Jedro

Z navedbami, da se zaradi vinjenosti, pomirjeval in izgube spomina ni zavedal dejanja, obsojenec uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi katerega pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Preizkus primernosti izrečene kazni ni predmet odločanja v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti.

Izrek

Zahteva obs. Z.B. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obs. Z.B. se oprosti povrnitve stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Obs. Z.B. je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 12.4.2000 spoznan za krivega kaznivega dejanja umora po 1. odstavku 127. člena KZ. Sodišče prve stopnje mu je izreklo kazen 7 let zapora, v katero mu je vštelo pripor od 14.9.1998 dalje. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 6.9.2000 deloma ugodilo pritožbi okrožne državne tožilke in je sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazni spremenilo tako, da je obsojencu izrečeno kazen zvišalo na 10 let zapora, v ostalem delu pa je njeno pritožbo, v celoti pa pritožbi obsojenca in njegovega zagovornika, zavrnilo kot neutemeljene in je v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

V zahtevi za varstvo zakonitosti z dne 4.12.2000, ki jo je sodišče prve stopnje prejelo dne 11.12.2000, Vrhovnemu sodišču pa je bila preko Višjega sodišča v Ljubljani predložena dne 20.12.2000, obs. Z.B. uvodoma navaja, da jo podaja v skladu z določilom 3. točke 1. odstavka 420. člena v zvezi s 3. odstavkom 421. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ter zaradi kršitve 29. člena Ustave Republike Slovenije. Predlaga, da Vrhovno sodišče razveljavi sodbo Višjega sodišča v Ljubljani ter zadevo vrne v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom ali pa jo spremeni tako, da kazen omili.

Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije svetnik F.M. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podal na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da ni utemeljena, ker obsojenec s tem, ko zatrjuje, da je bil v času, ko je storil kaznivo dejanje, neprišteven, izpodbija pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa ne more biti predmet presoje v tem postopku.

Zahteva obs. Z.B. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obs. Z.B. sicer pravilno povzema vsebino 15. člena KZ, ki v 1. odstavku določa, da je kazensko odgovoren storilec, ki je kriv, v drugem odstavku pa določa, da je kriv storilec, ki je storil kaznivo dejanje z naklepom ali iz malomarnosti, pri tem pa se je zavedal ali bi se moral in mogel zavedati, da je njegovo dejanje prepovedano, pravilno pa povzema tudi določilo 1. odstavka 16. člena KZ, ki določa, kdaj ni podana prištevnost storilca kaznivega dejanja.

V sicer obširni obrazložitvi zahteve za varstvo zakonitosti pa navaja, kar večkrat ponavlja, da se zaradi vinjenosti, zaradi pomirjeval in zaradi izgube spomina ni zavedal dejanja, zaradi česar je bil neprišteven. S takimi navedbami obs. Z.B. uveljavlja izključno razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Tega razloga pa po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče uveljavljati s tem izrednim pravnim sredstvom. Z navedbami, da je bil v času storitve kaznivega dejanja neprišteven, namreč izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, katerim je pritrdilo tudi pritožbeno sodišče, ki je na podlagi izvedenskega mnenja dr. S.Z., ki je tudi na podlagi telesnih tekočin, ki so bile odvzete obsojencu, ugotovil, da obsojenec v času dogodka ni bil v toliki meri alkoholiziran ali pod vplivom zdravil, ki bi vplivale na njegovo obnašanje, da v času storitve kaznivega dejanja obs. Z.B. ni bil neprišteven in tudi ne bistveno zmanjšano prišteven, pač pa da je bila obsojenčeva sposobnost obvladovanja zmanjšana, vendar ne bistveno. Prav tako je sodišče ugotovilo krivdni odnos obsojenca do dejanja in do nastale posledice, to je do smrti L.D., ter te ugotovitve tudi obrazložilo s tem, da se je obsojenec zavedal, da lahko z nožem, s katerim je oškodovanca zabodel v vitalne dele telesa, oškodovanca umori, v tako posledico pa je privolil. Obs. Z.B. v zahtevi za varstvo zakonitosti smiselno izpodbija tudi odločbo o izrečeni kazni, ko navaja, da je izrečena kazen previsoka glede na njegovo bolezen, pri čemer se sicer neutemeljeno sklicuje na določilo 22. člena KZ, ki govori o kaznovanju storilca, če kaznivo dejanje ostane pri poskusu, v obravnavani zadevi pa je bilo kaznivo dejanje umora dokončano. Zahtevo za varstvo zakonitosti je sicer mogoče vložiti tudi zaradi kršitve kazenskega zakona, taka kršitev pa je po 5. točki 372. člena ZKP podana, če je bila z odločbo o kazni prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu. Taka kršitev ni podana, saj je bila obsojencu izrečena kazen zapora v okviru, ki ga določa 1. odstavek 127. člena KZ, preizkus primernosti izrečene kazni pa ne more biti predmet odločanja v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti.

Ker kršitev zakona ni podana in ker obsojenec vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, je Vrhovno sodišče zahtevo obs. Z.B. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena v zvezi s 4. odstavkom 95. člena ZKP.