Jedro

Če je tožeča stranka postavila verzijski zahtevek in v tožbenih navedbah omenjala le razmere in cene v času, ko je zalagala stroške, in zahtevala plačilo obresti od vsakega posameznega meseca, v pritožbi pa navedla, da bi moralo sodišče, ker gre za nečisto denarno terjatev, odločati po razmerah na dan sojenja, pomeni to spremembo tožbe, ki pa v pritožbenem postopku ni več dovoljena.

Če sodišče v razvezni pravdi odloči tudi o verzijskem zahtevku, pomeni to kršitev določb pravdnega postopka, ki pa ni bistvena.

Stranka mora opredeljeno priglasiti separatne stroške že na naroku, na katerem se o njih odloča, ne pa šele ob koncu glavne obravnave.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi delno, pritožbi tožeče stranke pa v celoti in se sodba sodišča prve stopnje v obsodilnem in stroškovnem delu (1. in 3. točka izreka) razveljavi ter v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem se pritožba tožene stranke zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi v nerazveljavljenem - zavrnilnem delu (2. točka izreka).

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

V tej pravdi, v kateri je ostalo nepravnomočno razsojeno vprašanje verzijskega zahtevka, je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo odločilo, da mora tožnik plačati toženki znesek 18.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 4.12.1992 dalje do plačila, medtem ko je v presežku zahtevek zavrnilo. Sodišče je ugotovilo, da med pravdnima strankama ni bilo sporazuma o obsegu in višini njunih preživninskih prispevkov za sina B. v času od 1.2.1991 do 1.2.1992. Ocenilo je, da so bile otrokove potrebe v letu 1991 v višini okrog 5.000,00 SIT mesečno, glede na osebne dohodke in preživninske obveznosti pravdnih strank v tem obdobju pa je ocenilo preživninski prispevek tožnika za sina B. na 3.000,00 SIT mesečno. Ker je tožnik v tem obdobju za sina plačeval vrtec, je sodišče prve stopnje sklepalo, da bi moral za preživljanje prispevati še po 2.000,00 SIT mesečno, kar za 12 mesecev znese 24.000,00 SIT, od česar je sodoišče odštelo še 6.000,00 SIT. Višji zahtevek je sodišče zavrnilo, ker toženka ni z ničemer izkazala, da bi bile potrebe otroka v letu 1991 višje od 5.000,00 SIT.

Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga razveljavitev sodbe. Trdi, da pri njenem zahtevku ne gre za čisto denarno terjatev. Zahtevala je po 5.000,00 SIT mesečeno, kar je glede na rast cen utemeljeno. Sodišče ji je prisodilo zamudne obresti od 4.12.1992, v obrazložitvi pa ne navaja razlogov za to in je ža zaradi tega sodba izpodbojna.

Zoper obsodilni in stroškovni del sodbe pa se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga spremembo sodbe, podrejeno pa razveljavitev. Trdi, da v postopku za razvezo zakonske zveze ni mogoče odločati o drugih premoženjskih zahtevkih, da sodišče ni analiziralo dogovora strank z dne 8.6.1992 in da je precenilo potrebe otroka za leto 1991. Trdi, da je redno plačeval stroške porabe električne energije za hišo toženke. Zahteva povračilo pravdnih stroškov, zlasti separatnih.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Toženka je nasprotni tožbi postavila verzijski zahtevek v višini 60.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vsakega posameznega mesečnega zneska 5.000,00 SIT po mesecih od februarja 1991 do januarja 1992. Sodišče prve stopnje je toženki prisodilo zakonite zamudne obresti od celotnega dosojenega zneska 18.000,00 SIT od 4.12.1992, v obrazložitvi sodbe pa ne navaja razlogov za tako odločitev. Ker napadena sodba nima razlogov o odločitvi glede obresti, se v tem delu ne more preizkusiti. Gre torej za bistveno kršitev določb pravdnega postoka iz 13. točke drugega odst. 354. čl. ZPP, zato je sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in v tem delu sodbo razveljavilo. Sodišče prve stopnje bo moralo navesti razloge, zaradi katerih prisoja obresti od določenega datuma.

Glede dela toženkine pritožbe, v katerem zahteva, da sodišče njen verzijski zahtevek valorizira, pa je pritožbeno sodišče ocenilo, da gre za spremembo tožbe. Pritožba ima sicer prav, da v primeru, ko je imel eden izmed staršev izdatke zaradi preživljanja skupnega otroka, ki ga mora preživljati tudi drugi izmed njiju, ne gre za čisto denarno obveznost in terjatev in se zato vrednost založenega presoja za čas, ko je ta opredeljena kot čista denarna terjatev, torej ob odločanju sodišča prve stopnje, ne pa po času, ko so nastali ti izdatki (133. čl. ZZZDR oziroma 218. čl. ZOR v zvezi s 394. čl. ZOR).

Toda sodišče mora v pravdnem postopku odločati v mejah postavljenih zahtevkov (prvi odst. 2. čl. ZPP). Ker je toženka postavila verzijski zahtevek po razmerah in vrednostih v času, ko je namesto tožnika zalagala stroške, sodišče ni smelo spričo pravkar omenjenega načela samo valorizirati zneskov, kot to zahteva pritožnica. Po drugi strani pa pomeni takšna zahteva spremembo tožbe (prvi odst. 191. čl. ZPP). Z zahtevo, postavljeno v pritožbi, zatrjuje drugačno dejansko stanje - sedanje razmere, sedanje vrednosti izdatkov za preživljanje otroka, kar pomeni spremembo tožbe. Le-ta pa je dovoljena le do konca glavne obravnave (prvi odst. 190. čl. ZPP) in torej ne več v pritožbenem postopku. V pritožbi se sicer lahko navajajo nova dejstva (prvi odst. 352. čl. ZPP), vendar ta ne smejo predstavljati spremembe tožbe.

Toženka ne oporeka ugotovitvam sodbe o takratnih otrokovih potrebah in plačilnih zmožnostih tožnika, pritožbeno sodišče pa tudi ugotavlja, da je glede na to prvo sodišče pravilno ocenilo tožnkov prispevek k preživljanju upoštevaje plačano, zato je iz tega in prej naštetih razlogov toženkino pritožbo v tem delu zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu.

Pritožnik neutemeljeno napada odločanje o verzijskem zahtevku v okviru postopka, ki se je začel zaradi razveze zakonske zveze.

Sedanji postopek nima več takšne narave, ker je bilo že poprej pravnomočno razsojeno o razvezi ter o varstvu, vzgoji in preživljanju otroka pr avdnih strank. Le spričo pritožbenih trditev naj bo še omenjeno, da je sicer res, da zakon ne dovoljuje kumulacije zahtevkov, če ni za vse zahtevke predpisana ista vrsta postopka (prvi odst. 188. čl. ZPP), vendar gre v primerih, ko so združeni zahtevki v nasprotju s tem, le za nebistveno kršitev postopka, ki ne vpliva niti ne more vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. Tudi če bi sodišče ločeno obravnavalo verzijski zahtevek, bi bil dokazni postopek enak in prav tako tudi sodna odločba. Glede na to, da se tožnik sklicuje na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. 1830/93 z dne 5.10.1993, pa je pripomniti, da sodišče ni vezano na sodbe v drugih zadevah.

Nesprejemljiva je tudi pritožbena trditev v zvezi s separatnimi stroški, saj sodišče o njih ni moglo odločati, dasiravno je tožeča stranka zahtevala njihovo povrnitev, vendar jih ni opredeljeno navedla. Določbo tretjega odst. 164. čl. ZPP je namreč potrebno razumeti tako, da mora stranka določeno (prvi odst. istega člena) zahtevati povrnitev stroškov do konca naroka, ki je bil pred odločitvjo o stroških, ker se o separatnih stroških (156. čl. ZPP) odloča že med postopkom (šesti odst. 164. čl. ZPP) in ne šele po zadnjem naroku za glavno obravnavo.

Tožnik pa utemeljeno trdi, da sodišče prve stopnje ni analiziralo dogovora strank z dne 8.6.1992. Sodišče le sklepa, da med pravdnima strankama ni bilo dogovora o obsegu in plačevanju preživnine za sina B., ne analizira pa volje strank v zvezi s tem dogovorom, vseh okoliščin, v katerih naj bi bil sklenjen, da bi bilo mogoče ugotoviti, ali je ta dogovor izključeval verzijski zahtevek ali ne in v slednjem primeru, kolikšno obveznost prispevka iz preživljanja je nalagal tožniku. Sodišče prve stopnje prav tako ni zavzelo stališča do trditev tožnika, da je plačeval stroške električne energije za hišo toženke. Zato je pritožbeno sodišče napadeno sodbo v obsodilnem delu razveljavilo z enakimi napotki, kot jih je dalo že v prejšnji svoji odločbi in v tej.

Ker je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo delno razveljavilo glede glavne stvari, jo je razveljavilo tudi glede stroškov.

Ker je pritožbeno sodišče napadeno sodbo v obsodilnem in stroškovnem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, je odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom pridržalo za končno odločbo (tretji in četrti odst. 166. čl. ZPP).