Jedro

Glede na to, da se je obseg dela pri toženi stranki (na bencinskem servisu) bistveno povečal kasneje, kot je tožena stranka zaposlila tožnico za določen čas, zakonsko določeni razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, to je začasno povečan obseg dela, ni bil podan. Iz tega razloga se tožničina pogodba o zaposlitvi šteje za pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je delovno razmerje sklenjeno med tožnico in toženo stranko po pogodbi o zaposlitvi za določen čas z dne 1. 12. 2009, sklenjeno v nasprotju z zakonom in da je tožnici dne 30. 11. 2010 delovno razmerje prenehalo nezakonito (I. točka izreka); da je delovno razmerje med tožnico in toženo stranko sklenjeno za nedoločen čas za delovno mesto prodajalec nafte in naftnih derivatov ter ostalega blaga (II. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo in jo s 1. 12. 2010 prijaviti v pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zavarovanje za starševsko varstvo in zavarovanje za primer brezposelnosti (III. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 948,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila (IV. točka izreka). Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se tožba v delu, ki se nanaša na zahtevek za plačilo pogodbene kazni zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja zavrže. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena ZPP in sicer zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. V pritožbi navaja, da Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine Slovenije (Ur. l. RS, št. 111/2006) v 2. odstavku 10. člena določa, da lahko manjši delodajalec sklepa pogodbe o zaposlitvi za določen čas izven primerov, določenih z zakonom in kolektivno pogodbo. V aneksu k pogodbi o zaposlitvi za določen čas z dne 22. 11. 2010 je tožena stranka sicer zapisala kot razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas povečan obseg dela in sicer na pobudo inšpektorja za delo, vendar pa je takšen razlog, ki je naveden v aneksu, nepomemben glede na to, da lahko manjši delodajalec sklene pogodbo o zaposlitvi za določen čas tudi izven primerov, ki jih določa zakon. Iz navedb tožene stranke, kakor tudi iz izpovedbe toženca izhaja, da je bil že ob odprtju bencinskega servisa podan razlog začasno povečanega obsega dela, saj je toženec že tedaj vedel, da je v gradnji bencinski servis G. ter da bo zaradi tega razloga, po otvoritvi navedenega bencinskega servisa, njegov promet upadel ter ne bo več potreboval istega števila delavcev. Tožena stranka torej ni sklenila pogodbe za določen čas s tožnico zaradi občasnih nihanj na trgu, temveč je že ob sklenitvi pogodbe vedela, da je v G. v gradnji bencinski servis konkurenčne družbe P. d.d., zaradi česar se je zavedela, da bo po otvoritvi navedenega bencinskega servisa promet na njenem bencinskem servisu upadel. Nikakor torej ni mogoče slediti obrazložitvi sodišča, da je potrebno razlog sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas zaradi začasno povečanega obsega dela razlagati restriktivno ter da se ni možno sklicevati na ta razlog v primeru, ko gre za občasna nihanja na trgu. V obravnavanem primeru ne gre za občasna nihanja na trgu, temveč je po otvoritvi novega bencinskega servisa družbe P. d.d., promet pri toženi stranki bistveno upadel. Primerjanje števila strank bencinskega servisa ob izteku pogodbe o zaposlitvi s številom strank na začetku poslovanja je po mnenju tožene stranke neutemeljeno, saj je logično, da takoj v začetku poslovanja bencinski servis še ni mogel imeti takšnega števila strank, kot ga je imel po nekaj mesecih poslovanja, ko so se stranki seznanile s tem, da je na relaciji M. – S nov bencinski servis, kar seveda pomeni, da se je število strank večalo postopoma, nato pa, ob odprtju konkurenčnega bencinskega servisa v oktobru 2010, skokovito padlo. Ne glede na navedeno pa tožena stranka, kot manjši delodajalec, ni bila dolžna opredeliti razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas in je zato dokazala, da je upravičeno sklenila pogodbo za določen čas oz. aneks k pogodbi o zaposlitvi za določen čas, utemeljeno zaradi razloga povečanega obsega dela, saj je v obravnavanem primeru šlo za povečan obseg dela v času sklenitve pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je predlagala, da Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožnice zavrne kot neutemeljen oz. podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Tožnica je podala odgovor na pritožbo in prerekala trditve tožene stranke v pritožbi ter predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrne kot neutemeljeno ter potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (sicer pa tožena stranka v pritožbi le pavšalno zatrjuje, da je sodišče prve stopnje storilo bistvene kršitve določb postopka), da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje sprejelo tudi materialno pravilno odločitev.

Tožnica je v tem individualnem delovnem sporu zahtevala, da sodišče ugotovi, da je delovno razmerje med tožnico in toženo stranko, po pogodbi o zaposlitvi za določen čas za dne 1. 12. 2009, za čas od 1. 12. 2009 do 30. 11. 2010, sklenjeno v nasprotju z zakonom ter je bilo delovno razmerje sklenjeno za nedoločen čas. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da v pogodbi o zaposlitvi, sklenjeni dne 1. 12. 2009 ni bil naveden razlog za sklenitev pogodbe za določen čas in da je tožena stranka šele po opozorilu inšpektorja za delo, v aneksu št. 1 k pogodbi o zaposlitvi navedla kot razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas začasno povečan obseg dela. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je v anesku št. 1 k pogodbi o zaposlitvi za določen čas tožena stranka navedla kot razlog sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas povečan obseg dela in je ta razlog tožena stranka zatrjevala tudi tekom sodnega postopka. Zato je neutemeljena pritožbena trditev tožene stranke, da bi moralo sodišče upoštevati Kolektivno pogodbo dejavnosti trgovine Slovenije (Ur. l. RS, št. 111/2008), ki v 2. odstavku 10. člena določa, da lahko manjši delodajalec sklepa pogodbo o zaposlitvi za določen čas izven primerov, določenih z zakonom in kolektivno pogodbo. Tožena stranka tekom postopka ni trdila, da je sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas izven primerov, določenih z zakonom in kolektivno pogodbo, temveč je ves čas postopka trdila, da je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena zaradi povečanega obsega dela, kar pa je razlog, ki je taksativno naštet v 52. členu Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in 103/2007).

Sodišče prve stopnje se je tudi pravilno sklicevalo na Direktivo 1999/70/ES, ki je z namenom, da se prepreči zloraba sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas določila, da je sklepanje takih pogodb dopustno le, če so podani stvarni in objektivni razlogi.

Sodišče prve stopnje je iz predloženega grafa gibanja števila strank bencinskega servisa G. (priloga B7) zaključilo, da je bilo število strank večje v poletnih mesecih julij in avgust 2010, med tem, ko je bilo število stranki v času sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas (januar, februar 2010 in oktober ter november 2010), torej pred potekom pogodbe o zaposlitvi za določen čas primerljivo ter meseca oktobra in novembra ni prišlo do bistvenega upada strank pri toženi stranki. Obseg dela pri toženi stranki se je bistveno povečal julija in avgusta 2010, torej kasneje, kot je sklenila pogodbo o zaposlitvi pri toženi stranki tožnica, zato navedeno ni moglo biti razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas.

Sklicevanje tožene stranke, da so s tožnico sklenili delovno razmerje za določen čas, ker so pričakovali upad strank z odprtjem konkurenčnega servisa je nezakonit razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas. Vrhovno sodišče je v sodbah opr. št. VIII Ips 141/2008 z dne 25. 1. 2010, VIII Ips 327/2006 z dne 22. 1. 2008 odločilo, da negotovost glede obsega strank oz. naročil ne opravičuje sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas, saj gre za poslovni rizik, s katerim mora računati vsak delodajalec. Kasnejše tehnološke in organizacijske spremembe, zaradi katerih se je zmanjšal obseg dela, lahko privedejo do tega, da delo določenih delavcev ni več potrebno in so lahko to razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Ob ugotovitvi, da ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto prodajalec nafte in naftnih derivatov ni obstajal zakonit razlog, ki bi utemeljeval sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je tožnica s toženo stranko sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. ZDR v 54. členu namreč določa, da če je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo ali če ostane delavec na delu tudi po poteku časa, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, se šteje, da je sklenil delovno razmerje za nedoločen čas.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Tožnica z odgovorom na pritožbo ni bistveno pripomogla k razjasnitvi zadeve, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da sama krije stroške odgovora na pritožbo.