Jedro

Toženka se je na ničnost nalogov za prevzem pokojnika sklicevala šele v svoji pripravljalni vlogi, ko je glede na pravila postopka v sporih majhne vrednosti že bila prekludirana z navajanjem novih dejstev. Pravilo, da sodišče pazi na ničnost po uradni dolžnosti, ne pomeni izjeme od razpravnega načela. Sodišče pazi na ničnost po uradni dolžnosti le v okviru trditvene in dokazne podlage, ki jo pravočasno ponudijo stranke.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II.Toženka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka in mora tožnici v roku osmih dni povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 186,66 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženka tožnici plačati 1357,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 10. 2024 dalje do plačila (I. točka izreka). Toženki je naložilo tudi povračilo pravdnih stroškov tožnice (II. točka izreka).

2.Zoper sodbo se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Podrejeno predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3.Tožnica v odgovoru na pritožbo višjemu sodišču predlaga, da jo kot neutemeljeno zavrne. Prav tako priglaša pritožbene stroške.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000 EUR. Zato je sodišče ta gospodarski spor vodilo po določbah postopka v sporih majhne vrednosti (495. člen ZPP). Sodbo, izdano v takem postopku, je mogoče izpodbijati le iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določb postopka (prvi odstavek 458. člena ZPP). Iz tega izhaja, da je višje sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje.

6.Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je tožnica javno podjetje, ki med drugim izvaja obvezno občinsko gospodarsko javno službo, in sicer 24-urno dežurno službo na podlagi Zakona o pogrebni in pokopališki dejavnosti - ZPPDej. Od toženke terja plačilo petih računov, ki se nanašajo na opravljene pogrebne storitve prvega prevoza petih pokojnikov od kraja smrti (Klinika A.) do njenih hladilnih prostorov, kjer jih je prevzela toženka, ki je organizirala pogrebe. Ob vsakem prevzemu sta stranki podpisali nalog za oddajo pokojnika, v katerem je bilo navedeno, da je prevzemnik pokojnika plačnik storitve prevzema, ki jo nato zaračuna naročniku pogreba.

7.Ker je bil med strankama spor o vsebini in razlagi obvezne občinske gospodarske javne službe po ZPPDej, se je sodišče prve stopnje do tega opredelilo, čeprav je menilo, da za odločitev o sporu niti ni bistveno. Pojasnilo je, da pogrebna dejavnost 24-urne dežurne službe zajema vsak prvi prevoz pokojnika od kraja smrti do hladilnih prostorov izvajalca javne službe in ne le nujne prevoze oziroma prevoze z namenom obdukcije, odvzema organov ali drugih postopkov na pokojniku (prvi odstavek 8. člena ZPPPDej). Pritožba ne prereka ugotovitve, da opravljene storitve prevoza pokojnikov od kraja smrti do hladilnih prostorov tožnice spadajo med storitve 24-urne dežurne službe, ki jo je sodišče prve stopnje oprlo na že zavzeto in enotno stališče sodne prakse.

8.Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno ugotovilo, da je v skladu s prvim in šestim 16. odstavkom ZPPDej zavezanec za plačilo stroškov pogreba in 24-urne dežurne službe naročnik pogreba, kar pa ne pomeni, da se k temu ne more zavezati druga oseba. To je možno in dopustno že na podlagi splošnih pravil obligacijskega prava, pa tudi ZPPDej v drugem odstavku 16. člena določa, da je plačnik pogreba lahko druga fizična ali pravna oseba (v skladu s šestim odstavkom istega člena to velja tudi za stroške 24-urne dežurne službe). Tako je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženka podpisala naloge za oddajo pokojnikov, v katerih je navedeno, da je plačnik storitev. S tem, ko je prevzela pokojnike in podpisala naloge, se je samostojno in v svojem imenu tožnici zavezala za plačilo storitev, navedenih v nalogih za oddajo pokojnika (prvi odstavek 239. člena Obligacijskega zakonika - OZ v zvezi z 9. členom OZ). Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da je bila taka večletna poslovna praksa med strankama (12. člen OZ), saj je toženka račune za tovrstne storitve v obdobju od 2019 do 2023 redno plačevala. Razlogov iz 12. do 15. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, s katerimi je sodišča prve stopnje utemeljilo obveznost toženke, da tožnici plača vtoževane račune, toženka v pritožbi ne izpodbija.

Glede nesklepčnosti

9.Pritožnica uveljavlja nesklepčnost tožbe, ker naj bi tožnica postavila zahtevek, o katerem v pravdnem postopku ni mogoče odločati, saj od sodišča zahteva, da sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine obdrži v veljavi tako, da toženki naloži plačilo vtoževanega zneska. Sodišču prve stopnje pa pritožnica očita, da naj bi tako postavljen zahtevek prekoračilo oziroma odločilo mimo njega.

10.Pritožnica ima prav, da zahtevka, naj sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine ostane v veljavi, po noveli ZPP-E (veljavni od septembra 2017) ni več mogoče postaviti. V pravdi, ki sledi razveljavitvi sklepa o izvršbi, namreč sodišče ne odloča več o "usodi" sklepa o izvršbi, temveč o dajatvenem zahtevku, kot pri vsaki drugi tožbi. Vendar sodišče prve stopnje s tem, ko je v izreku sodbe toženki naložilo plačilo vtoževanega zneska, ni prekoračilo tožbenega zahtevka. V pravdnem postopku, ki sledi postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine, velja, da je tožbeni zahtevek vsebovan že v samem predlogu za izvršbo, ki se šteje kot tožba. Po razveljavitvi sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine zato tožnici ni potrebno "ponovno" oblikovati tožbenega zahtevka, saj je ta vsebovan v predlogu za izvršbo. Tožničina navedba, da naj ostane sklep o izvršbi v celoti v veljavi, smiselno pomeni to, da vztraja pri zahtevku, ki je bil postavljen v predlogu za izvršbo. Ves čas postopka je bilo jasno, da je predmet zahtevka plačilo denarnega zneska, z izrekom, kot izhaja iz izpodbijane sodbe, pa sodišče prve stopnje tudi ni prekoračilo višine postavljenega zahtevka.

Glede ničnosti

11.Jedro pritožbenih navedb predstavlja ugovor, da so nalogi za oddajo pokojnika oziroma v njih navedena zaveza za plačilo stroškov, nični. Toženka tako v pritožbi obširno utemeljuje, da takšna zaveza nasprotuje prisilnim predpisom, načelu nevtralnosti javne službe, moralnim načelom in načelom pietete.

12.V postopku v sporih majhne vrednosti mora tožeča stranka navajati vsa dejstva in predlagati vse dokaze v tožbi, tožena stranka pa v odgovoru na tožbo (451. člen ZPP). Toženka v odgovoru na dopolnitev tožbe ni navedla ničesar o grožnji, prisili ali nasprotovanju morali. Njene navedbe so bile usmerjene v zanikanje pasivne legitimacije, razlago vsebine javne službe ter vprašanje potrebnosti opravljenih prevozov v okviru 24-urne dežurne službe. Zato višje sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da so navedbe toženke o tem, da je bila prisiljena podpisovati naloge za oddajo pokojnikov, prepozne, saj jih je prvič podala v pripravljalni vlogi. Okoliščina, da jih je navedla šele potem, ko se je tožnica sklicevala na njuno večletno prakso glede izročanja pokojnikov in plačevanja storitev, prej kaže na to, da podpisovanja nalogov ni smatrala kot prisile. To dodatno potrjuje pretekla praksa med strankama, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženka v obdobju med 2019 in 2023 račune, izdane na podlagi podpisanih nalogov, plačevala ne da bi jih zavrnila ali pred njihovo izdajo nasprotovala podpisu nalogov z zavezo plačila 24-urne dežurne službe. Zato bi tudi po presoji višjega sodišča morala toženka, če je podpisovanje nalogov dejansko dojemala kot prisilo oziroma kot ravnanje, ki posega v načelo pietete in nasprotuje morali, takšne navedbe podati že v odgovoru na dopolnitev tožbe. Dopustitev prepoznih navedb, bi spremenila dejanski (in pravni) okvir spora, ki je bil začrtan z dopolnitvijo tožbe in odgovorom nanjo. Ker gre za spor majhne vrednosti s strogimi pravili o številu dopustnih vlog in njihovi vsebini, tožnica na prepozne navedbe toženke ne bi več mogla odgovoriti, saj je že pred tem vložila dopustno število vlog in zato izčrpala svojo trditveno podlago.

13.Sodišče prve stopnje se je do navedb toženke, da je bila prisiljena podpisovati naloge za prevzem pokojnikov, opredelilo v 17. točki obrazložitve, čeprav to ni bilo potrebno, saj jih je pravilno prepoznalo kot prepozne in zato neupoštevne. Na zavzeto stališče v navedeni točki obrazložitve se sicer osredotoča precejšen del pritožbenih očitkov, s katerimi pritožnica uveljavlja, da so nalogi nični prav zaradi pogojevanja izročitve pokojnika z zavezo za plačilo stroškov, ter hkrati izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi takšna zaveza lahko štela za pravni posel zaradi grožnje. Vendar se višjemu sodišču do teh pritožbenih očitkov ni potrebno opredeliti, saj razlogi sodišča prve stopnje v navedeni točki obrazložitve temeljijo na navedbah, ki se na podlagi s 453. člena ZPP ne upoštevajo, pa tudi sicer pomenijo zgolj dodatno pojasnilo, ki za odločitev v obravnavanem sporu ni odločilno (prvi odstavek 360. člena ZPP).

14.Obsežni pritožbeni očitki o tem, da so nalogi za prevzem pokojnika nični, pomenijo nedovoljene pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP). 92. člen OZ, ki sodišču nalaga, da pazi na ničnost po uradni dolžnosti, ne predstavlja izjeme od razpravnega načela v pravdnem postopku (7. in 212. člen ZPP). Sodišče pazi na ničnost po uradni dolžnosti le v okviru trditvene in dokazne podlage, ki jo ponudijo stranke.2 Ker ničnost opredeljujejo različna dejstva, bi jih morala toženka vsaj zatrjevati, da bi lahko sodišče po materialnih predpisih (ZPPDej in OZ) na ničnost pazilo po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje ni moglo paziti na ničnost nalogov za prevzem pokojnikov po uradni dolžnosti, če mu niso bila poznana dejstva, ki naj bi ničnost opredeljevala, in jih je bila v postopku pred sodiščem prve stopnje (pravočasno) dolžna navesti toženka. Na toženki je bilo breme, da pravočasno ponudi procesno gradivo (poda trditve in predlaga dokaze), na podlagi katerega bi lahko sodišče prve stopnje presojalo ničnost nalogov za oddajo pokojnikov. Temu bremenu, pa kot je bilo predhodno navedeno, ni zadostila, saj je šele v pritožbi obširno navedla razloge, ki po njenem mnenju izkazujejo ničnost nalogov za oddajo pokojnikov.

15.Toženka se v pritožbi v zvezi z navedbami o ničnosti tudi neuspešno zavzema za uporabo 286. člena ZPP (smiselno tretjega odstavka), po katerem lahko stranke tudi po prvem naroku za glavno obravnavo navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze, če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora. V obravnavnem primeru gre za spor majhne vrednosti, v katerem mora tožnica navajati vsa dejstva in predlagati vse dokaze v tožbi, toženka pa v odgovoru na tožbo (451. člen ZPP), nato pa lahko vsaka stranka vloži še po eno pripravljalno vlogo (drugi, tretji in četrti odstavek 452. člena ZPP). Dejstva in dokazi, ki jih stranki ne navedeta v navedenih vlogah, se ne upoštevajo (453. člen ZPP). Zato ni dopustno šele v pritožbi navesti dejstev, ki jih toženka ni pravočasno navedla v za to predvidenih vlogah v postopku pred sodiščem prve stopnje.

16.Višje sodišče je odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so pomembne za presojo pravilnosti izpodbijane sodbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Pritožbene navedbe so neutemeljene, drugih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, pa ni zaznalo (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je zavrnilo pritožbo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

17.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 154. členu ZPP v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške, mora pa tožnici povrniti njene stroške pritožbenega postopka. V skladu s priglašenim stroškovnikom in Odvetniško tarifo (OT) je tožnica upravičena do povračila stroškov za odgovor na pritožbo - 250 točk, materialne stroške v skladu s tretjim odstavkom 11. člena OT - 5 točk in 22% DDV, kar ob vrednosti točke znaša 186,66 EUR. Preostale postavke v stroškovniku niso utemeljene, ker so že vsebovane v postavki za odgovor na pritožbo. Zakonske zamudne obresti od terjatve za povračilo pravdnih stroškov tečejo od poteka osemdnevnega roka za izpolnitev dalje (prvi odstavek 299. in prvi odstavek 378. člena OZ ter 313. in 458. člen ZPP).

-------------------------------

1Prim. VSL sodbe II Cpg 132/2025 z dne 30. 6. 2025, II Cpg 133/2025 z dne 30. 6. 2025 in II Cpg 219/2025 z dne 14. 7. 2025.

2VSRS sodba III Ips 50/2007 z dne 7. 4. 2009, VSL sodba I Cpg 1172/2016 z dne 7. 2. 2018 in VSL sodba II Cp 1301/2022 z dne 10. 10. 2022.