Jedro

Ovira za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje tujca v smislu 4. alinee 3. odstavka 19. člena zakona o tujcih bi bila pri osebi, ki je postala tujec potem, ko je že zakonito prebivala na območju Republike Slovenije v okviru nekdanje SFRJ, če oseba ne bi imela nobenega veljavnega dokumenta, na osnovi katerega bi bilo mogoče ugotoviti njeno istovetnost (6. alinea 10. člena ZTuj).

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve z dne 23.3.1995 odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo proti odločbi Sekretariata za notranje zadeve občine z dne 9.8.1993, s katero je prvostopni upravni organ odločil, da se tožnikovi prošnji za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje ne ugodi. V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da je iz upravnih spisov razvidno, da je Policijska postaja z dopisom z dne 3.6.1993 sporočila prvostopnemu upravnemu organu, da ima tožnik od 1.1.1992 do 1.1.1994 "zavrnitev vstopa v Republiko Slovenijo". Na podlagi tega dopisa je prvostopni upravni organ v obrazložitvi svoje odločbe navedel, da je bil tožniku izrečen ukrep prepovedi vstopa v Republiko Slovenijo. Dalje tožena stranka navaja, da iz obrazložitve odločbe organa prve stopnje izhaja, da je bilo na podlagi tožnikove izjave ugotovljeno, da tožnik nima veljavnih dokumentov, na osnovi katerih bi izkazal svojo identiteto. Tožena stranka zato meni, da je upravni organ prve stopnje pravilno ugotovil, da obstajajo razlogi za zavrnitev izdaje dovoljenja za začasno prebivanje iz 19. člena zakona o tujcih, ki med drugim določa, da dovoljenja za začasno prebivanje ne more dobiti tujec, ki nima dokumentov, na osnovi katerih bi bilo mogoče ugotoviti njegovo istovetnost, ali so ti dokumenti neveljavni. Ne drži namreč trditev tožnika, da ni predpisa, po katerem bi moral tujec imeti potni list, s katerim lahko izkazuje istovetnost, saj 3. člen zakona o tujcih določa, da sme tujec vstopiti v državo na za to določenih mejnih prehodih in v njej prebivati oziroma se zadrževati na podlagi veljavne potne listine. Ukrep prepovedi vstopa v Republiko Slovenijo, na katerega se sklicuje prvostopni organ, pa je "opredeljen" v 12. členu zakona o tujcih, ki pravi, da lahko organ, pristojen za kontrolo prehajanja čez državno mejo, tujcu iz razlogov, določenih v 10. členu tega zakona, ustno zavrne izdajo vizuma, izreče prepoved vstopa ali kljub veljavnem vizumu na dovoli vstopa v državo. Iz navedenih razlogov je tožena stranka pritožbo zavrnila.

Tožnik v tožbi navaja, da mu je bilo do 22.5.1993 dovoljeno začasno prebivanje z odločbo in izdana osebna izkaznica za tujca z veljavnostjo do istega datuma. Pred tem pa mu je bila odvzeta veljavna osebna izkaznica, izdana pri SO in to je razlog, da tožnik sedaj nima veljavne osebne izkaznice. Potnega lista tožnik nikoli ni imel, ker ga ni potreboval. V Sloveniji živi od leta 1967 in torej ni tujec, ki je prišel v Republiko Slovenijo po 1. odstavku 13. člena zakona o tujcih, temveč je status tujca dobil, ker nima slovenskega državljanstva. Tožnik pa ima vozniško dovoljenje, izdano pri SNZ, z veljavnostjo do 6.11.2002. Tudi to dovoljenje je treba šteti za identifikacijski dokument v smislu 60. člena zakona o tujcih, po katerem tujec dokazuje svojo istovetnost s tujim potnim listom ali z drugo javno listino, v kateri je fotografija, na podlagi katere je mogoče ugotoviti njegovo istovetnost. Tožnik tudi navaja, da odločbe, s katero naj bi mu bil izrečen ukrep prepovedi vstopa v Republiko Slovenijo do 1.1.1994, ni nikoli dobil. Tožnik zato predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in mu dovoli začasno bivanje v Republiki Sloveniji.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da zakon o tujcih ne ločuje tujcev, ki so v Republiko Slovenijo prišli v skladu s 1. odstavkom 13. člena, in tistih, ki so pridobili status tujca, ker nimajo slovenskega državljanstva. Iz 15. člena zakona izhaja, da je izdaja dovoljenja za začasno prebivanje vezano na iztek veljavne tuje potne listine, iz 21. člena pa, da se dovoljenje za začasno prebivanje izda tako, da se vpiše v potni list. Ker tožnik nima veljavnega potnega lista, po 4. alinei 3. odstavka 19. člena zakona o tujcih ni mogel dobiti dovoljenja za začasno prebivanje. Tožena stranka zato predlaga, naj sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba je utemeljena.

Tožena stranka se pri utemeljitvi svoje odločitve sklicuje na dvoje razlogov, ki sta po njenem mnenju narekovala izdajo negativne odločbe. Prvi razlog naj bi bil v tem, da tožnik nima dokumentov, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti njegovo istovetnost oziroma so ti dokumenti neveljavni (6. alinea 10. člena zakona o tujcih - Uradni list RS, št. 1/91-I, dalje: ZTuj). Drugi razlog pa naj bi bil v tem, da je bil tožniku izrečen ukrep prepovedi vstopa v Republiko Slovenijo (12. člen ZTuj). Pri obrazložitvi prvega razloga se sklicuje na okoliščino, da tožnik nima veljavnega potnega lista, iz obrazložitve izpodbijane odločbe ter iz odgovora na tožbo pa izhaja, da tožena stranka stoji na stališču, da je razlog za zavrnitev izdaje dovoljenja za začasno prebivanje v smislu 4. alinee 3. odstavka 19. člena ZTuj v zvezi s 6. alineo 10. člena istega zakona podan vselej, če stranka nima veljavnega potnega lista. Takšno stališče pa po mnenju sodišča nima opore v določbah ZTuj, saj 6. alinea 10. člena ne govori o potni listini, temveč o dokumentih, na osnovi katerih je mogoče ugotoviti tujčevo istovetnost. To pa so lahko tudi druge javne listine, izdane bodisi od matične države tujca bodisi od države gostiteljice. Da je izdaja dovoljenja za začasno prebivanje mogoča tudi pri tujcu, ki nima potnega lista (to pa so glede na določbe 1. odstavka 13. člena ZTuj lahko predvsem osebe, ki v Republiko Slovenijo niso prišle kot tujec, temveč kot državljani drugih republik bivše SFRJ, pa so tukaj postale tujci zaradi spremembe državnopravnega položaja Republike Slovenije in uveljavitve s tem povezane zakonodaje, tudi ZTuj), izhaja tudi iz 2. odstavka 44. člena ZTuj, ki predvideva možnost izdaje potnega lista za tujca tujcu, ki ima dovoljenje za začasno prebivanje in nima veljavnega tujega potnega lista. Res je sicer, da 1. odstavek 15. člena ZTuj trajanje dovoljenja za začasno prebivanje veže tudi na iztek veljavnosti tuje potne listine ter da 1. odstavek 21. člena ZTuj določa, da se dovoljenje za začasno prebivanje ob ugoditvi vsem zahtevkom stranke izda tako, da se vpiše v potni list, iz česar bi bilo mogoče sklepati, da izdaja dovoljenja za začasno prebivanje brez veljavnega potnega lista ni mogoča. Toda takšna razlaga zakona bi bila po presoji sodišča vsaj glede oseb, ki so postale tujci potem, ko so že zakonito prebivale na območju Republike Slovenije v okviru nekdanje SFRJ, preozka. Ovira za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje v smislu 4. alinee 3. odstavka 19. člena ZTuj v zvezi s 6. alineo 10. člena ZTuj bi bila pri takšni osebi podana le, če nima nobenega veljavnega dokumenta, na osnovi katerega bi bilo mogoče ugotoviti njeno istovetnost. Pri obrazložitvi drugega razloga za izdajo negativne odločbe je tožena stranka po mnenju sodišča prezrla, da je ukrep zavrnitve vstopa v državo po 1. odstavku 12. člena ZTuj mogoče izreči iz kateregakoli razloga, določenega v 10. členu ZTuj, 4. alinea 3. odstavka 19. člena ZTuj pa kot razloge za zavrnitev izdaje dovoljenja za začasno prebivanje določa samo 1., 2., 6. in 7. alineo 10. člena ZTuj. Iz tega izhaja, da obstoj ukrepa iz 12. člena ZTuj še ne pomeni avtomatično in v vseh primerih to, da je podana ovira iz 4. alinee 3. odstavka 19. člena ZTuj, saj je npr. ukrep lahko izrečen tudi iz razloga 5. alinee 10. člena, ki v 4. alinei 3. odstavka 19. člena zakona ni navedena (kar je sicer nelogično). To pomeni, da je ob sklicevanju na ukrep iz 12. člena zakona potrebno vselej ugotoviti, iz katerega razloga, določenega v 10. členu ZTuj, je bil ukrep izrečen, in da je razlaga zakona, po kateri se obstoj ukrepa iz 12. člena ZTuj enači z obstojem razlogov, navedenih v 4. alinei 3. odstavka 19. člena ZTuj, preširoka in v nasprotju z zakonom. Iz upravnih spisov pa ni razvidno, iz katerega razloga 10. člena ZTuj je bil tožniku navedeni ukrep izrečen.

Iz navedenega sledi, da je tožena stranka pri svojem odločanju ZTuj uporabila nepravilno, v posledici tega pa je bilo dejansko stanje v upravnem postopku v bistvenih točkah nepopolno ugotovljeno, kar pa bi lahko vplivalo na rešitev zadeve. Ker sodišče zato ne more rešiti spora, je moralo izpodbijano odločbo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih odpraviti. Navedeni zakon je skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiški predpis.