Jedro

Ker je sodišče prve stopnje natančno opredelilo obseg in intenzivnost poškodb, ki jih je utrpela oškodovanka, ni pa pravilno ocenilo, kolikšna je pravična odškodnina, ki oškodovanki ter posledično tožeči stranki iz tega naslova pripada, je zmotno uporabilo materialno pravo.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu delno spremeni tako, da se plačilni nalog opr. št. I Pl 41/2003 z dne 30.5.2003 vzdrži v veljavi še za znesek 1.093,30 EUR oz. 262.000,00 SIT z valorizacijskimi obrestmi od 24.10.2002 do 13.1.2003 ter zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska od 14.1.2003 dalje do plačila.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške, nastale pred sodiščem prve stopnje v znesku 140,54 EUR v petnajstih dneh po prejemu sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka petnajstdnevnega roka dalje do plačila, ter stroške pritožbenega postopka v znesku 132,46 EUR, v 15 dneh, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči naslednji dan po poteku tega roka, dalje do plačila.

Obrazložitev

Z v uvodu navedeno sodbo je Okrajno sodišče v Ljubljani v ponovljenem postopku razsodilo, da plačilni nalog opr. št. I Pl 41/2003 z dne 30.5.2003 ostane v veljavi tudi v delu zahtevka za nepremoženjsko škodo, in sicer v višini 417,29 EUR (prej 100.0000,00 SIT) z valorizacijskimi obrestmi od 24.10.2002 do 13.1.2003 ter zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska od 14.1.2003 dalje do plačila, v preostalem delu (razliki do zneska 2.136,53 EUR s pp oz. 512.000,00 SIT) pa je navedeni plačilni nalog oz. tožbeni zahtevek v delu vračila nepremoženjske škode zavrnilo.

Zoper zavrnilni del sodbe se pravočasno pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke, ki se nanaša na povrnitev zneska za izplačano nepremoženjsko škodo M. K., oškodovanki iz prometne nezgode, ugodi še za znesek 1.093,30 EUR (prej 262.000,00 SIT), in sicer 1.043,23 EUR iz naslova izplačane odškodnine za nematerialno škodo ter 50,07 EUR za materialne stroške, ki so oškodovanki nastali v zvezi z nastalo ji nepremoženjsko škodo. Tožnik v pritožbi navaja, da se z višino dosojenega zneska (odmere nematerialne škode iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem) ne strinja, saj meni, da ta ne odraža pravične denarne odškodnine, ki bi oškodovanki predstavljala pravo satisfakcijo. Sodišče prve stopnje je po naziranju tožnika zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo načela individualizacije, kot tudi ne sodne prakse ter pri tem načela enakosti pri odmeri višine odškodnine. Glede na ugotovite izvedenca medicinske stroke tožeča stranka ocenjuje, da predstavlja pravično denarno odškodnino izplačani znesek v višini 350.000,00 SIT za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem oškodovanke. Tožeča stranka je nadalje mnenja, da ji pripada tudi znesek 50,07 EUR, ki ga je oškodovanki izplačala za materialno škodo, povezano z nepremoženjsko škodo, utrpljeno v prometni nezgodi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Med strankama ni sporno, da je dne 14.5.2002 prišlo do prometne nezgode v K., na križišču K. in L. ceste, katero je v alkoholiziranem stanju zakrivila tožena stranka, ko je oškodovanki M.K. kot voznici osebnega avtomobila izsilila prednost, zato je tožena stranka na podlagi določbe 2. odstavka 7. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu, zavarovalne pogodbe, sklenjene med zavarovalnico (tožečo stranko) in toženo stranko ter Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO-97 Z. T., d.d. izgubila zavarovalne pravice. Tožeča stranka, ki je oškodovanki poravnala znesek za utrpljeno premoženjsko in nepremoženjsko škodo, je zato upravičena uveljavljati povračilo izplačanih zneskov, skupaj z obrestmi in stroški, od tožene stranke (zavarovanca). Med strankama pa je sporno, do kolikšnega zneska, ki ga je tožnik izplačal oškodovanki, je upravičen na podlagi regresne pravice.

Iz izvedenskega mnenja izvedenca specialista kirurga – travmatologa prof. dr. T. ter na podlagi zaslišanja oškodovanke ter ostale listinske dokumentacije, ki se nahaja v spisu (potrdila o upravičeni zadržanosti od dela oškodovanke na A9 do A13), izhaja, da je oškodovanka kot voznica osebnega avtomobila zaradi prometne nesreče z dne 14.5.2002 utrpela udarec v glavo, udarec v predel vratu, udarec v obe koleni ter udarec v hrbet, ko je udarila v armaturno ploščo osebnega vozila. Zaradi omenjene poškodbe je oškodovanka trpela bolečine srednje stopnje 14 dni, lažje stopnje pa mesec dni neprestano, kasneje pa občasno, katere so izzvenele v drugi polovici julija 2002, ima pa oškodovanka še vedno občasne bolečine ob spremembi vremena. Oškodovanka je bila do 6.8.2002 na bolniški (skupaj 84 dni), 4 tedne je nosila vratno opornico, 10 dni neprestano.

Sodišče prve stopnje je ob ponovljenem sojenju dne 8.7.2010 pravilno zaključilo, upoštevajoč mnenje izvedenca dr. T., da so bile bolečine, ki jih je utrpela oškodovanka, srednje in lažje stopnje, ni pa pravilno zaključilo, da je tožeča stranka upravičena do povračila izplačanega zneska zgolj v višini 417,29 EUR (prej 100.000,00 SIT) iz naslova pretrpljenih bolečin in nevšečnosti v času zdravljenja oškodovanke. Pritožba utemeljeno opozarja, da to ni pravična denarna odškodnina, ki bi oškodovanki predstavljala pravo satisfakcijo, zato je pritožbeno sodišče, upoštevajoč vse okoliščine konkretnega primera ter ustaljeno sodno prakso odločilo, da se tožniku prizna še znesek 250.000,00 SIT, ki ga je izplačal oškodovanki iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem.

Nepravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da tožeči stranki ne gre priznati izplačanih 50,07 EUR za premoženjsko škodo nastalo zaradi nepremoženjske škode oškodovanki. Višje sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tožnika tudi v tem delu neutemeljeno zavrnilo. Na podlagi dokazil, ki jih je v spis predložila tožeča stranka (kopija kartončka ZD K. – Oddelek za fizioterapijo ter fotokopija potrdila K. B. pod list. št. A14 in A16) izhaja, da je zahtevek tožeče stranke za povračilo izplačanega zneska 50,07 EUR iz naslova materialne škode povezane z nematerialno škodo utemeljen, saj se je oškodovanka, kot je že sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, z javnim prevozom vozila na fizioterapije v Zdravstvenem domu K., zato so ji s strani tožeče stranke vtoževani materialni stroški, povezani z nematerialno škodo, nedvomno nastali.

Ker je sodišče prve stopnje v ponovnem sojenju, ko je sledilo mnenju izvedenca in izpovedi oškodovanke, natančno opredelilo obseg in intenzivnost poškodb, ki jih je utrpela oškodovanka, ni pa pravilno ocenilo, kolikšna je pravična odškodnina, ki oškodovanki ter posledično tožeči stranki iz tega naslova pripada, je zmotno uporabilo materialno pravo, zato je sodišče druge stopnje skladno z določilom 5. alinee 1. odstavka 358. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku tožeče stranke za znesek 1.093,30 EUR oz. 262.000,00 SIT (1.043,23 EUR iz naslova izplačane odškodnine za nematerialno škodo ter 50,07 EUR za materialne stroške, ki so oškodovanki nastali v zvezi z nastalo ji nepremoženjsko škodo) ugodilo.

Zaradi spremembe sodbe sodišča prve stopnje glede glavne stvari, je bilo potrebno spremeniti tudi stroškovni del odločitve (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ker tožeča stranka s svojim zahtevkom le v sorazmerno majhnem delu ni uspela, je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške postopka (1. in 3. odst. 154. čl. ZPP v povezavi s 1. odst. 155. čl. ZPP). Potrebni stroški tožeče stranke so odmerjeni po Odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/03) in Zakonu o sodnih taksah (ZST, Ur. l. RS, št. 20/04) in skupno znašajo 140,54 EUR (stroški, priznani s plačilnim nalogom v višini 64,86 EUR, 65,68 EUR takse za sodbo z dne 22.1.2009, 10 EUR pričnine). Tožena stranka je dolžna tožniku prisojeni znesek plačati v 15 dneh po prejemu sodbe, v primeru zamude pa ji dolguje tudi zakonske zamudne obresti od poteka paricijskega roka do plačila. Ker je tožeča stranka s pritožbo uspela, ji je tožena stranka dolžna povrniti tudi stroške pritožbenega postopka v višini 132,46 EUR (sodna taksa za pritožbo v višini 131,36 EUR ter administrativni stroški v višini 1,10 EUR), zakonskih zamudnih obresti v primeru toženčeve zamude s plačilom pa tožnik ni uveljavljal.