Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Pravilno je stališče pritožbenega sodišča, da predstavlja zatrjevanje bistveno drugačnega dejanskega stanja v pritožbenem postopku spremembo tožbenega temelja in s tem spremembo tožbe (191. člen ZPP), ki v pritožbenem postopku ni dovoljena (1. odstavek 190. člena ZPP). Vendar pa v obravnavani zadevi za tak primer ne gre. Tožeča stranka ni namreč šele v pritožbenem postopku, kot to ugotavlja pritožbeno sodišče, zatrjevala, da zahteva od tožene stranke plačilo za opravljeno delo in v delo vloženi trud, ampak je obstoj tega pravnega temelja zatrjevala že na samem začetku postopka.
Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in zadeva vrne temu sodišču v ponovno sojenje. Stroški revizijskega postopka so nadaljnji pravdni stroški.
Sodišče prve stopnje je obdržalo v veljavi sklep o izvršbi istega sodišča opr. št. I 313/92, z dne 30.6.1992 za znesek 30.000 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 19.3.1992 dalje do plačila, ter glede zamudnih obresti od zneska 60.000 SIT od 22.2.1992 do 18.3.1992 in izvršilnih stroškov v znesku 6.700 SIT. V ostalem je sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo, glede nadaljnjih stroškov postopka pa odločilo, da trpi vsaka stranka svoje.
Z izpodbijano pravnomočno sodbo je sodišče druge stopnje pritožbo tožeče stranke proti zavrnilnemu delu sodbe sodišča prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.
Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožeča stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodba sodišča prve stopnje je nejasna v delu, v katerem je bil tožbeni zahtevek zavrnjen, njen izrek pa tudi ni razumljiv. Podlaga tožbenemu zahtevku je bil račun za opravljeno delo, razlogi sodbe sodišča prve stopnje pa se nanašajo le na pogodbo, ki je bila sklenjena med pravdnima strankama. Obseg opravljenega dela med pravdnima strankama ni bil nikoli sporen. Sporna je bila le cena. Tožeča stranka je vse to zatrjevala tudi v pritožbi, vendar se sodišče druge stopnje do teh pritožbenih trditev ni opredelilo. Po mnenju sodišča druge stopnje je bilo izhodišče sodišča prve stopnje materialnopravno napačno, sama odločitev pa naj bi bila kljub temu pravilna. V celoti pa je zgrešeno stališče pritožbenega sodišča, da je tožeča stranka šele v pritožbenem postopku začela zatrjevati obstoj druge pravne podlage. Tožeča stranka je namreč ves čas postopka zatrjevala, da zahteva plačilo za opravljeno delo in vloženi trud. Sklenjena pogodba je določala le vsebino naročenih del, podlaga za tožbo pa je bil račun, ki je bil toženi stranki izstavljen in v katerem je bila pri izračunu vrednosti opravljenega dela upoštevana odvetniška tarifa. Določbe 190. člena ZPP, na katero se sklicuje sodišče druge stopnje, zato v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti. Trditev pritožbenega sodišča, da je tožeča stranka svoj tožbeni zahtevek utemeljevala le s sklenjeno pogodbo, pa je protispisna. Reviziji naj se zato ugodi, sodbi sodišča druge in prve stopnje pa tako spremenita, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.
V skladu z določbo 390. člena ZPP je bila revizija vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil. Revizija je utemeljena.
Pravilno je stališče pritožbenega sodišča, da predstavlja zatrjevanje bistveno drugačnega dejanskega stanja v pritožbenem postopku spremembo tožbenega temelja in s tem spremembo tožbe (191. člen ZPP), ki v pritožbenem postopku ni dovoljena (1. odstavek 190. člena ZPP). Vendar pa v obravnavani zadevi za tak primer ne gre. Tožeča stranka ni namreč šele v pritožbenem postopku, kot to ugotavlja pritožbeno sodišče, zatrjevala, da zahteva od tožene stranke plačilo za opravljeno delo in v delo vloženi trdu, ampak je obstoj tega pravnega temelja zatrjevala že na samem začetku postopka. V izvršilnem predlogu, s katerim je predlagala izdajo sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, je namreč navedla, da svoj predlog utemeljuje z računom št. 1/91, z dne 5.2.1992 in opominom zaradi neplačila tega računa. Obe listini je izvršilnemu predlogu tudi priložila. V računu št. 1/92 pa pogodba, ki naj bi bila sklenjena med pravdnima strankama, sploh ni omenjena, so pa v njem navedeni obseg za toženo stranko opravljenih del, vrsta del in cena za opravljena dela. Ob takem poteku dogodkov zato ni mogoče pritrditi stališču pritožbenega sodišča, da je tožeča stranka spremenila tožbo šele v pritožbenem postopku.
Zaradi stališča pritožbenega sodišča, da je prišlo do spremembe tožbe šele v pritožbenem postopku, pritožbeno sodišče v dosedanjem odločanju ni odgovorilo na vse pritožbene trditve tožeče stranke in ni presodilo vseh navedb pritožbe, ki so lahko za odločitev odločilnega pomena (1. odstavek 375. člena ZPP). Ker bo moralo pritožbeno sodišče to storiti v ponovljenem postopku, je revizijsko sodišče sodbo sodišča druga stopnje razveljavilo, zadevo pa vrnilo temu sodišču v novo sojenje (1. odstavek 394. člena ZPP).
Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na 3. odstavku 166. člena ZPP.