kot del plačila stroškov gradnje komunalne opreme „na zemljišču parc. št. 1069/3 k.o. …“ in določen način plačila tega prispevka. V obrazložitvi te odločbe toženka navaja, da je bil zaradi večjega odstopanja od sprejeta programa opremljanja iz leta 2007 v letu 2011 sprejet novi Odlok o programu opremljanja stavbnih zemljišč za stanovanjsko naselje Plesišče – levo (v nadaljevanju Odlok). Predmet odmere komunalnega prispevka so izgradnja ceste, vodovoda ter fekalne kanalizacije, obračunski stroški pa so se s spremembo Odloka zmanjšali. Komunalni prispevek je bil odmerjen po uradni dolžnosti, zaradi priključitve objekta na novo zgrajeno komunalno opremo, izračun pa je temeljil na podatkih iz uradnih evidenc. Tožnikoma je bilo omogočeno, da se izjasnita o podatkih in načinu izračuna. V nadaljevanju toženka navaja te podatke in opisuje način izračuna ter povzema določbe Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt) ter pravilnika, na katerih temelji njena odločitev.

Drugostopenjski organ je z uvodoma navedeno odločbo zavrnil pritožbo tožnikov zoper izpodbijano odločbo. V obrazložitvi navaja, da je bilo območje, kjer se nahaja stavbno zemljišče tožnikov, komunalno opremljeno tudi pred investicijo v novo kanalizacijsko omrežje, vendar ne z vso komunalno opremo. Izgradnja kanalizacijskega omrežja zato predstavlja izboljšanje opremljenosti stavbnega zemljišča s komunalno opremo, saj bo objekt priključen na komunalno opremo, na katero doslej ni mogel biti priključen oziroma ni bila omogočena njena uporaba. Glede na pritožbene navedbe o smotrnosti priklopa objekta tožnikov na javno kanalizacijsko omrežje navaja, da se ta objekt nahaja v obračunskem območju za kanalizacijsko omrežje, zato je v skladu z ZPNačrt upravni organ dolžan odmeriti komunalni prispevek, tožnika pa sta kot lastnika tega objekta zavezanca za njegovo plačilo.

Tožnika se s tako odločitvijo ne strinjata in vlagata tožbo, v kateri navajata, da morajo biti po 75. členu ZPNačrt v programu opremljanja med drugim določeni tudi roki za gradnjo komunalne opreme po posameznih enotah urejanja. Odlok, na katerem temelji izpodbijana odločba, take določbe nima, zato je nezakonit in ga ni mogoče uporabiti za odmero komunalnega prispevka. Da je rok izgradnje bistvena sestavina Odloka, kažejo tudi določbe ZPNačrt, po katerih lahko občina pri pripravi programa opremljanja upošteva le razvojne programe v okviru občinskega proračuna za tekoče ali naslednje leto. Prejšnji Odlok za isto komunalno opremo je bil sprejet leta 2007 in če komunalna oprema ni bila zgrajena v petih letih, je vprašljivo, ali bo res zgrajena v tem ali naslednjem letu.

Poleg tega tožnika navajata še, da je iz projekta Kanal PK 3.7 razvidno, da njuna hiša sploh ne bo priključena na kanalizacijsko omrežje, temveč na čistilno napravo. Ta naprava ni v nikakršni povezavi s kanalizacijskim omrežjem, ki je predmet Odloka, tako da je izpodbijana odločba tudi iz tega razloga neutemeljena.

Tožnika sodišču predlagata, naj izpodbijano odločbo razveljavi (pravilno: odpravi) in vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek oziroma podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi, poleg tega pa zahtevata še povračilo stroškov upravnega spora.

Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da je bil Odlok sprejet po izgradnji investicije, ko je bilo na podlagi prejetih računov ugotovljeno, da so stroški izgradnje komunalne opreme nižji, kot je predvideval prejšnji Odlok. Komunalna oprema je bila v času sprejema novega Odloka v celoti zgrajena, nanjo je bila možna priključitev, zato je bila določitev rokov za izgradnjo nepotrebna. Glede navedbe, da objekt tožnikov ne bo priključen na kanalizacijsko omrežje, temveč na čistilno napravo, toženka navaja, da se objekt tožnikov nahaja v obračunskem območju za kanalizacijsko omrežje, zato sta tožnika v skladu s prvim odstavkom 79. člena v zvezi z 80. členom ZPNačrt zavezanca za plačilo komunalnega prispevka. Poleg tega je čistilna naprava vedno del kanalizacijskega omrežja, saj v obravnavanem primeru ne gre za individualno malo čistilno napravo. Pojasnjuje še, da je izvedla investicijo v izgradnjo javnega kanalizacijskega omrežja, ki se zaključuje z začasno čistilno napravo, po izvedbi projekta „Čista Ljubljanica“ pa bo na območju zgrajena kanalizacijska mreža, ki se bo zaključila z večjo čistilno napravo.

Tožnika v nadaljnji pripravljalni vlogi navajata, da se na kanalizacijsko omrežje ne moreta priključiti, zato ne izgradnja tega omrežja, ne bodoča izgradnja večje čistilne naprave ne dajeta podlage za odmero komunalnega prispevka. Priključka na začasno čistilno napravo namreč ni mogoče enačiti s priključkom na kanalizacijsko omrežje.

Sklicujeta se tudi na 81. člen ZPNačrt, ki določa, da ima zavezanec ob plačilu komunalnega prispevka pravico od občine zahtevati sklenitev pogodbe o medsebojnih obveznostih, s katero se določi tudi rok za priključitev objekta na komunalno opremo. Menita, da iz te določbe izhaja, da mora biti ob plačilu prispevka „dejansko omogočena ne samo priključitev, ampak določen tudi rok za priključitev“. Tožnika sta naknadno pridobila tudi podatke o odmeri komunalnega prispevka za drugo območje, kjer je ta prispevek bistven nižji, kar postavlja tožnika v neenakopraven položaj.

Toženka v svoji pripravljalni vlogi navaja, da imata tožnika možnost priključitve na javno kanalizacijsko omrežje, ki se zaključi z začasno čistilno napravo, ne moreta pa sama odločati, kje in na kakšen način se bosta priključevala na komunalno opremo. Tožnika nista nikoli zahtevala sklenitve pogodbe iz 81. člena ZPNačrt, komunalni prispevek za drugo območje urejanja, na katerega se sklicujeta, pa je bil odmerjen na podlagi povsem drugačnih postavk, kot veljajo na tem območju.

Tožba ni utemeljena.

Kot pravilno opozarja toženka, se po tretjem odstavku 79. člena ZPNačrt komunalni prispevek za posamezno vrsto komunalne opreme lahko odmeri, če se stavbno zemljišče nahaja v obračunskem območju te vrste komunalne opreme, po 80. členu istega zakona pa je zavezanec za plačilo komunalnega prispevka lastnik objekta, ki se na novo priključuje na komunalno opremo. Tožnika ne izpodbijata ugotovitev toženke o tem, da se obravnavani objekt nahaja v obračunskem območju, kot je navedeno v izpodbijani odločbi, niti tega, da sta lastnika tega objekta. Sodišče zato te okoliščine šteje za nesporne in ob upoštevanju navedenih zakonskih določb ugotavlja, da so izpolnjeni zakonski pogoji za odmero komunalnega prispevka.

Po prvem odstavku 75. člena ZPNačrt se s programom opremljanja sicer res določi roke za gradnjo komunalne opreme, vendar pa so že v okviru te določbe roki neposredno vezani na podrobnejšo določitev komunalne opreme, ki jo je treba zgraditi; določitev rokov se torej ne le smiselno, temveč tudi glede na zakonsko besedilo, na katerega se sklicujeta tožnika, lahko nanaša izključno na še nezgrajeno komunalno opremo.

Enako izhaja tudi iz četrtega odstavka 79. člena ZPNačrt, po katerem je s plačilom komunalnega prispevka zavezancu zagotovljena priključitev na že zgrajeno komunalno opremo oziroma mu je zagotovljeno, da bo ta zgrajena v roku in obsegu, kot to določa program opremljanja. Tudi ta zakonska določba torej določitev roka za izgradnjo komunalne opreme v programu opremljanja veže na še nezgrajeno komunalno opremo, sodišče pa dodaja, da bi bilo določanje roka izgradnje za že zgrajeno komunalno opremo očiten nesmisel. Če se program opremljanja nanaša izključno na že zgrajeno komunalno opremo, torej dejstvo, da v njem ni določen rok izgradnje, ne more povzročiti njegove pomanjkljivosti oziroma nezakonitosti.

Iz izpodbijane odločbe po presoji sodišča jasno izhaja, da se tako izpodbijana odločba, kot tudi Odlok nanašata na že zgrajeno komunalno opremo. Tožnika sicer navajata, da ta oprema sploh še ni zgrajena, vendar so te tožbene navedbe v neskladju z njunimi navedbami v upravnem postopku. Tam sta namreč omenjala gradnjo kanalizacije, sklicevala pa sta se izključno na neprimernost oziroma negospodarnost priklopa njunega objekta na čistilno napravo (vloga z dne 23. 1. 2012 in pritožba z dne 24. 2. 2012). Trditve, da komunalna oprema sploh še ni zgrajena, torej predstavljajo navedbo dejstva, ki ga tožnika nista navajala v upravnem postopku, kar v upravnem sporu ni dovoljeno (tretji odstavek 20. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), zato jih sodišče ni moglo upoštevati.

Kolikor pa se navedeni tožbeni ugovori vendarle nanašajo na težavnost oziroma gospodarnost dejanske priključitve objekta tožnikov na komunalno opremo, sodišče dodaja še, da vprašanja v zvezi z dejansko izvedbo priključitve ne po prej navedenih določbah ZPNačrt, ne po ustaljeni upravnosodni praksi (prim. npr. sodbo tega sodišča I U 255/2011 z dne 15. 12. 2011), niso predmet postopka za odmero komunalnega prispevka. Kot je bilo že navedeno, je za odmero komunalnega prispevka bistveno zgolj to, da nepremičnina tožnikov sodi v območje, v katerem se zagotavlja priključevanje na kanalizacijo, torej v obračunsko območje za to vrsto komunalne opreme.

Po 1. točki prvega odstavka 71. člena ZPNačrt so komunalna oprema objekti in omrežja infrastrukture za izvajanje obveznih lokalnih gospodarskih javnih služb varstva okolja po predpisih, ki urejajo varstvo okolja. Po 2. točki prvega odstavka 149. člena Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1) spada med obvezne občinske gospodarske javne službe varstva okolja tudi odvajanje in čiščenje komunalne in padavinske odpadne vode, po drugem odstavku istega člena pa so objekti in naprave, potrebni za izvajanje javnih služb iz prejšnjega odstavka, infrastruktura lokalnega pomena. ZVO-1 tako objekte in naprave za čiščenje odpadne vode (torej čistilne naprave) obravnava skupaj z objekti in napravami za njeno odvajanje (torej kanalizacijo), oboje pa opredeljuje kot infrastrukturo lokalnega pomena. Zato niso utemeljene tožbene navedbe, da možnost priključitve na čistilno napravo ne pomeni možnosti priključitve na kanalizacijo oziroma na lokalno infrastrukturo.

Tudi tožbene navedbe o tem, da je komunalni prispevek v drugi enoti urejanja odmerjen drugače, kar naj bi pomenilo kršitev načela enakosti, pomenijo nedovoljeno tožbeno novoto, saj tožnika v ničemer ne pojasnita, zakaj jih nista mogla navesti že v upravnem postopku. Ne glede na to pa sodišče dodaja še, da je mogoče o kršitvi načela enakosti govoriti le v primeru, če pride do različnih odločitev v enakih primerih. Da bi bile okoliščine, ki vplivajo na odmero komunalnega prispevka, v obeh primerih enake, tožnika ne zatrjujeta, niti svojih trditev o kršitvi načela enakosti ne konkretizirata kakorkoli drugače. Iz navedenih razlogov je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, zato jo je v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).