Jedro

Načelo enakosti pred zakonom po 14. členu ustave RS v zvezi s 128. členom SZ pomeni, da morajo sodišča zahtevke na sklenitev kupoprodajne pogodbe zavrniti vedno tedaj, ko ugotovijo, da obstoji kateri od uveljavljanih pogojev iz navedenega člena SZ.

Dejstvo, da poleg tožnika tudi drugi delavci tožene stranke niso izpolnjevali pogojev za nakup stanovanja, pa jim je tožena stranka stanovanje vendarle prodala, v navedeno načelo ne posega.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala od tožene stranke, da ji proda stanovanje, ki se nahaja v Novi Gorici. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in prvostopno sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožeča stranka iz vseh revizijskih razlogov. Sodišču prve stopnje očita zmotno uporabo 58. člena ZSR. Nepretrgana šestmesečna odsotnost ni bila podana, ta pa je pogoj za uporabo te določbe. Če bi bila podana, bi tožniku stanodajalec moral izdati odločbo, s katero bi preklical pravnomočno odločbo o dodelitvi stanovanja. Gre za upravno odločbo, ki jo je mogoče spremeniti ali razveljaviti samo po določbah ZUP. Sodišče je z drugačno odločitvijo zmotno uporabilo materialno pravo. Kršene pa so bile tudi določbe pravdnega postopka. Sodišče druge stopnje ni odgovorilo na navedbe v zvezi s temeljnimi načeli prava in načelom enakosti pred zakonom. Drugi odstavek 128. člena SZ je dispozitivna norma. Lastnik lahko odkloni prodajo, vendar ne sme ravnati v nasprotju s temeljnimi načeli obligacijskega prava in ustavne ureditve. Tožnik je bil prikrajšan v primerjavi z ostalimi delavci podjetja, ki so stanovanja lahko odkupili, čeprav so tudi na njihovi strani obstajali razlogi za odklonitev prodaje.

Revizija je bila vročena tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku - ZPP). Revizija ni utemeljena.

Po 128. členu stanovanjskega zakona (SZ, Ur.l. RS, št. 18/91 in 21/94) lahko lastnik odkloni prodajo, če je prejšnjemu imetniku stanovanjske pravice prenehalo stanovanjsko razmerje oziroma mu je mogoče odpovedati stanovanjsko razmerje brez zagotovitve najpotrebnejših prostorov, skladno z določbami zakona o stanovanjskih razmerjih (ZSR, Ur.l. SRS, št. 35/82 in 14/84). Načelo enakosti pred zakonom po 14. členu ustave RS v zvezi s 128. členom SZ pomeni, da morajo sodišča zahtevke na sklenitev kupoprodajne pogodbe zavrniti vedno tedaj, ko ugotovijo, da obstoji kateri od uveljavljanih pogojev iz navedenega člena SZ. In prav to sta storili sodišči prve in druge stopnje tudi v tem postopku. Če bi ravnali drugače, bi tožnika ugodneje obravnavali kot druge imetnike stanovanjske pravice, ki zaradi ovir po 128. členu SZ z zahtevkom na odkup stanovanja ne bi uspeli. Dejstvo, da poleg tožnika tudi drugi delavci tožene stranke niso izpolnjevali pogojev za nakup stanovanja, pa jim je tožena stranka stanovanje vendarle prodala, v navedeno načelo ne posega. Tudi ni jasno, zakaj tožnik sodiščema očita kršitev določb 10., 11. in 12. člena zakona o obligacijskih razmerjih.

V odgovor na revizijske navedbe pa revizijsko sodišče še pojasnjuje, da bi na odločitev v tem sporu lahko vplivalo dejstvo, da tožniku stanovanjsko razmerje ni prenehalo, ali pa da niso podani odpovedni razlogi. Vendar tožnik teh ugovorov ni uveljavljal, čeprav je imel ves čas postopka strokovno pooblaščenko. Pooblaščenka je na prvi stopnji ugovarjala le, da se 60. člen ZSR nanaša samo na lastnika, ne pa tudi na solastnika (narok dne 30.6.1992, l.št. 16 spisa), medtem ko je v vlogi z dne 18.5.1993 uveljavljala samo še načelo enakosti pred zakonom in temeljna načela ZOR (l.št.32 spisa). Tudi v pritožbi je ugovarjala le neenako obravnavanje tožnika v primerjavi z drugimi delavci. Ugotovitve prvostopnega sodišča o obstoju pogojev za prenehanje stanovanjske pravice oz. odpoved stanovanjskega razmerja tako sploh ni izpodbijala.

Revizijsko sodišče je na revizijski stopnji zaradi narave revizije (izredno pravno sredstvo) omejeno le na tisti obseg izpodbijanja, ki je bil sporen na drugi stopnji in o katerem je sodišče druge stopnje smelo soditi. Predmet izpodbijanja je namreč le drugostopna pravnomočna sodba (1. odstavek 382. člena ZPP). Revidentka bi zato morala ugovor zoper ugotovitve o šestmesečni odsotnosti uveljavljati že v pritožbi in ne šele v reviziji. Revizijsko sodišče se zato s tem ugovorom ni smelo ukvarjati. Ni pa razumljivo zakaj tožena stranka ob tem, ko se sklicuje na 58. člen ZSR in 128. člen SZ, toženo stranko napotuje na upravni postopek. Stanovanjsko razmerje po 58. členu ZSR preneha po samem zakonu, in sicer ne glede na to, na kakšni podlagi je bila stanovanjska pravica dodeljena.

Revizijsko sodišče je zato izpodbijano odločitev presodilo le še v okviru pravilne uporabe materialnega prava, na katero pazi tudi po uradni dolžnosti. Ugotovilo je, da sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili 128. člen SZ. Eden od razlogov za odklonitev prodaje je bil tudi odpovedni razlog po 60. členu ZSR. Ta je podan tudi tedaj, ko je imetnik stanovanjske pravice solastnik stanovanjske hiše. Za obstoj tega odpovednega razloga zadošča ugotovitev, da je stanovanjska hiša primerna za bivanje imetnika stanovanjske pravice in uporabnikov. To ugotovitev pa prvostopna sodba ima. Med postopkom niso bile zatrjevane nobene pravno odločilne okoliščine, ki bi bile lahko ovira za obstoj tega odpovednega razloga. Njegovega obstoja tožeča stranka tudi v reviziji ne izpodbija.

Ker sta torej sodišči materialnopravno pravilno ugotovili obstoj vsaj ene ovire za prodajo stanovanja po 128. členu, reviziji ni bilo mogoče ugoditi in jo je revizijsko sodišče, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).