Jedro

Dela, ki ga je opravil tožnik "po nalogu nadrejenega" (ne glede na to, ali v okviru "svojega" delovnega mesta ali iz delokroga drugih delovnih mest), namreč ni mogoče šteti kar avtomatično za preseganje pričakovanih rezultatov.

V zvezi z dodatkom za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela je pomembno, da javni uslužbenec dodatno delo opravi poleg svojega rednega dela. V obravnavanem primeru je tako pomembna le količina dela, ki ga je poleg svojega dela v rednem delovnem času opravil tožnik. Ta pa ni, kot je bilo že ugotovljeno, uspel dokazati, da je bila opravljena količina dela višja od običajnega obsega dela, da bi bil tožnik upravičen do dodatka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo razlike v bruto plači iz naslova povečanega obsega dela za obdobje od 1. 7. 2012 do 30. 6. 2017 v bruto višini, kot za posamezne mesece v tem obdobju izhaja iz izreka sodbe, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 6. meseca za posamični znesek iz preteklega meseca dalje do plačila. Zavrnilo je tudi zahtevek za povračilo stroškov postopka (I. točka izreka). Tožniku je naložilo, da toženi stranki plača stroške postopka v znesku 2.331,15 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po drugem odstavku 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da sodbo razveljavi in razpiše obravnavo oziroma, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da v obravnavanem primeru ne gre za zahtevek za izplačilo dodatka nad zakonskimi okvirji iz 22. člena ZSPJS, ki določa, kdaj se izplačujejo sredstva za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela nad omejitvijo iz 22. člena tega zakona. Gre za zahtevek iz naslova redne delovne uspešnosti, ki bi mu morala biti izplačana v obdobju, ko je opravljal povečan del dela. Stališča sodišča so materialnopravno zmotna in tudi neustavna, saj nezakonito posegajo v pridobljene pravice delavcev. Sodišče je pravilno ugotovilo, da formalni kriteriji za pričakovane rezultate dela pri toženi stranki ne obstajajo. Ne glede na tako ugotovljeno dejansko stanje pa ni zaključilo, da presoja rezultatov dela v smeri preseganja pričakovanih rezultatov dela za tožnika ni mogoča. Kljub temu, da tožena stranka ni imela izdelanih formalnih kriterijev za pričakovane rezultate dela na delovnem mestu Upravnik V, pa je na podlagi izpovedi prič A.A. in B.B. ugotovilo, da je pričakovan obseg dela na delovnem mestu upravnika v praksi pomenil, da „so stvari na C. urejene, čiste in da delujejo“, pri tem pa je B.B. pojasnil, da se je pričakovalo, da je upravnik oskrbnik stavbe, okolice in vozil. Tak opis kriterijev pričakovanega obsega dela je za sodišče prve stopnje predstavljal zadostni okvir za presojo ključnega dejstva, ali je tožnik s svojim delom pričakovan del dela le dosegel ali ga je tudi presegel in bi torej bil upravičen do dodatka iz tega naslova. Tožnik meni, da izpovedi prič ne predstavljata zadostnega kriterija za določitev standarda »pričakovanih rezultatov dela«. Zato bi moralo sodišče zavzeti stališče, da ni mogoča presoja, ali je tožnik kriterije pričakovanega obsega dela le dosegel ali jih je tudi presegel. Stališče tožene stranke, da tožnik ne more preseči predvidenih rezultatov dela, saj jih lahko le doseže, ali pa ne, je diskriminatorno do tožnika. Kljub očitni neustavnosti takšnega stališča, je sodišče prve stopnje takšno stališče v celoti sprejelo in na takšni podlagi zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, čeprav je s tem tožniku a priori odvzeta kakršnakoli možnost za to, da za takšno delo prejme plačilo. Odločiti bi moralo, da zaradi neobstoja kriterijev pričakovanega obsega dela ni mogoča presoja, ali je tožnik kriterije pričakovanega obsega dela le dosegel ali jih je tudi presegel. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je šlo pri izvajanju delovnih nalog drugega delovnega mesta le za to, da so tožniku šele dodatno odrejene naloge skupaj napolnile 8-urno delovno obveznost. Tožniku je očitalo, da ni dokazal, da bi mu že hišniška dela (brez del na vozilih in orožju) napolnila celoten delovni čas. Navedeni zaključki sodišča prve stopnje po mnenju tožnika segajo mimo in preko trditvenih navedb tožene stranke, poleg tega sodišče prve stopnje tekom sodnega postopka tožniku v okviru materialnega procesnega vodstva na noben način ni dalo vedeti, da naj svojega dokaznega bremena v postopku ne bi izpolnila. Ravno nasprotno, glede na potek naroka v ponovljenem postopku, ki ga je sodišče prve stopnje opravilo dne 15. 9. 2020, je bil tožnik prepričan, da bo sodišče izdalo sodbo njemu v korist, saj je bilo očitno, da tožena stranka ključnih trditev o kriterijih pričakovanih rezultatov dela, na podlagi katerih bi bilo mogoče ocenjevati njegovo delo, ni znala opredeliti in jih ni podala. Ob takem poteku postopka - pomanjkljivi trditveni podlagi tožene stranke oziroma neopredelitvi ključnih kriterijev pričakovanih rezultatov dela ter ob nadaljnji izpovedbi priče, da naj delavec na konkretnem delovnem mestu niti teoretično ne bi mogel preseči pričakovanih rezultatov dela, je tožnik utemeljeno pričakoval uspeh v pravdi. Zato je drugačna sodba za tožnika sodba presenečenja in v tem smislu obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Če je sodišče prve stopnje menilo, da tožnik ni uspel dokazati povečanega obsega dela, bi ga moralo s tem seznaniti, da bi ta predlagal dodatne dokaze v zvezi s tem, kako je za okolico, avte in stavbo na C. bilo poskrbljeno, ko je navedene naloge opravljal sam, kako takrat, ko je opravljal le delovne naloge delovnega mesta »Upravnik V« in kakšno je npr. stanje sedaj. Če je za toženo stranko dovolj, da glede ključnega standarda »pričakovanih rezultatov dela« podaja trditve le za nazaj in na splošno, potem - ob uporabi istih standardov - lahko tudi tožnik na splošno trdi in dokazuje, da je bilo na C. dela za dovolj tudi, če bi opravljal le delovne naloge svojega delovnega mesta. Uporaba neenakih standardov glede dokaznega bremena za eno in drugo stranko po mnenju tožeče stranke predstavlja poseg v ustavno pravico tožeče stranke do enakosti pred zakonom. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo pritožbene navedbe tožnika ocenila kot neutemeljene, zato predlaga, da sodišče pritožbo zavrne. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba. Sodišče prve stopnje je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo pravilno uporabilo in utemeljeno razsodilo, da zahtevek tožnika ni utemeljen.

6. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prekršilo načelo materialnega procesnega vodstva iz 285. člena ZPP, zaradi česar naj bi v obravnavani zadevi izdalo sodbo presenečenja. Sodba presenečenja bi bila podana, če bi sodišče sprejelo odločitev, ki bi temeljila na drugačni pravni oceni, z vidika katere bi bila za odločitev v sporu bistvena povsem druga dejstva in dokazi, ki jih stranka v pričakovanju drugačne pravne ocene ne bi navajala, ker je tudi ob potrebni skrbnosti ne bi ocenila kot bistvene. Sodišče prve stopnje je sledilo tožbeni podlagi in vsem relevantnim ugovorom tožene stranke, zato ni šlo za sodbo presenečenja. Bistveno je, da sodišče prve stopnje odločitve ni oprlo na pravno podlago, ki je stranki v postopku ne bi zatrjevali ali ki je stranki ob zadostni procesni skrbnosti ne bi mogli predvideti. Tožnik bi moral sam podati vse navedbe glede opravljanja povečanega obsega dela ter za svoje trditve predlagati dokaze, ne pa na sodišče preložiti dolžnost, da ga v okviru materialnega procesnega vodstva opozarja oziroma poziva na predložitev dodatnih dokazov, ki bi dokazovali relevantno pravno podlago, in sicer, da bi dokazoval, kako je bilo za okolico, avte in stavbo na C. poskrbljeno, ko je navedene naloge opravljal sam, in kako takrat, ko je opravljal le delovne naloge delovnega mesta »Upravnik V« in kakšno je npr. stanje sedaj. Sodišče v okviru materialnega procesnega vodstva tožnika ni bilo dolžno posebej opozarjati na te okoliščine, zato s takšnim ravnanjem sodišča tožniku tudi ni bila odvzeta možnost sodelovanja v postopku, oziroma uveljavljana kršitev postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje odločalo drugič. V prvem sojenju je s sodbo opr. št. Pd 374/2017 z dne 24. 1. 2019, ki ji je bila potrjena s sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 214/2019 z dne 29. 8. 2019, tožbenemu zahtevku ugodilo. Štelo je, da je tožnik do izplačila dela plače za povečan obseg dela upravičen že zgolj na podlagi dejstva, da opravlja naloge izven delokroga delovnega mesta, za katerega ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi in da že te naloge same po sebi predstavljajo povečan obseg dela. Vrhovno sodišče RS je v sklepu opr. št. VIII Ips 11/2020 z dne 26. 5. 2020, s katerim je ugodilo reviziji tožene stranke, sodbi nižjih sodišč razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, navedlo, da je takšno stališče nižjih sodišč zmotno. Kot pravilno je izpostavilo stališče v zadevi Pdp 453/2019. Pojasnilo je tudi, da ni pravilno stališče, da „druga dela po nalogu nadrejenega“ ne morejo obsegati kar 50 % polnega delovnega časa. Takšna razlaga namreč ne upošteva okoliščin odreditve in tudi ne dejanskega obsega dela (vseh nalog skupaj). Dela, ki ga je opravil tožnik „po nalogu nadrejenega“ (ne glede na to, ali v okviru „svojega“ delovnega mesta ali iz delokroga drugih delovnih mest), namreč ni mogoče šteti kar avtomatično za preseganje pričakovanih rezultatov. Vrhovno sodišče RS je v sklepu še navedlo, da bo moralo sodišče prve stopnje, upoštevaje navedeno zakonsko in podzakonsko ureditev ter trditve in dokazne predloge strank dopolniti dokazni postopek in ugotoviti, ali je tožnik z obsegom opravljenega dela presegel pričakovane rezultate dela.

8. V novem sojenju je sodišče prve stopnje upoštevalo stališče Vrhovnega sodišča RS ter ugotovilo, da tožena stranka ni imela izdelanih formalnih kriterijev za pričakovane rezultate dela na delovnem mestu upravnika, vendar pa je predviden obseg dela oziroma pričakovane rezultate dela izluščilo iz izpovedi prič A.A. in B.B., ki sta pojasnili, da je pričakovan obseg dela na delovnem mestu upravnika V v praksi pomenil, da so stvari na C. urejene, čiste in da delujejo, ter da je upravnik oskrbnik stavbe, okolice in vozil. Zmotno je stališče pritožbe, da je sodišče do te ugotovitve prišlo ob pomanjkljivi trditveni podlagi tožene stranke, ki naj ne bi opredelila ključnih kriterijev pričakovanih rezultatov dela. Tožena stranka je namreč ves čas postopka zatrjevala, da tožnik ni presegal predvidenega obsega dela, ter da mu je z odrejanjem dodatnih del (vzdrževanje vozil in čiščenje orožja) le zapolnila polni obseg delovnega časa, zato ni upravičen do vtoževanega dodatka za povečan obseg dela.

9. Zmotno je tudi stališče pritožbe, da zgolj na podlagi izpovedi prič sodišče ne bi smelo ugotoviti, kako je bil določen predviden obseg dela. Sodišča ne zavezuje nobeno dokazno pravilo, zato lahko predviden obseg dela ugotovi na podlagi zaslišanja prič, ki sta potrdili navedbe tožene stranke, da tožnik ni presegel predvidenih rezultatov dela, ob ustrezni trditveni podlagi, ki jo je podala tožena stranka. Tudi če tožena stranka za tožnikovo delovno mesto Upravnik V ni imela izdelanih formalnih kriterijev za pričakovane rezultate dela, to torej ne pomeni, da pričakovanih rezultatov dela ni mogoče ugotoviti v sodnem postopku. Tožnik zmotno meni, da ugotovitev, da ni presegal predvidenih rezultatov dela avtomatično pomeni, da pojmovno ni mogel preseči predvidenih rezultatov, ter da je takšno stališče sodišča prve stopnje diskriminatorno. Za tak zaključek ni nobene podlage. V kolikor bi tožnik dokazal povečan obseg dela, bi sodišče takšnemu zahtevku lahko ugodilo. Posledično je tudi nepravilno sklepanje pritožbe, da bi moralo sodišče zavzeti stališče, da ni mogoča presoja, ali je tožnik kriterije pričakovanega obsega dela le dosegel ali jih je tudi presegel. 10. Protisipna je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje zmotno menilo, da bi moral biti za odločanje v zadevi podan pogoj iz 22.d člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl. - ZSPJS), ki določa pogoje izplačil nad omejitvijo iz 22. člena zakona ter da gre v obravnavani zadevi za izplačilo redne delovne uspešnosti. Tožnik je namreč že v tožbi navedel, da zahtevek temelji na določbi 22.e člena ZSPJS, torej na plačilu javnemu uslužbencu na podlagi povečanega obsega dela.

11. ZSPJS v 22.e členu določa, da se javnemu uslužbencu lahko izplača del plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela, torej dodatek za povečan obseg dela za opravljeno delo, ki presega pričakovane rezultate v posameznem mesecu, če je na ta način mogoče zagotoviti racionalnejše izvajanje nalog uporabnika proračuna. Pisno odločitev o povečanem obsegu dela in plačilu delovne uspešnosti iz tega naslova prejme predstojnik, oziroma direktor uporabnika proračuna za posamezni mesec na podlagi pisnega dogovora med javnim uslužbencem in predstojnikom oziroma direktorjem in javnim uslužbencem, pooblaščenim za organizacijo dela. Dogovor je lahko sklenjen tudi za daljše obdobje. Z Uredbo o delovni uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela za javne uslužbence (Uredba, Ur. l. RS, št. 53/2008 in naslednji) v 4. členu določa, da se lahko javnemu uslužbencu prizna dodatek do največ 20 % osnovne plače. 12. V zvezi z dodatkom za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela je pomembno, da javni uslužbenec dodatno delo opravi poleg svojega rednega dela. V obravnavanem primeru je tako pomembna le količina dela, ki ga je poleg svojega dela v rednem delovnem času opravil tožnik. Ta pa ni, kot je bilo že ugotovljeno, uspel dokazati, da je bila opravljena količina dela višja od običajnega obsega dela, da bi bil tožnik upravičen do dodatka. Četudi ne gre za delo delovnega mesta Upravnik V, ampak drugega delovnega mesta, to ne pomeni, kot zmotno meni tožnik v pritožbi, da bi bil njegov zahtevek utemeljen. Ta je neutemeljen na podlagi pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnik delo, za katerega trdi, da ne sodi v delokrog delovnega mesta Upravnik V, opravljal v okviru delovnega časa na način, da je približno polovico delovnega časa opravljal delo, navedeno v opisu delovnega mesta Upravnik V, približno polovico pa drugo delo, ki pa ni bilo višje vrednoteno od dela delovnega mesta Upravnik V, za katerega je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi.

13. Glede na to, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnik ni presegel predvidenega obsega dela, tudi niso utemeljene pritožbene navedbe, da odločitev sodišča na neustaven način posega v pridobljene pravice delavca. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZPP (načelo uspeha v postopku) in prvim odstavkom 155. člena ZPP (priznanje za pravdo potrebnih stroškov). Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, odgovor na pritožbo pa ni prispeval k boljši razjasnitvi stvari, zato tožena stranka sama krije stroške te vloge.