Jedro

Ker je tožeča stranka (asignatar) privolila v spremembo načina izpolnitve, je dolžna najprej zahtevati izpolnitev od asignata, toda če te izpolnitve ni dobila, jo še zmeraj lahko zahteva od tožene stranke (asignanta). Zgolj sprememba načina izpolnitve z asignacijo namreč ne sme poslabšati asignatarjevega položaja. Še zmeraj ostane asignant dolžnik asignatarja iz temeljnega posla, medtem ko asignacija ni niti sprememba upnika in tudi ne sprememba dolžnika. Asignantov dolg zaradi nakazila oziroma kljub njemu še vedno obstaja, saj se v dolžniško upniškem razmerju med asignantom (dolžnikom) in asignatarjem (upnikom) zaradi nakazila nič ne spremeni. Dolg obstaja tako dolgo, dokler ga asignant ne plača.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 1997762/2012 z dne 14.12.2012 v 1. in 3. odstavku izreka. Toženi stranki je naložilo v plačilo pravdne stroške tožeče stranke.

2. V pritožbi zoper sodbo je tožena stranka uveljavljala pritožbene razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, napačne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom višjemu sodišču, da pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala, da višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Priglasila je stroške, ki jih je imela z vložitvijo odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožena stranka v pritožbi ponavlja navedbe iz postopka na prvi stopnji, da je vse obveznosti do tožeče stranke že poravnala, hkrati pa ne nasprotuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da nakazanec G. d.d. ni izpolnil po asignacijskih pogodbah sprejete obveznosti in da je bil po sklenitvi teh pogodb zoper njega začet stečajni postopek.

6. Tožeča stranka kot upnik, ki je privolil v nakazilo svojega dolžnika, sme zahtevati od nakazovalca (tožene stranke), naj ji izpolni tisto, kar ji dolguje, če izpolnitve ni dobila od nakazanca (drugi odstavek 1041 člena OZ), saj tudi v primeru, če je upnik privolil v nakazilo svojega dolžnika za izpolnitev obveznosti, ta obveznost ne preneha (razen če ni drugače dogovorjeno) niti z njegovo privolitvijo v nakazilo niti z nakazančevim sprejemom, temveč šele z nakazančevo izpolnitvijo (prvi odstavek 1041. člena OZ). Ker je tožeča stranka (asignatar) privolila v spremembo načina izpolnitve, je dolžna najprej zahtevati izpolnitev od asignata (G. d.d.), toda če te izpolnitve ni dobila, jo še zmeraj lahko zahteva od tožene stranke (asignanta). Zgolj sprememba načina izpolnitve z asignacijo namreč ne sme poslabšati asignatarjevega položaja. Še zmeraj ostane asignant dolžnik asignatarja iz temeljnega posla, medtem ko asignacija ni niti sprememba upnika in tudi ne sprememba dolžnika. Asignantov dolg zaradi nakazila oziroma kljub njemu še vedno obstaja, saj se v dolžniško upniškem razmerju med asignantom (dolžnikom) in asignatarjem (upnikom) zaradi nakazila nič ne spremeni. Dolg obstaja tako dolgo, dokler ga asignant ne plača. Glede na to je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka utemeljeno zahteva plačilo vtoževanega zneska od nakazovalca (asignata), to je od tožene stranke.

7. Šele v pritožbi pa se tožena stranka prvič sklicuje na izjemo, določeno v prvem odstavku 1041. člena OZ in sicer, da je lahko z asignacijo dogovorjeno, da obveznost dolžnika preneha z nakazančevim sprejemom oziroma s podpisom asignacijske pogodbe. Glede na to, da tožena stranka ni niti zatrjevala, da teh dejstev ni mogla brez svoje krivde navesti do prvega naroka za glavno obravnavo, višje sodišče ugotavlja, da gre za nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člen ZPP).

8. Neutemeljena je pritožbena navedba, da bi tak dogovor sodišče prve stopnje lahko ugotovilo, če bi izvedlo predlagani dokaz z zaslišanjem strank in prič. Iz listinske dokumentacije v spisu izhaja, da je tožena stranka tak dokaz tekom postopka na prvi stopnji predlagala le v dokaz svojih trditev v zvezi s sklenitvijo asignacijskih pogodb, s katerimi naj bi bila v celoti izpolnjena obveznost tožene stranke ter navedbe, da so se stranke asignacijskih pogodb dogovorile, da je asignacija nepreklicna, saj je tožeča stranka kot odvisna družba od G. d.d. izrecno želela, da se vsa plačila izvajajo preko asignacij. Ker sta trditveno in dokazno breme povezana (212. člen ZPP), mora stranka za zatrjevana dejstva predlagati dokaze in obratno ter natančno opredeliti, katero dejstvo naj se s predlaganim dokazom ugotovi. Višje sodišče tako ugotavlja, da tožena stranka tekom postopka na prvi stopnji ni predlagala zaslišanja prič in direktorja v dokaz trditev, ki jih je nato podala šele v pritožbi. Zato je sodišče prve stopnje predlagane dokaze utemeljeno zavrnilo kot nepotreben.

9. Trditev tožene stranke, da so bile tožena stranka, tožeča stranka in G. d.d. lastniško in preko poslovodstva povezane osebe in da so se dogovorile, da je asignacija nepreklicna, po oceni višjega sodišča ne predstavlja (drugačnega) dogovora, ki ga (šele v pritožbi) zatrjuje tožena stranka in sicer, da so se stranke asignacijskih pogodb dogovorile, da (že) takrat, ko je podpisana asignacija, obveznost tožene stranke preneha. Takega dogovora tudi ne nakazuje (kaj šele potrjuje) zahteva tožeče stranke in z njo povezane družbe G. d.d, da se vse obveznosti plačujejo z asignacijami. Zato nima prav pritožba, da sodišče prve stopnje v tej smeri ni ugotavljajo dejanskega stanja in je posledično zato zmotno uporabilo materialno pravo.

10. Pritožba očita sodišču prve stopnje, da je s tem, ko ni obrazložilo zavrnitve dokaznih predlogov tožeče stranke, kršilo ZPP. Iz zapisnika o glavni obravnavi izhaja, da je sodišče prve stopnje sprejelo dokazni sklep, s katerim je vse dokaze, razne listinskih, kot nepotrebne zavrnilo. Sodišče izvedbo predlaganega dokaza lahko zavrne, pri čemer mora sklep o zavrnitvi obrazložiti, kar je sodišče prve stopnje v tem primeru (sicer skopo) tudi storilo. Ugotovilo je vsa dejstva in izvedlo vse dokaze, pomembne za odločitev (213. člen ZPP). Višje sodišče ugotavlja, da tožena stranka zavrnitvi dokaznih predlogov na glavni obravnavi ni ugovarjala (286.b člen ZPP), v pritožbi pa ne trdi, da tega brez svoje krivde ni mogla storiti.

11. Pritožba nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da vtoževana terjatev ni zastarala. Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje v enoletnem roku, na katerega se v zvezi s terjatvami po asignacijski pogodbi sklicuje tožena stranka, zastara le pravica prejemnika nakazila, da zahteva izpolnitev od nakazanca (1039. člen OZ), v obravnavnem primeru pa gre za terjatev, ki izvira iz gospodarske pogodbe in zato zastara v tri letnem zastaralnem roku.

12. Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene trditve, za katere je ocenilo, da so bile pomembne pri presoji pravilnosti izpodbijane sodbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Glede na navedeno zaključuje, da uveljavljani pritožbeni razlogi tožene stranke niso podani. Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna, prav tako v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (1. odstavek 350. člena ZPP). Višje sodišče je zato pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Ker tožena stranka ni uspela s pritožbo, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odst. 154. člena v zvezi s prvim odst. 165. člena ZPP). Višje sodišče pa je zavrnilo tudi zahtevo tožeče stranke za povračilo stroškov, ki jih je imela z vložitvijo odgovora na pritožbo, saj je ugotovilo, da ta ni pripomogel k reševanju pritožbe in je bil zato nepotreben (prvi odst. 155. člena ZPP).