Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Šele v pritožbi podanega ugovora tožencev o (izostali) oceni vrednosti spora ni mogoče šteti za ugovor, s katerim bi si lahko v skladu s tretjim odstavkom 40. člena ZPP zagotovila pravico do revizije.
Pojem sposobnosti biti pravdna stranka je širši od pojma pravne sposobnosti. Tako so lahko pravdne stranke tudi osebe, ki sicer niso pravne osebe in zato nimajo pravne sposobnosti, pa jim sposobnost biti pravdna stranka določi ali poseben predpis (drugi odstavek 77. člena ZPP) ali v okoliščinah iz tretjega odstavka 77. člena ZPP samo pravdno sodišče. Glede na navedena zakonska določba in dejstvi, da je v zemljiški knjigi pri sporni nepremičnini vpisana kot imetnica pravice uporabe prav tožeča stranka ter da spor izvira iz najemne pogodbe v zvezi s to nepremičnino, revizijske trditve, da tožeča stranka nima lastnosti pravne osebe, ker da ni registrirana, niso več pomembne.
Revizija proti odločitvi o izpraznitvenem zahtevku se zavrže. V preostalem delu se revizija zavrne kot neutemeljena.
Sodišče prve stopnje je v izreku pod točko I sodbe tožencema naložilo, da morata plačati tožeči stranki znesek 109,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov od različnih datumov zapadlosti. Navedeni znesek zajema najemnino za čas od 1.3.1988 do 30.6.1989. Za čas od 1.7.1989 do 31.12.1989 jima je naložilo plačevanje po 15,00 SIT mesečno. V izreku pod točko II sodbe jima je naložilo, da morata plačati tožeči stranki 4.961,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov od različnih datumov zapadlosti dalje. Ta znesek zajema najemnino za čas od 1.1.1990 do 30.11.1990. V izreku pod točko III je zaradi utemeljenega ugovora zastaranja zavrnilo tožbeni zahtevek za plačevanje najemnine po 5.000,00 SIT mesečno za leto 1991, po 8.000,00 SIT mesečno za leto 1992 in po 12.000,00 SIT mesečno za leto 1993. V izreku pod točko IV je tožencema naložilo, da morata plačati za leto 1994 po 17.000,00 SIT mesečne najemnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega mesečnega zneska, za leto 1995 po 22.000,00 SIT mesečne najemnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi, za leto 1996 po 27.000,00 SIT mesečne najemnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V izreku pod točko V je tožencema naložilo, da morata hišo v M. izprazniti in jo prazno oseb in stvari izročiti tožeči stranki, v izreku pod točko VI pa je odločilo še o pravdnih stroških. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožencev zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.
Toženca v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča prve stopnje uveljavljata vse revizijske razloge, predlagata pa razveljavitev sodb obeh nižjih sodišč in zavrženje tožbe, podrejeno pa tudi razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Opozarjata, da ni bilo ugodeno nobenemu njunemu dokaznemu predlogu. Oznaka tožeče stranke v tožbi je drugačna od tiste, ki jo uporablja sama tožeča stranka. Iz reviziji priloženega dopisa izhaja, da se tožeča stranka označuje kot Združenje Zveze borcev NOV M., take organizacije pa v M. gotovo ni. Zato je bil utemeljen dokazni predlog za opravo uradnih poizvedb o registraciji tožeče stranke in o tem, ali je A. Š. registriran kot upravičenec za podpisovanje. Sicer pa sodišče očitno ne ve, kaj pomeni v pravu pravdna sposobnost. Res jo imajo tudi združenja in društva, vendar le, če so registrirani.
Tožeča stranka zanesljivo ni registrirana, A. Š. tudi ni registriran kot pooblaščenec za podpisovanje, tožeča stranka torej zanesljivo nima pravdne sposobnosti, zaradi česar bi morala biti tožba zavržena. Toženca zatrjujeta, da sta sporno stavbo dokončala onadva, saj sta uredila vodovod, kanalizacijo in usposobila stavbo za skromno stanovanje. Zato sta po 20. in naslednjih členih Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih postala solastnika stavbe. Številne vknjižbe v zemljiški knjigi na tem območju so strašno problematične. Tistega, ki ga ni, naj tudi v zemljiški knjigi ne bi bilo mogoče vknjižiti.
Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP).
Revizija proti odločitvi obeh nižjih sodišč o izpraznitvenem delu tožbenega zahtevka ni dovoljena, v preostalem delu pa je neutemeljena.
Spor zaradi izpraznitve stanovanja je spor premoženjskopravne narave. Pravica do revizije v takem sporu je glede na določbo tretjega odstavka 382. člena ZPP odvisna od vrednosti spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi. Da mora vrednost spornega predmeta tožnik navesti že v tožbi, izhaja tudi iz drugega odstavka 186. člena ZPP. Ta posebna sestavina tožbe je način, s katerim si tožnik zagotovi pravico do revizije tako zase (za primer svojega neuspeha v pravdi) kot tudi za toženca (za primer svojega uspeha v pravdi). Poleg tega načina za zagotovitev pravice do revizije (iz drugega odstavka 40. člena ZPP) ima enako posledico še sklep sodišča o določitvi vrednosti spornega predmeta, izdan v okoliščinah in roku iz tretjega odstavka 40. člena ZPP, ko torej sodišče na podlagi toženčevega ugovora najpozneje na pripravljalnem naroku, če tega ni, pa na glavni obravnavi še pred začetkom obravnavanja glavne stvari odloči o vrednosti spornega predmeta. Te možnosti se toženca v obravnavani pravdni zadevi nista poslužila.
Tožeča stranka je ob drugi spremembi tožbe šele v vlogi z dne 24.12.1996 (poleg plačila najemnine za obdobje v letih od 1991 do 1996) zahtevala tudi izpraznitev stanovanjske hiše. Ocene vrednosti tega dela spremenjene tožbe ni podala niti ob vložitvi tako spremenjene tožbe, niti kasneje. Po prejemu te vloge je drugotoženka 13.1.1997 vložila odgovor na tožbo, v katerem ni ugovarjala izostanku ocene vrednosti spora. Na naslednja dva naroka, razpisana po vložitvi spremenjene tožbe, pa kljub izkazanim vabilom ni prišel nobeden od tožencev in tudi ne takrat le prvotoženkin pooblaščenec. Šele v pritožbi proti sodbi sodišča prve stopnje, ki jo je pooblaščenec vložil tokrat v imenu obeh tožencev, je bilo na koncu omenjeno, da je vrednost spora gotovo višja od 2,000.000,00 SIT in bi bilo zato lahko pristojno le okrožno sodišče, taka vrednost pa bi tudi dovoljevala revizijo. V takih okoliščinah šele v pritožbi podanega ugovora tožencev o (izostali) oceni vrednosti spora ni mogoče šteti za ugovor, s katerim bi si lahko v skladu s tretjim odstavkom 40. člena ZPP zagotovila pravico do revizije. Zato si te pravice nista mogla zagotoviti niti z oceno vrednosti spora v višini 3,000.000,00 SIT, ki sta jo navedla šele v reviziji.
Revizijsko sodišče je iz navedenih razlogov na podlagi 392. člena ZPP moralo revizijo obeh tožencev v delu, v katerem izpodbija odločitev obeh nižjih sodišč glede izpraznitvenega dela tožbenega zahtevka, zavreči kot nedovoljeno.
V preostalem delu revizije uveljavljani revizijski razlogi niso utemeljeni. Trditev, da naj sodišče prve stopnje ne bi izvedlo nobenega s strani tožencev predlaganega dokaza, je zmotna, saj iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je vpogledalo potrdilo z dne 20.11.1990 (in ne 21.11.1990), to pa je potrdilo takratnega Občinskega sekretariata za notranje zadeve Občine K., ki sta ga predložila toženca. Ne glede na pojasnjeno pa tudi sicer neizvedba dokazov, ki jih predlaga ena ali druga stranka, sama po sebi ne predstavlja nobene procesne kršitve, saj je odločanje o vprašanju, kateri dokazi se bodo izvedli in o katerih odločilnih dejstvih, prepuščeno presoji sodišča. To svojo presojo sodišče izrazi v obliki dokaznih sklepov, ki jih glede na potek dokazovanja lahko kasneje spreminja (300. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je na 4. strani sodbe tudi pojasnilo, da je oba toženca vabilo zaradi njunega zaslišanja, vendar tega dokaza ni izvedlo, ker se kljub izkazanim vabilom glavne obravnave nista udeležila (drugi odstavek 265. člena ZPP).
Ugovor o pomanjkanju pravdne sposobnosti tožeče stranke predstavlja uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, vendar revizijsko sodišče ugotavlja, da do navedene procesne kršitve ni prišlo. Pojem sposobnosti biti pravdna stranka je širši od pojma pravne sposobnosti. Tako so lahko pravdne stranke tudi osebe, ki sicer niso pravne osebe in zato nimajo pravne sposobnosti, pa jim sposobnost biti pravdna stranka določi ali poseben predpis (drugi odstavek 77. člena ZPP) ali v okoliščinah iz tretjega odstavka 77. člena ZPP samo pravdno sodišče. Revizija niti z besedo ne omenja tistega dela razlogov sodišča druge stopnje, ki se glede na sedanjemu revizijskemu ugovoru enak pritožbeni ugovor sklicujejo na navedeno zakonsko določbo in na dejstvi, da je v zemljiški knjigi pri sporni nepremičnini vpisana kot imetnica pravice uporabe prav tožeča stranka ter da spor izvira iz najemne pogodbe v zvezi s to nepremičnino. Sodišče druge stopnje je v nadaljevanju navedlo pravilne razloge o upravičenosti A. Š. za zastopanje tožeče stranke. V taki situaciji revizijske trditve, da tožeča stranka nima lastnosti pravne osebe, ker da ni registrirana, niso več pomembne.
Neutemeljen je nadaljnji revizijski ugovor tožencev o napačni oznaki tožeče stranke. Če je pri označbi imena tožeče stranke izpadla beseda združenje, je tako pomoto mogoče vsak čas popraviti s posebnim sklepom, pomotno izpadla beseda pri imenu tožeče stranke pa tudi sicer ne vpliva na to, da bi lahko prišlo do kake zamenljivosti oseb na strani tožeče stranke.
Revizijske trditve o vlaganjih tožencev v sporno nepremičnino je revizijsko sodišče lahko obravnavalo le glede dovoljenega dela revizije. Ugotovilo je, da je sodišče druge stopnje enake pritožbene trditve materialnopravno pravilno zavrnilo, ko je ugotovilo, da vrednosti le pavšalno zatrjevanih vlaganj v nepremičnino ni mogoče kompenzirati s terjatvijo tožeče stranke. Tudi sicer (v pritožbi samo nakazanega) ugovora pobota glede na tretji odstavek 352. člena ZPP toženca ne bi mogla uspešno uveljavljati, ker ga nista uveljavljala v postopku pred sodiščem prve stopnje. Toženca s pritožbeno domnevano možnostjo, da bi lahko z vlaganji postala solastnika spornega objekta, nista mogla uspeti. Njuna revizijska trditev o pridobljenem solastništvu se od pritožbene razlikuje le v tem, da je postavljena v trdilni in ne več pogojni obliki, kar pa na utemeljenost take trditve ne more vplivati.
Po vsem obrazloženem v reviziji uveljavljani revizijski razlogi niso utemeljeni. Ker v postopku pred nižjima sodiščema tudi ni prišlo do po uradni dolžnosti upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP v tem delu revizijo obeh tožencev zavrnilo kot neutemeljeno. Zavrnilni izrek te revizijske odločbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih revizijskih stroškov obeh tožencev.