Jedro

Sodišče je sklep o obstoju ponovitvene nevarnosti utemeljilo z razumnimi razlogi, namreč, da je imel obdolženi pomembno vlogo pri izvršitvi kaznivih dejanj, da je bil povezan tako z dobavitelji kot tudi z odjemalci velikih količin različnih mamil, da se je s to dejavnostjo ukvarjal zato, da je pridobival sredstva za preživljanje in da je še v dveh kazenskih postopkih.

Izrek

1. Zahtevi zagovornikov obdolženih I.M. in T.S. za varstvo zakonitosti se zavrneta.

2. Zahteva obdolženega Z.M. za varstvo zakonitosti se zavrže.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sklepoma je bil zoper I.M., Z.M., T.S. in še šest soobdolžencev po vložitvi obtožnice zoper trinajst obdolžencev zaradi kaznivih dejanj neupravičenega prometa z mamili po 2. oziroma 1. odstavku 196. člena in nedovoljenega prometa orožja po 1. odstavku 310. člena KZ, podaljšan pripor zaradi ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

Zoper sklepa so vložili zahteve za varstvo zakonitosti obdolženi Z.M. sam ter zagovornika obdolženih I.M. in T.S. Obdolženi Z.M. uveljavlja kršitev domneve nedolžnosti iz 3. člena ZKP in 27. člena Ustave RS, ker sklepa ugotavljata ponovitveno nevarnost, čeprav za kaznivo dejanje še ni bil pravnomočno obsojen, sicer pa Ustava ne predvideva, da bi se pripor lahko odredil tudi iz tega razloga. Kršena mu je tudi ustavna pravica do svobode, 14. člen Ustave, ker se ne more braniti na prostosti, kršene so mu pravice iz 118. člena in 109. člena KZ ter ustavna pravica do sojenja v razumnem roku. Predlaga, da se pripor odpravi oziroma nadomesti z milejšim ukrepom.

Zagovornica obdolženega I.M. navaja, da sodišče ni zbralo dokazov za ponovitveno nevarnost, zato je zaključek, da ta nevarnost obstaja, "protispisen". Predlaga, da se sklep sodišča prve stopnje razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

Zagovornik obdolženega T.S. uveljavlja bistveno kršitev postopka po 2. točki 1. odstavka 420. člena ZKP, v zvezi z 11. točko 1. odstavka 371. člena istega zakona, ker navedbe v izpodbijanih sklepih nimajo podlage v spisovnem gradivu in so v nasprotju z zbranimi dokazi. Za utemeljenost suma, da je storil kaznivo dejanje pod točko VI/2) obtožnice, se sklepa opirata na policijska poročila oziroma uradne zaznamke o tajnem policijskem delovanju in tajnem opazovanju obdolženih I.M., A.P. in D.B., za tajno opazovanje obdolženega T.S. in M.K., ki naj bi pridobilo dokaze o udeležbi S. pri kaznivem dejanju, pa policija ni imela dovoljenja. Tako ni nobenega dokaza, da je bil obdolženi T.S. oseba, ki se je sestala z obdolženim M.K. Tudi za utemeljen sum storitve kaznivega dejanja pod točko X obtožbe ni nobenega dokaza, ki bi lahko omajal zagovor tega obdolženca, da mamila, ki jih je policija našla pri hišnih preiskavah, niso njegova. Predlaga, da se pripor zoper obdolženega T.S. odpravi ali pa se o zadevi ponovno odloči. Vrhovni državni tožilec na zahteve odgovarja, da niso utemeljene. Zahteva zagovornice I.M. uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ne pa kršitve zakona. Trditve zagovornika obdolženega T.S., da ni podan utemeljen sum, niso upravičene, ker je sodišče utemeljenost suma preizkušalo ob uvedbi preiskave, ob reševanju pritožb obdolženca zoper odločbe med postopkom in tudi ob vložitvi obtožnice ter je imelo za svoje zaključke zadostno dokazno podlago. Zahteva obdolženega Z.M. uveljavlja številne kršitve ustavnih človekovih pravic, vendar neutemeljeno: pripor res posega v ustavne človekove pravice, toda odrejen je bil v skladu s pogoji, ki jih določata Ustava in ZKP.

Zahteva obdolženega Z.M. za varstvo zakonitosti je prepozna, zahtevi zagovornikov obdolženih I.M. in T.S. pa nista utemeljeni.

Po določbah 4. odstavka, 1. in 2. odstavka 420. člena, 1. in 3. odstavka 421. člena in 1. odstavka 424. člena ZKP lahko obdolženec in zagovornik vložita zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora po vložitvi obtožnice v roku 8 dni od prejema pravnomočnega sklepa. Zahteva se lahko vloži zaradi kršitve kazenskega zakona ali bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 1. odstavku 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa le, če so vplivale na zakonitost sklepa, ne more pa se je vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovno sodišče preizkuša samo tiste kršitve zakona, ki jih vložnik uveljavlja, kar pomeni, da morajo biti določno in jasno navedene ter obrazložene, da jih je moč preizkusiti.

Iz predložitvenega poročila sodišča prve stopnje izhaja, da je obdolženi Z.M. pravnomočni sklep pritožbenega sodišča, s katerim je bila zavrnjena pritožba njegovega zagovornika in potrjen sklep sodišča prve stopnje o podaljšanju pripora, prejel dne 22.11.2006, kar je potrjeno z vročilnico, ki jo je obdolženec podpisal, da je prejel sklep tega dne ob 15.20 uri v Zavodu za prestajanje kazni zapora L., kjer je bil priprt. V istem predložitvenem poročilu se navaja, da je obdolženec zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je naslovil na Vrhovno sodišče, oddal upravi zapora dne 3.12.2006, kar je potrjeno s pečatom uprave zapora. Po določbah 4. odstavka 87. člena ZKP se šteje dan, ko priprti obdolženec izroči zahtevo za varstvo zakonitosti upravi zapora, za dan izročitve zahteve pristojnemu sodišču. Predpisani osemdnevni rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper sklep o podaljšanju pripora je tako potekel v četrtek 30.11.2006 ob 24. uri, zahteva pa je bila upravi zapora izročena v nedeljo 3.12.2006 ob 21. uri, torej po preteku roka, zato jo je Vrhovno sodišče kot prepozno na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP zavrglo.

Zahteva zagovornice obdolženega I.M. ne uveljavlja določno nobene kršitve zakona. Trditev, da sta izpodbijana sklepa "protispisna", ker da iz podatkov v spisu ni mogoče ugotoviti, da bo obdolženec kazniva dejanja ponavljal, bi lahko pomenila kršitev postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Za tako kršitev gre, če sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih ali so popolnoma nejasni ali si v precejšnji meri nasprotujejo. Zahteva ne navaja, katerega odločilnega dejstva za podaljšanje pripora sklepa nista obrazložila, ali da so razlogi o njem nejasni ali si nasprotujejo, zato zahteve niti ni moč preizkusiti in jo je treba kot neutemeljeno zavrniti. Sklepa sta ponovitveno nevarnost utemeljila z razumnimi razlogi, namreč, da je imel obdolženi I.M. pomembno vlogo pri izvršitvi kaznivih dejanj, da je bil povezan tako z dobavitelji kot tudi z odjemalci velikih količin različnih mamil, da se je s to dejavnostjo ukvarjal zato, da je pridobival sredstva za preživljanje in da je še v dveh kazenskih postopkih (4. odstavek na 6. strani sklepa sodišča prve stopnje, ki jih je upoštevalo tudi sodišče druge stopnje). Očitek, da je ugotovitev o ponovitveni nevarnosti "protispisna", torej ni utemeljen.

Sodišče prve stopnje je utemeljenost suma, da je obdolženi T.S. storil kaznivo dejanje pod točko VI/2) obtožnice oprlo na rezultate prikritih policijskih ukrepov, tudi na ustno odredbo državnega tožilca na podlagi 8. odstavka 149.a člena ZKP za tajno opazovanje. Na tej podlagi je bil obdolženi S. ob 16.46 uri tajno opazovan blizu trgovine M., ko se je sestal s soobdolženim M.K., nakar sta se skupaj odpeljala do J. ulice, kamor je obdolženi S. vstopil in se čez kratek čas vrnil ter izročil obdolženemu K., ki ga je čakal pred hišo, še 1000 tablet extasy, dodatno k tistim, ki mu jih je izročil že prej ta dan (zadnji odstavek na 5. in prvi odstavek na 6. strani sklepa). Sklep sodišča druge stopnje k tej utemeljitvi dodaja, da so bile tablete extasy, ki jih je obdolženi T.S. izročil obdolženemu M.K., izdelane v istem laboratoriju kot enake tablete, ki so bile najdene pri hišni preiskavi stanovanja, ki ga je uporabljal obdolženi S. (zadnji odstavek na 2. in prvi odstavek na 3. strani sklepa). Obdolženi T.S. je bil opazovan kot dobavitelj tablet obdolženemu M.K. na podlagi ustne odredbe za opazovanje obdolženega M.K., zato je policija zakonito opazovala njun sestanek.

Trditve zahteve o tem, da za utemeljenost suma, da je obdolženi T.S. hranil mamila, ni dokazov, uveljavlja zmotno ugotovitev sodišča o tej okoliščini, zmotne ugotovitve dejanskega stanja pa se z zahtevo za varstvo zakonitosti ne more uveljavljati.

Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo, da sta zahtevi zagovornikov obdolženih I.M. in T.S. za varstvo zakonitosti neutemeljeni, ju je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.