Jedro

Z dostopom prosilca do njegovih lastnih vlog, vloženih pri tožeči stranki, ni varovan namen zakonodajalca, t.j. seznanjanje javnosti z delom organov oziroma zavezancev v smislu 1. odstavka 1. člena ZInfP. Pričakovanje prosilca, da se mu kot informacija javnega značaja pošljejo njegove lastne vloge, nima zagotovljenega pravnega varstva v smislu anonimizacije njegovih osebnih podatkov po ZVOP.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Informacijskega pooblaščenca št. 0900-80/2009/6 z dne 20. 5. 2009 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odločila z izrekom pod točko 1, da se pritožbi ugodi in da je organ (sedaj tožeča stranka) dolžan prosilcu A.A. v danem roku posredovati fotokopije poštnih ovojnic s poštnimi žigi z dne 22. 8. 2008, 4. 9. 2008, 9. 9. 2008 in 17. 9. 2008 ter dodatno fotokopije dokumentov, ki jih našteva v nadaljevanju pod zaporednimi številkami od 1 do 44, pri čemer za vsakega izmed njih posebej navaja, da mora prekriti določene dele navedenih dokumentov oziroma osebne podatke, ki jih v nadaljevanju podrobno našteva. Z izrekom pod točko 2 je v preostalem delu zahtevo prosilca zavrnila ter z izrekom pod točko 3 še odločila, da v postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški. V obrazložitvi tožena stranka navaja, da je prosilec z vlogo z dne 4. 10. 2008 zahteval pridobitev informacij javnega značaja, organ, sedaj tožeča stranka, pa na zahtevo prosilca ni odgovoril, zato je prosilec vložil pritožbo zaradi molka organa. Tožena stranka je zato organ pozvala, da ji v danem roku sporoči, zakaj odločbe ni izdal pravočasno ali pa v tem roku odločil v skladu z Zakonom o dostopu do informacij javnega značaja (ZDIJZ, Uradni list RS, št. 51/06 – uradno prečiščeno besedilo in nadaljnji) ter toženo stranko o tem obvesti. Dne 13. 5. 2009 je tožena stranka po elektronski pošti prejela odgovor organa s priloženimi dokumenti, ki pa niso bili tisti, ki jih je zahteval prosilec. Vendar ji je organ, po urgenci tožene stranke, naknadno posredoval zahtevane dokumente. Ob sklicevanju na določila 247. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji) tožena stranka pojasnjuje obseg preizkusa odločbe, ki jo pritožnik izpodbija s pritožbo. Nadalje povzema določili 1. in 2. odstavka 17. člena ZDIJZ, kar po njenem mnenju predstavlja zahtevek stranke v smislu 1. odstavka 66. člena ZUP. V tej zvezi pa pojasnjuje, da zakonska zahteva po opisu želene informacije javnega značaja pomeni, da mora prosilec informacijo opisati s tako stopnjo določnosti, da lahko organ zahtevek obravnava, vendar ni potrebno informacije povsem določno identificirati, pač pa mora biti njen opis natančen do te mere, da omogoča določljivost informacije oziroma dokumenta. V konkretnem primeru meni, da je prosilec svojo zahtevo vnesel v dokument v elektronskem sporočilu z dne 4. 10. 2008, ki ga je naslovil kot „popravki zaprosil glede oblike in obdobja posredovanja informacij javnega značaja, ki so bila poslana na Okrožno državno tožilstvo v B.“, vmes pa je v besedilu med drugim navedel, da naj mu organ posreduje tudi v izreku izpodbijane odločbe navedenih 22 dokumentov, tako da je organ očitno spregledal zahtevek prosilca ob preučevanju številnih popravkov zaprosil. Ker pa je tožena stranka ocenila, da je bil v konkretnem primeru zahtevek, kljub nekaterim pomanjkljivostim, zrel za odločanje, je o njem odločila, kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe, saj je ob dejstvu, da je zahtevane dokumente prejela v presojo od organa, izključen dvom, da organ z zahtevanimi dokumenti razpolaga in se nahajajo v materializirani obliki, s čimer so izpolnjeni vsi pogoji po 4. členu ZDIJZ, ker zahtevane informacije nedvomno izhajajo iz delovnega področja organa. Ker pa je tožena stranka ob vpogledu v zahtevane dokumente ugotovila, da nekateri izmed njih vsebujejo osebne podatke, kot so osebna imena in priimki ter naslovi, pa tudi elektronski naslovi, gre za varovane osebne podatke, ki predstavljajo izjemo po 3. točki 1. odstavka 6. člena ZDIJZ, saj gre za osebni podatek tudi takrat, kadar bi nedoločen krog ljudi brez nesorazmernega napora in na relativno enostaven način ugotovil, na koga konkretno se podatek nanaša. Ker gre v zahtevanih dokumentih tudi za podatke o imenu in priimku ter naslovu posameznika ter njegovega elektronskega naslova, je tožena stranka odločila, da se v vseh zahtevanih dokumentih ti podatki prekrijejo, medtem ko vsebina zahtevanih dokumentov ne predstavlja nobene od preostalih izjem od dostopa do informacij javnega značaja iz 1. in 2. ter 4. do 11. alinee 1. odstavka 6. člena ZDIJZ. Zato gre za prosto dostopne informacije javnega značaja, ki jih je organ dolžan prosilcu posredovati. V izogib nesporazumom tožena stranka pojasnjuje tudi, da za obstoj izjeme po 3. točki 1. odstavka 6. člena ZDIJZ ni relevantno, ali prosilec morebiti že razpolaga z v dokumentih vsebovanimi osebnimi podatki, saj meni, da ko so izpolnjeni pogoji za obstoj izjeme od dostopa do informacij javnega značaja, le-ti veljajo nasproti vsem osebam in ne le nasproti prosilcu. Tudi če prosilec z navedenimi osebnimi podatki že razpolaga, to ne pomeni, da gre za prosto dostopne informacije javnega značaja, ki so po svoji naravi in svojem bistvu prosto dostopne vsem. Zato je ocenila, da je potrebno dostop do informacij javnega značaja v zahtevanih dokumentih presojati z vidika učinka erga omnes in ne le inter partes. V konkretnem primeru je ocenila tudi, da je z institutom delnega dostopa možno omogočiti dostop do zahtevanih dokumentov, ne da bi se s tem poseglo v varovane osebne podatke, ki se jih na način, kot je opredeljen v izreku izpodbijane odločbe, anonimizira ter s tem onemogoči identifikacijo posameznika. Tožena stranka v zaključku navaja, da je „pritožbi prosilca tako ugodil in na podlagi 3. odstavka 255. člena izdal svojo odločbo, saj je na podlagi pridobljenih dokumentov lahko sam rešil zadevo. Organ je dolžan prosilcu v 15 (petnajstih) dneh po prejemu te odločbe posredovati fotokopije dokumentov na način, kot izhaja iz izreka te odločbe posredovati fotokopije dokumentov na način, kot izhaja iz izreka te odločbe.“ V tožbi tožeča stranka uveljavlja tožbene ugovore nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravil postopka. Pojasnjuje, da je bila izpodbijana odločba izdana na podlagi pritožbe prosilca zaradi domnevnega molka organa, sedaj tožeče stranke, ki naj mu ne bi odgovorila na njegovo zahtevo za dostop do informacij javnega značaja z dne 4. 10. 2008. V nadaljevanju tožbe pojasnjuje, da je prosilec bivši zaposleni na Okrožnem državnem tožilstvu v B., ki je v zadnjem letu vložil preko 20 tovrstnih zahtev. Za vsa Državna tožilstva v Republiki Sloveniji pa je pri Vrhovnem državnem tožilstvu RS določena oseba za posredovanje informacij javnega značaja, ki ji je vlagatelj dne 4. 10. 2008 poslal z elektronsko pošto popravke svojih 22 zahtev, tako da je za vsako navedel, na kakšen način spreminja svojo prejšnjo zahtevo. Glede teh 22 spremenjenih zahtev je prejel tudi odločbo tožene stranke št. Tu 10/08, IC 208/2008 z dne 21. 11. 2008. Tudi pri toženi stranki je vlagatelj vložil več pritožb, od katerih še ni bilo o vseh odločeno, medtem ko je bila izpodbijana odločba izdana zaradi domnevnega molka organa, ker naj bi tožeča stranka ne bila v celoti odgovorila na zahtevo vlagatelja z dne 4. 8. 2008 z odločbo št. Tu 10/08, IC 208/2008 z dne 21. 11. 2008. V tožbi citira del zahteve, na katero naj tožeča stranke ne bi odgovorila, ki se glasi: „... kaj za vraga so vam poslali 4. 9. in 9. 9. 2008, ne vem, ker o tem nisem bil obveščen. Po pregledu dokumentacije sem ugotovil, da vam ob navedenih dneh nisem ničesar poslal na Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije. Kaj so vam poslali? Posredujte dopise ODT v B. ob navedenih štirih dnevih. Na dopisih naj bo razvidna tudi štampiljka VDT RS o datumu prejem dopisov. Prosim vas za pojasnilo v zvezi s tem.“ Citirano besedilo po prepričanju tožeče stranke ni zahteva za dostop do informacij javnega značaja v smislu 17. člena ZDIJZ, zato bi že iz tega razloga morala tožena stranka pritožbo zavrniti, saj citirano besedilo ni tako opredeljena informacija v smislu 17. člen ZDIJZ, s katero se želi prosilec seznaniti, da bi bilo mogoče brez zelo široke interpretacije ugotoviti, da je to zahteva za dostop do informacij javnega značaja (v nadaljevanju: IJZ). Še zlasti ne glede na sicer podrobno označene in po točkah popisane številne zahteve vlagatelja, skupno 22, ki so podrobno označene in v točkah popisane. O sami nejasnosti citirane zahteve se je izrekla tudi tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe, ko je zapisala: „Pooblaščenec prosilcu svetuje, da v bodoče svoje zahteve za dostop do IJZ, … oblikuje v skladu z zgoraj navedenimi določbami ZDIJZ in ZUP.“ Po mnenju tožeče stranke je stališče tožene stranke, da mora biti citirano besedilo prosilca prepoznano kot zahteva za dostop do IJZ, prestrogo in postavlja za zavezance neopravičeno visoke standarde. Namen dostopa do IZJ je zagotoviti javnosti in odprtost delovanja državnih organov, ni pa namen tega instituta naložiti zavezancem, da odgovorijo prav na vsak zapis v prejetih dokumentih, ne glede na relevantnost z vidika ZDIJZ. Nadalje meni, da je z odprtostjo delovanja in seznanjanjem javnosti z delom organa nima nobene zveze pošiljanje kopij zahtev nazaj tistemu, ki jih je poslal. Po mnenju tožeče stranke je tožena stranka napačno uporabila ZDIJZ tudi, ko je odločila, da so zahteve, ki jih je prosilec poslal organu, takšen dokument, ki se lahko na podlagi ZDIJZ šteje za informacijo javnega značaja v smislu 4. člena ZDIJZ ob upoštevanju delovnega področja državnih tožilstev, kot jih opredeljuje Ustava RS, Zakon o državnem tožilstvu in drugi zakoni ter podzakonski predpisi, po katerih je področje državnega tožilstva zlasti pregon storilcev kaznivih dejanj in drugih kaznivih ravnanj, za katera je tako določeno z zakonom, ostale aktivnosti pa so podrejene izvajanju te temeljne funkcije. Vloge prosilca tako niso informacije javnega značaja, saj ne izvirajo iz delovnega področja tožeče stranke in jih tožeča stranka tudi ni pridobila v zvezi s svojim uradnim delom. Prav tako prosilec po mnenju tožeče stranke ni upravičen na podlagi ZDIJZ zahtevati kopij svojih lastnih vlog, saj ZDIJZ zagotavlja drugačno pravno varstvo, namen dostopa do IJZ pa je seznanjanje javnosti z delom zavezancev za posredovanje IJZ. Zahteva, da se mu pošlje njegove lastne vloge pa v končni posledici pomeni nepotrebno obremenjevanje zavezancev z zahtevami, ki nimajo zagotovljenega pravnega varstva in pomeni poskus nadzora nad delom zavezanca za posredovanje IJZ. Zato izpodbijana odločba, ki tožeči stranki nalaga, da prosilcu pošlje fotokopije vseh njegovih zahtev in hkrati na teh kopijah prekrije ime in priimek ter elektronski naslov pošiljatelja teh zahtev, torej prosilca A.A. po mnenju tožeče stranke ne varuje namena zakonodajalca, zaradi katerega je dolžnost posredovanja dokumentov vzpostavljena in za takšno zahtevo prosilec nima pravno zavarovanega interesa. Tožeča stranka vlaga tožbo zoper izpodbijano odločbo tudi zaradi odločitve tožene stranke, da mora tožeča stranka na kopijah zahtev vlagatelja A.A., ki mu jih mora poslati prekriti njegovo ime in elektronski naslov, torej njegove osebne podatke v kopijah njegovih zahtev in kateremu naj se kopije zahtev pošiljajo. Takšna interpretacija Zakona o varstvu osebnih podatkov (ZVOP) pomeni izkrivljanje namena predpisa, to je varovanje osebnih podatkov pred nepooblaščeno obdelavo in seznanitvijo s tem, kdo obdeluje osebne podatke ter kateri osebni podatki osebe se v zbirki vodijo. Po mnenju tožeče stranke uporaba ZVOP tako, kot zahteva tožena stranka, torej da se prikrijejo lastni osebni podatki vlagatelja, pripelje do absurdne situacije, ker je to zahtevo nemogoče izvršiti brez kršitve ZVOP. Iz ZVOP izhaja, da se osebni podatki lahko nezakonito razkrijejo le nepooblaščeni osebi, torej osebi, ki nima pravne podlage, da bi se s temi podatki seznanila. Vsak posameznik pa se ima pravico seznaniti s svojimi osebnimi podatki, s katerimi razpolaga posamezen upravljalec. Nadalje ZVOP določa, da osebni podatki ne smejo biti posredovani nepooblaščenim osebam na tak način, ki omogoča identifikacijo, za katero konkretno osebo gre. ZVOP uporablja pojem anonimizacija, ki pomeni takšno spremembo osebnih podatkov, da jih ni več mogoče povezati s posameznikom ali pa je to mogoče le z nesorazmerno velikimi napori, stroški ali porabo časa. Odločitev tožene stranke, da mora tožeča stranka v kopijah dokumentov prekriti osebne podatke vlagatelja A.A., preden mu jih spet pošlje, torej njegove lastne zahteve, je tako v vsakem primeru neskladna z ZVOP, ki ne predvideva varovanja osebnih podatkov pred osebo, na katero se osebni podatki nanašajo. ZVOP tako ne daje podlage za skrivanje osebnih podatkov pred osebo, na katero se nanašajo. Po drugi strani pa, če se osebne podatke skuša prikriti tudi pred osebo, na katero se nanašajo, pa kopij zahtevanih dokumentov tožeča stranka prosilcu ne sme poslati, saj bi imenovani že na prvi vpogled ugotovil brez nesorazmerne porabe časa, denarja in naporov, da so to njegove zahteve in s tem identificiral konkretno osebo – sebe. Tako ne bi bila spoštovana zahteva tožene stranke, utemeljene z ZVOP, da se zahtevani dokumenti pošljejo v anonimizirani obliki, ki je v konkretnem primeru ni mogoče zagotoviti in bi tudi zato morala tožena stranka zahtevo vlagatelja do kopij lastnih zahtev zavrniti, ker bi tudi delni dostop po 6. členu ZDIJZ omogočil identifikacijo posameznika. Tožeča stranka nadalje meni, da je zahteva vlagatelja A.A., poslana kot priponka po elektronski pošti na podlagi 4. odstavka 14. člena ZDIJZ neformalna zahteva in se ne šteje za vlogo v upravnem postopku v smislu ZUP, ki za pisno obliko šteje napisano ali natisnjeno vlogo, ki je lastnoročno podpisana, ali vlogo, ki je v elektronski obliki in je podpisana z varnim elektronskim podpisom s kvalificiranim potrdilom, za kar pa ne gre v konkretnem primeru, saj je bila elektronska pošta vlagatelja A.A. in pripeta zahteva za dostop do IJZ brez varnega elektronskega podpisa s kvalificiranim potrdilom, zato je ni mogoče šteti za vlogo po ZUP in tudi ne za pisno vlogo po ZDIJZ. Po mnenju tožeče stranke bi zato morala tožena stranka pritožbo vlagatelja A.A. zaradi domnevnega molka tožeče stranke zavreči, ker ni bil izpolnjen osnovni pogoj za odločanje o pritožbi, saj pisna vloga sploh ni bila vložena, ker je vlagatelj A.A. pri tožeči stranki zahtevo informacije z neformalno vlogo in tako nima zagotovljenega pravnega varstva. Tožena stranka v postopku odločanja o pritožbi ni preverila, ali je vlagatelj A.A. vložil pisno vlogo in tako pridobil pravico do pravnega varstva, zato za izdajo izpodbijane odločbe ni bilo podlage, tožena stranka pa bi morala pred svojo odločitvijo na podlagi 255. člena ZUP preveriti, ali je bila zahteva za dostop do IJZ vložena na način, ki zagotavlja pravno varstvo. Sodišču glede na vse navedeno tožeča stranka predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in samo odloči v zadevi tako, da pritožbo A.A. kot nedovoljeno zavrže. Ker je namen tožeče stranke doseči, da se nezakonito naložena obveznost ne izvrši, je hkrati s tožbo predlagala izdajo začasne odredbe za odložitev izvršitve izpodbijane odločbe do izdaje pravnomočne sodbe. Tožbi prilaga poleg izpodbijane odločbe tožene stranke tudi svojo odločbo št. Tu 10/08, IC 208/2008 z dne 21. 11. 2008 in neformalno zahtevo tožnika za posredovanje informacij javnega značaja (tožbene priloge A1 – A3).

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri navedbah v izpodbijani odločbi ter prereka vse navedbe tožeče stranke, razen v kolikor se z njimi izrecno strinja. Dodatno še navaja, da primarno ugovarja aktivni legitimaciji tožeče stranke sklicujoč se na določilo 4. odstavka 17. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji), saj je tožeča stranka kot državni organ zavezanec za posredovanje informacij javnega značaja v skladu s 1. odstavkom 1. člena ZDIJZ, zato ne more sprožiti upravnega spora zoper odločbo tožene stranke glede na to, da je ZUS-1 generalni kasnejši zakon v razmerju do 3. odstavka 10. člena Zakona o informacijskem pooblaščencu (ZInfP). Dodaja še, da je Upravno sodišče RS s sklepom št. U 503/2007-10 odločilo, da vloži zahtevo za oceno skladnosti določila 4. odstavka 17. člena ZUS-1 v zvezi z določilom 3. odstavka 10. člena ZInfP (Uradni list RS, št. 113/05). Sodišču zato predlaga, da tožbo zavrže, ker pa so po mnenju tožene stranke vse navedbe tožeče stranke v celoti neutemeljene sodišču po navedenem predlaga, da tožbo v celoti zavrne.

Sodišče je o zahtevi za izdajo začasne odredbe odločilo s sklepom št. I U 1043/2009-8 z dne 29. 6. 2009, ki je postal pravnomočen 4. 7. 2009. Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je tožena stranka postopala pravilno, ko je odločila, da pritožbi ugodi in da je Vrhovno državno tožilstvo RS kot zavezanec, oziroma organ v smislu ZDIJZ, dolžno posredovati prosilcu v pisni obliki določene dokumente kot informacije javnega značaja, torej takšne informacije, do katerih ima v skladu z določbami ZDIJZ vsakdo prost dostop. Tako je (z izrekom pod točko 1) glede 44-ih posebej navedenih dokumentov odločila, da mora organ prekriti določene podatke (ime, priimek, naslov in elektronski naslov), medtem ko je glede štirih (poštnih ovojnic) odločila, da jih mora organ posredovati prosilcu v celoti, v preostalem delu pa je zahtevo prosilca zavrnila (izrek pod točko 2). Pri svoji odločitvi se je tožena stranka sklicevala na določila 3. odstavka 255. člena ZUP v povezavi z 2. členom ZInfP ter 3. in 4. odstavkom 27. člena ZDIJZ.

Po določbi 3. odstavka 255. člena ZUP, ki ureja pritožbo v primeru, če odločba prve stopnje ni bila izdana, lahko organ druge stopnje, če lahko reši zadevo po dokumentih, izda svojo odločbo; če je ne more rešiti na ta način, pa opravi postopek in nato s svojo odločbo reši zadevo. Le izjemoma, če spozna, da bo postopek hitreje in bolj ekonomično izvedel organ prve stopnje, naloži njemu, naj to stori in mu v določenem roku pošlje zbrane podatke, nakar sam reši zadevo. Tožeča stranka v tožbi ugovarja, da pogoj iz 3. odstavka 255. člena ZUP v konkretnem primeru ni izpolnjen, ker ne gre za situacijo, da odločba prve stopnje ne bi bila izdana, za kar ponuja tudi dokaze in sicer svojo odločbo št. Tu 10/08, IC 208/2008 z dne 21. 11. 2008 (tožbena priloga A3) ter kopijo elektronskega pisma prosilca z dne 4. 10. 2008 (tožbena priloga A2). Tožbi je sodišče že iz tega razloga moralo ugoditi na podlagi 3. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).

Po presoji sodišča pa tožena stranka z izrekom, ki ga je oblikovala v izpodbijani odločbi, razdeljenim v tri točke, kot je predhodno povzet, prav tako ni zadostila niti določilom 213. člena ZUP, ki v 6. odstavku določa, da mora biti izrek kratek in določen, če je potrebno, se lahko razdeli tudi na več točk, ter 214. členu ZUP, po katerem obrazložitev odločbe obsega med drugim razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih (1. točka 1. odstavka) ter razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank (6. točka 1. odstavka 214. člena ZUP). ZUP v 6. točki 1. odstavka 214. člena določa, da mora obrazložitev odločbe obsegati tudi razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank, medtem ko iz izreka izpodbijane odločbe pod točko 2 izhaja, da se v preostalem delu zahteva prosilca zavrne, vendar pa obrazložitev izpodbijane odločbe, ki sicer obsega približno 7 strani, nima v zvezi z 2. točko izreka popolnoma nobene obrazložitve. Tak izrek, kot ga je izoblikovala tožena stranka v izpodbijani odločbi pa ni določen, saj iz navedenega izreka, niti iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja, v katerem delu se zahteva prosilca zavrne, niti v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni razložitve zahtevka prosilca niti njegovih navedb o dejstvih (1. točka 1. odstavka 214. člena ZUP), niti obrazložitev ne obsega razlogov, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku prosilca v skladu s 6. točko 1. odstavka 214. člena ZUP. Nadalje sodišče ugotavlja, da izrek, kot je naveden v izpodbijani odločbi pod točko 2 izreka, ni v skladu z obrazložitvijo izpodbijane odločbe, ki je v tem delu v celoti izostala, torej tak izrek ni utemeljen. Ker postane izvršljiv, pravnomočen oziroma dokončen le izreku pravne odločbe, mora biti ta jasen, razumljiv in določen. V konkretni zadevi pa izrek izpodbijane odločbe ni takšen, saj ni v skladu s 6. odstavkom 213. člena ZUP, njena obrazložitev pa ni skladna z določilom 1. in 6. točke 1. odstavka 214. člena ZUP, s čimer je tožena stranka storila bistveno kršitev pravil upravnega postopka (7. točka 2. odstavka 237. člena ZUP), zaradi česar izpodbijana odločba ni zakonita. Tožeča stranka sicer te kršitve ni izrecno uveljavljala v tožbi, vendar pa skladno s 1. odstavkom 40. člena ZUS-1 sodišče pri presoji upravnega akta ni vezano (le) na tožbene razloge.

Sodišče je izpodbijano odločbo že zaradi omenjenih kršitev pravil postopka, ki so bistvene, saj so vplivale na pravilnost odločitve, odpravilo in vrnilo zadevo toženi stranki v ponoven postopek, v katerem bo morala pri ponovnem odločanju upoštevati tako 3. odstavek 255. člena ZUP, kot tudi 213. člen ZUP, ki se nanaša na izrek odločbe ter skrbno paziti na to, da bo izrek upravnega akta v skladu z njeno obrazložitvijo ter da bo le-ta obsegala vse, kar mora v skladu z določili 1. do 6. točke 1. odstavka 214. člena ZUP, zlasti razložitev zahtevka stranke in njene navedbe o dejstvih (1. točka 1. odstavka 214. člena ZUP), kot tudi razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku stranke (6. točka 1. odstavka 214. člena ZUP). Ker je bilo potrebno izpodbijano odločbo odpraviti že zaradi omenjenih kršitev, se sodišče do ostalih tožbenih navedb ni posebej opredeljevalo.

Zaradi učinkovitega vodenja nadaljnjega postopka pa sodišče glede na predmet odločanja v konkretnem primeru, to je dostop prosilca do fotokopij njegovih lastnih vlog, vloženih pri tožeči stranki, kot informacij javnega značaja, lahko sledi stališču tožeče stranke, da s tem ni varovan namen zakonodajalca, zaradi katerega je bila vzpostavljena dolžnost posredovanja dokumentov s strani zavezancev za posredovanje informacij javnega značaja, saj je namen dostopa do informacij javnega značaja seznanjanje javnosti z delom organov oziroma zavezancev v smislu 1. odstavka 1. člena ZInfP. Prav tako se sodišče lahko strinja s tožečo stranko, da pričakovanje prosilca, da se mu kot informacija javnega značaja pošljejo njegove lastne vloge, nima zagotovljenega pravnega varstva v smislu anonimizacije njegovih osebnih podatkov po določilih ZVOP (zaradi izostanka pravnega interesa), kar v nasprotnem primeru privede do nepotrebnega obremenjevanja zavezancev (z zahtevami, kot v obravnavani zadevi, ki jim pravni red ne zagotavlja pravnega varstva zaradi izostanka pravnega interesa).

V zvezi z navedbami tožene stranke, iz katerih izhaja njeno stališče, da tožeča stranka kot prvostopenjski organ oziroma zavezanec v smislu določil ZInfP ne more biti aktivno legitimirana stranka v postopku upravnega spora, pa sodišče takšne navedbe zavrača kot neutemeljene, saj je v primerljivih zadevah sodišče že zavzelo stališče, da tožniku ni mogoče odreči pravice, da kot organ oziroma zavezanec v smislu 1. odstavka 1. člena ZInfP nastopa kot tožnik v tem upravnem sporu ter mu odreči aktivne legitimacije za sprožitev upravnega spora, saj bi v nasprotnem primeru, če bi sodišče sledilo stališču tožene stranke, da tožnik ne more biti stranka v upravnem sporu, sklicujoč se na 4. odstavek 17. člena ZUS-1, tožnik kot organ oziroma kot zavezanec, ki je dolžan posredovati zahtevane podatke, ne bi imel dostopa do učinkovitega pravnega sredstva in sodnega varstva po določilih 23. in 25. člena Ustave RS. Tudi Ustavno sodišče RS je v zadevi U-I-303/08-09 z dne 11. 2. 2010 z utemeljitvijo, ki jo sodišče na tem mestu ne bo ponavljalo, odločilo, da 4. odstavek 17. člena ZUS-1 in 3. odstavek 10. člena ZInfP nista v neskladju z Ustavo.