Jedro

Pri dokazovanju elementa obstoja duševnih bolečin, zaslišanja stranke ne morejo nadomestiti ostali dokazi (postavitev izvedenca medicinske stroke), ker so le-ti namenjeni objektivizaciji in kontroli povsem subjektivnih občutij posameznika, ki se dokazuje z izpovedbo stranke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za plačilo odškodnine v višini 1.000.000,00 SIT (sedaj 4.172,93 EUR), z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 10. 2005 do plačila. Hkrati je odločilo, da je dolžna tožeča stranka toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 541,31 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločitev je utemeljilo z obrazložitvijo, da tožnica ni dokazala enega od kumulativno potrebnih elementov za obstoj odškodninske obveznosti tožene stranke (prvi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 97/07; UPB-1; OZ) in sicer obstoja škode.

Zoper sodbo se je pritožila tožnica zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki in 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07; UPB-3; št. 45/08; ZPP) in predlagala, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v celoti razveljavi, pritožbeno sodišče pa odloči samo ali pa zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Soglaša s sodiščem prve stopnje, da je prišlo do protipravnega posega v njeno zasebnost in poudarja, da je zapis njenega imena in priimka objavljen v časopisnem članku pustil psihične posledice, ki so pustile posledice tudi na njenem zdravju. Že pred vložitvijo tožbe se je prepričala, da je zapis, ki jo je močno prizadel, nedopusten in protizakonit. Ljudi, ki so se sklicevali na zapisano v časopisu, ni mogla, kljub nenehnim in številnim pojasnilom, da zapis ni resničen, prepričati v nasprotno. Začela se je izogibati družbe, ostajala je le doma, saj so jo številna pojasnjevanja izčrpavala in psihično obremenjevala. Ker je po temelju zahtevek nesporno utemeljen, bi sodišče lahko odločalo o višini zahtevka, skladno z določilom 216. člena ZPP, kljub temu, da je, zaradi njenih zdravstvenih problemov, ni bilo možno zaslišati na sami obravnavi. Nepojmljivo se ji zdi, da lahko novinar objavi kar želi, oškodovane osebe pa se morajo s tem sprijazniti. Meni, da dokaz obstoja intenzitete duševnih bolečin ni le njeno zaslišanje, temveč bi lahko sodni izvedenec medicinske stroke, na podlagi listin v spisu in pregleda tožnice, podal najbolj objektivno oceno obstoja duševnih težav tožnice kot posledice neresničnega in neutemeljenega zapisa v časopisu, ki je poseglo v njeno zasebnost in dobro ime. Od subjektivne intenzitete prizadetosti posameznika je odvisna samo višina odškodnine in bi sodišče lahko o višini škode odločilo v okviru splošno znane in priznane škode. Ker je sporna le višina odškodnine, je tudi odločitev o stroških napačna. Pojasnjuje, da na obravnavo ni mogla pristopiti, ker je čez noč zbolela na očesu. Zjutraj, pred obravnavo, je imela boleče, zatečeno in vneto levo oko in je takoj, ko je lahko, šla k zdravniku, o čemer ni mogla pravočasno obvestiti ne pooblaščenke ne sodišča. V dokaz prilaga sporočilo zdravnika.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP pritožnica ne uveljavlja obrazloženo, pritožbeno sodišče pa ni ugotovilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

Sodišče prve stopnje tožnice ni zaslišalo, ker na narok ni pristopila in izostanka tudi ni pravilno opravičila. Nepravilna presoja upravičenosti izostanka, bi sicer lahko predstavljala bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP, ki pa je pritožnica izrecno ne uveljavlja. Če s pritožbeno trditvijo, da tožnica na obravnavo ni mogla priti, ker je čez noč zbolela na očesu in pritožbi (prvič) predloženim zdravniškim potrdilom, smiselno meri na nepravilno uporabo drugega odstavka 115. odstavka člena ZPP, ji je treba pojasniti, da le-ta ni podana. Sodišče prve stopnje je pravilno postopalo in svojo odločitev tudi ustrezno obrazložilo. K pravilnim in izčrpnim razlogom sodišča prve stopnje (obrazložitev na drugi strani sodbe), zakaj opravičila tožnice, ki ga je njena odvetnica predložila na naroku, ni mogoče upoštevati, pritožbeno sodišče nima kaj dodati. Iz zapisnika glavne obravnave 13. 10. 2010 pa niti ni razvidno, da bi odvetnica tožnice predlagala preložitev obravnave zaradi zaslišanja tožnice. Kot je razvidno iz tožničinega opravičila (priloga spisa A14), se je tožnica že pet dni pred narokom odločila, da na obravnavo ne bo pristopila. Pritožbeno pojasnjevanje, da je imela zjutraj pred obravnavo, boleče, zatečeno in vneto levo oko, zaradi česar je takoj, ko je lahko, odšla k zdravniku, o čemer ni mogla pravočasno obvestiti ne pooblaščenke ne sodišča, pa (pritožbi) predloženo zdravniško potrdilo z dne 3. 12. 2010 (priloga spisa A16) ne potrjuje. Iz njega je razvidno, da je tožnica obiskala zdravnika že 12. 10. 2010 in potem 14. 10. 2010 (obravnava pa je bila 13. 10. 2010).

Opustitev izvedbe predlaganih dokazov (postavitev sodnega izvedenca medicinske stroke), je lahko bistvena kršitev določb pravdnega postopka (nepravilna uporaba 8. člena ZPP), ki pa je tožnica obrazloženo ne uveljavlja. Glede na dejstvo, da je sodišče prve stopnje že na naroku 13. 10. 2010 (potem, ko tožnice ni moglo zaslišati, ker na narok ni pristopila) zavrnilo druge dokaze tožnice, pri čemer je tudi pojasnilo, zakaj, bi morala tožnica, če je menila, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, to uveljavljati pred zaključkom obravnave (286.b člen ZPP). Kot je razvidno iz zapisnika z naroka tega ni storila. Razlogom sodbe, zakaj drugih dokazov ni izvajalo, obrazloženo ne oporeka.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka s tem, ko je v časopisu S.e 20. 10. 2005 v članku z naslovom „Zavrženo K. varujejo angelci“, v poudarjenem tisku objavila polno ime in priimek tožeče stranke, protipravno posegla v zasebnost tožnice. Odveč je zato pritožbeno razlogovanje o tem, da je tožena stranka nedopustno posegla v njeno zasebnost. Ker mora za obstoj odškodninske obveznosti zaradi posega v zasebnost oškodovanec dokazati tudi obstoj škode (duševne bolečine, ki jih je trpela zaradi posega), česar po ugotovitvi sodišča prve stopnje tožnica ni dokazala, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo že po temelju.

Sodišče prve stopnje je jasno zapisalo, da ni podan temelj odškodninske odgovornosti (4. stran obrazložitve sodbe), saj tožnica ni dokazala enega od kumulativno potrebnih elementov za obstoj odškodninske obveznosti tožene stranke (z obstojem vzročne zveze in odgovornostjo se ni ukvarjalo). Nerazumljivo je, na kakšni podlagi temelji pritožničino prepričanje, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen in bi sodišče lahko in moralo odločati le še o višini odškodnine. Posledično tudi ni podlage za uporabo 216. člena ZPP, na katerega se pritožnica sklicuje.

Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da pri dokazovanju obstoja duševnih bolečin zaradi posega v zasebnost tožnice zaslišanja stranke ne morejo nadomestiti ostali dokazi. Neutemeljeno je zato pritožbeno vztrajanje, da bi sodni izvedenec, na podlagi listin v spisu in pregleda tožnice, lahko podal objektivno oceno duševnih težav tožnice. V spisu ni zdravstvene dokumentacije, ki bi bila lahko podlaga za izdelavo izvedenskega mnenja, sicer pa tožnica niti v tožbi ni navajala, da bi zaradi zdravstvenih in psihičnih težav, kot posledic neresničnega in neutemeljenega zapisa v časopisu, potrebovala zdravstveno pomoč in tega tudi v pritožbi ne trdi. O izčrpavanju in psihičnemu obremenjevanju zaradi pojasnjevanja, da zapis ni resničen, na katerega se v pritožbi sklicuje, pa bi morala izpovedovati sama. Kot ji je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, so drugi dokazi pri dokazovanju obstoja duševnih bolečin, namenjeni predvsem objektivizaciji in kontroli sicer povsem subjektivnih občutij posameznika, ki se dokazujejo z izpovedbo stranke. Z neprihodom na sodišče je tožnica sama onemogočila svoje zaslišanje, spričo česar je sodišče prve stopnje upravičeno štelo, da ni dokazala obstoja škode.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker tudi ni razlogov, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičena (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP). Stroške tožene stranke z odgovorom na pritožbo pritožbeno sodišče ne ocenjuje za potrebne (prvi odstavek 155. člena ZPP), zato je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.