Jedro

Dogovor o plačilu z verižno kompenzacijo ne predstavlja nadomestne izpolnitve, pač pa gre le za operativno modaliteto izpolnitve denarne terjatve (brez denarnega toka), ki ni iztožljiva.

Neuspeh dogovora o verižni kompenzaciji sodi v sfero tožene stranke, ker je edini učinek neizvršene verižne kompenzacije v tem, da denarna obveznost tožene stranke ni bila izpolnjena.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati 52.486,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.628,17 EUR od 04. 04. 2010 do plačila, od 49.858,81 EUR pa od 18. 01. 2010 do plačila. Tožbeni zahtevek v preostalem delu (za 167,16 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 04. 07. 2009 dalje), pa je zavrnilo. Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške 3.372,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

2. Zoper ugodilni del sodbe (2. in 4. točko izreka) se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh razlogov iz 1. odst. 338. čl. ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša tudi pritožbene stroške. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Res je, da se sodišče prve stopnje o ugovoru tožene stranke, da ni prejela vloge tožeče stranke z dne 04. 10. 2010, ni izjavilo, vendar pa je s tem zagrešilo le relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odst. 339. čl. ZPP, ki ni vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Pritožbeno sodišče namreč po vpogledu v sodni spis ugotavlja, da je tožena stranka vlogo tožeče stranke z dne 04. 10. 2010, naslovljeno kot „Dopolnitev tožbe“, prejela dne 11. 02. 2010, kar je potrdila s podpisom vročilnice, pripete k list. 44. Istega dne je bil pooblaščencu tožene stranke vročen tudi sklep o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe s predlogom za izdajo začasne odredbe. Obe vročilnici je v pisarni pooblaščenca tožene stranke podpisala ista oseba (R.). Očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka tako ni podana in se je lahko tožena stranka izrekla o vseh navedbah in predlaganih dokazih tožeče stranke iz vloge z dne 04.10.2010. 5. Med zneski na vtoževanih računih in vtoževanim zneskom ni nobenih „neskladij“. Tožeča stranka je pojasnila, da terja manj, kot je navedeno v računih zato, ker jih je tožena stranka delno plačala, sodišče prve stopnje pa je njenim navedbam sledilo. Datumi delnih plačil so nerelevantni, saj od neplačanih delov, ki so predmet zahtevka, tečejo zamudne obresti od zapadlosti in ne od datuma delnega plačila. Tožene stranke tudi ne bi smelo pretirano skrbeti, ali je tožeča stranka delna plačila upoštevala v skladu z 288. čl. OZ. Če jih ni, je namreč ravnala v lastno škodo. Vsekakor tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni zatrjevala, da je plačala več, kot ji je tožeča stranka priznala.

6. Zmotno je pritožbeno stališče, da tožeča stranka zaradi dogovorjenega načina plačila z verižno kompenzacijo ne more zahtevati plačila v denarju. 282. člen OZ določa, da je predmet izpolnitve v izvršitvi tistega, kar je vsebina obveznosti in da je niti dolžnik ne more izpolniti s čim drugim, niti ne more upnik zahtevati kaj drugega. Med strankama je bila sklenjena podjemna oz. gradbena pogodba, s katero se je tožeča stranka zavezala opraviti določena dela, tožena pa ta dela plačati. Vsebina izpolnitve tožene stranke je torej plačilo del. Gre za denarno izpolnitev, ki zaradi dogovora o plačilu z verižno kompenzacijo ni izgubila svoje denarne narave. Dogovor o plačilu z verižno kompenzacijo ne predstavlja nadomestne izpolnitve, pač pa gre le za operativno modaliteto izpolnitve denarne terjatve (brez denarnega toka), ki ni iztožljiva. Ker se je, kot je to pravilno ugotovilo prvostopno sodišče, izkazala izpolnitev (večstranskega) dogovora o verižni kompenzaciji nemogoča (zaradi nesodelovanja tretjega udeleženca), je v skladu s 116. čl. OZ ugasnila zgolj obveznost drugih strank iz dogovora o verižni kompenzaciji. Ni pa s tem ugasnila obveznost tožene stranke opraviti denarno izpolnitev po pogodbi, iz katere izvirajo vtoževani računi.

7. Pravno nepomembno je, ali je tožena stranka storila vse, da bi bile kompenzacije realizirane. Tudi, če ji glede tega ni mogoče ničesar očitati, je dogovor o verižni kompenzaciji sestavni del izpolnitve denarne obveznosti, ki jo je bila dolžna opraviti tožena stranka. Denarna izpolnitev oz. plačilo terjatve pa je po naravi stvari obligacija rezultata, zato ne zadostuje, da tožena stranka izkaže, da si je dovolj skrbno prizadevala za njegovo uresničitev. Neuspeh dogovora o verižni kompenzaciji sodi v sfero tožene stranke, ker je edini učinek neizvršene verižne kompenzacije v tem, da denarna obveznost tožene stranke ni bila izpolnjena.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo relevantno dejansko stanje, pravilno pa je tudi uporabilo materialno pravo. Ker tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. čl. ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. čl. ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbo tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške (154. čl. ZPP v zvezi s 165. čl. ZPP).