Jedro

Zgolj dejstvo, da ima dolžnik do dolžnikovega dolžnika odprto odškodninsko tožbo, ne zadošča za ugotovitev, da ima dolžnik tudi terjatev do dolžnikovega dolžnika. Slednje dejstvo je odločilnega pomena pri odločanju o predlogu za nadaljevanje izvršbe na denarno terjatev dolžnika, ob čemer mora biti terjatev, ki bi se naj zarubila, tudi določno opredeljena.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje se v 1. točki izreka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom izvršbo, dovoljeno s sklepom opr. št. Ig 2004/00153 z dne 26. 4. 2004, nadaljevalo z rubežem sredstev, ki jih dolžnikov dolžnik G. k. z. S. v. v B. z.o.o. dolguje dolžniku in z nalogom dolžnikovemu dolžniku, da po pravnomočnosti tega sklepa plača upniku njegovo terjatev do višine izvršljive terjatve. Odločilo je, da je z vročitvijo tega sklepa dolžnikovemu dolžniku opravljen rubež in v korist upnika pridobljena zastavna pravica, dolžnikovemu dolžniku pa je tudi prepovedalo izplačati zarubljeni del prejemkov dolžniku, slednjemu pa je prepovedalo razpolaganje z zarubljenim delom prejemkov (1. točka izreka). Nadalje je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe (2. točka izreka) in dolžniku naložilo povrnitev nadaljnjih izvršilnih stroškov upniku (3. točka izreka).

Zoper 1. točko izreka navedenega sklepa sodišča prve stopnje je pravočasno pritožbo vložil dolžnikov dolžnik iz vseh pritožbenih razlogov po I. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). V pritožbi je navedel, da ni dolžnikov dolžnik, ker v konkretnem primeru (kljub temu, da med njima teče odškodninska tožba, kot zatrjuje dolžnik) ne obstaja nobena terjatev, ki bi jo bilo mogoče zarubiti, ampak je nasprotno dolžnik tisti, ki njemu dolguje znesek 51,787.692,45 SIT na podlagi pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Celju z dne 25. 9. 2006, opr. št. I Pg 92/2004. Sodišče prve stopnje je po njegovem mnenju nepravilno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj ni v ničemer preizkusilo navedbe upnika v predlogu za nadaljevanje izvršbe, o tem, da je dolžnikov dolžnik res dolžnik dolžnika, ampak je zgolj nekritično sledilo navedbam upnika in posledično na škodo pritožnika zarubilo terjatev, ki ne obstaja, ob tem pa napačno uporabilo določbe ZIZ o rubežu terjatve.

V odgovoru na pritožbo je upnik nasprotoval navedbam dolžnikovega dolžnika in zatrdil, da terjatev dolžnika do dolžnikovega dolžnika obstoji. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da pritožbo zavrne.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je, kljub temu, da določba IV. odstavka 107. člena ZIZ izrecno določa, da dolžnikov dolžnik nima pravice do pritožbe zoper sklep o rubežu terjatve, v konkretnem primeru dolžnikovemu dolžniku treba priznati pravni interes za vložitev obravnavane pritožbe, saj v pritožbi zatrjuje, da ni dolžnikov dolžnik, s tem pa je izkazana njegova pravna korist, da se to dejstvo ugotovi.

Upnik je v predlogu za nadaljevanje izvršbe z novim sredstvom izvršbe z dne 20. 2. 2007 predlagal, da sodišče prve stopnje zoper dolžnika dovoli izvršbo tudi z rubežem sredstev, ki jih dolžnikov dolžnik, G. S. v. v B. dolguje dolžniku in z nalogom dolžnikovemu dolžniku, da po pravnomočnosti sklepa plača upniku njegovo terjatev do višine izvršljive terjatve. Svoj predlog je utemeljil z navedbo, da je dolžnik sam navedel, da ima do dolžnikovega dolžnika odprto odškodninsko tožbo. Sodišče prve stopnje je navedenemu predlogu sledilo in izdalo izpodbijani sklep.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je upnik v navedenem predlogu predlagal izvršbo na denarno terjatev, ki jo ima dolžnik do dolžnikovega dolžnika, pri tem pa obstoj te terjatve ni izkazan niti z navedbami upnika v predlogu. Zgolj dejstvo, da ima dolžnik do dolžnikovega dolžnika odprto odškodninsko tožbo, ne zadošča za ugotovitev, da ima dolžnik tudi terjatev do dolžnikovega dolžnika. Prav tako sodišče prve stopnje pri odločanju o upnikovem predlogu ni uporabilo določil ZIZ, ki urejajo izvršbo na denarno terjatev dolžnika (kjer sodišče najprej izda sklep o rubežu denarne terjatve, po njegovi pravnomočnosti pa še sklep o prenosu terjatve na upnika v izterjavo ali namesto plačila), ampak je upoštevalo določila ZIZ, ki ureja izvršbo na stalne denarne prejemke. Upnik pa v predlogu ni zatrjeval, da bi dolžnik od G. S. v. v B. prejemal kakršnekoli denarne prejemke. Ob tem je treba poudariti tudi, da terjatev, ki naj bi se zarubila, sploh ni določno opredeljena.

Na podlagi vsega navedenega je pritožbeno sodišče utemeljeni pritožbi dolžnikovega dolžnika v celoti ugodilo in v izpodbijanem delu sklep sodišča prve stopnje razveljavilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa, ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 355. in 366. členom ZPP ter s 15. členom ZIZ).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo (III. odstavek 165. člena ZPP).

Ob ponovnem odločanju o upnikovem predlogu za nadaljevanje izvršbe z novim sredstvom izvršbe, bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati določila ZIZ o izvršbi na denarno terjatev dolžnika (od 107. do 127. člena), ob tem pa tudi presoditi, ali so upnikove navedbe v predlogu, da je GKZ S. v. v B. dolžnikov dolžnik, resnične ali ne.