Jedro

Tožnik je ob izdaji izpodbijane odločbe izpolnjeval pogoje za zasedbo delovnega mesta vodja izpostave. Okoliščina, da je tožnik kasneje diplomiral na Fakulteti za pomorstvo in promet in s tem pridobil visokošolsko izobrazbo, ne vpliva na določitev višjega količnika za plačo. Tožnik se neutemeljeno sklicuje na to, da mu višji količnik pripada, ker vodi izpostavo in je z 20. členom uredbe predvideno, da izpostavo kot notranjo organizacijsko enoto vodi vodja, ki je višji upravni delavec. To naj bi pomenilo, da bi tožniku količnik za določitev osnovne plače moral biti določen v razponu, ki je predviden za višje upravne delavce. V skladu z 19. členom ZDDO višje upravne delavce imenuje vlada na predlog predstojnika, imeti morajo univerzitetno izobrazbo ali končano visoko strokovno šolo, če ni enakega programa za pridobitev univerzitetne izobrazbe. Tožnika vlada ni imenovala za višjega upravnega delavca, ob izdaji izpodbijane odločbe ni imel univerzitetne izobrazbe. Zgolj na podlagi dejstva, da vodi izpostavo, ki je oblikovana znotraj upravnega organa v sestavi, tožnik ne more zahtevati plače, ki gre višjim upravnim delavcem.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek za razveljavitev odločbe Uprave Republike Slovenije za pomorstvo opr. št. 01/03-2206/99 z dne 30.4.1999. Zavrnilo je tudi tožnikov zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožniku v skladu z uredbo o določitvi osnovne plače in dodatkov zaposlenim v službah Vlade Republike Slovenije in v upravnih organih, določi količnik v razponu od 4,40 do 6,00 s pripadajočimi dodatki, kakor tudi zahtevek za povrnitev stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi ter razlike v plači od dneva izdaje prvostopenjske sodbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi do plačila. Tožniku je naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka v višini 10.800,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe.

Zoper takšno sodbo je laično pritožbo vložil tožnik. Stališče sodišča prve stopnje, da Uprava Republike Slovenije za pomorstvo, Izpostava Izola ni izpostava in da je ne vodi višji upravni delavec, temveč jo vodi t.i. referent I, naj bi bila v neskladju z Uredbo o skupnih osnovah in kriterijih za notranjo organizacijo in sistemizacijo delovnih mest v organih državne uprave (Ur. l. RS, št. 24/98, v nadaljnjem besedilu uredba) in z vsemi drugimi pozitivnimi predpisi. Pozitivni predpisi določajo, da odločbe v republiških upravnih organih lahko izdaja samo delavec, ki ima visoko izobrazbo ustrezne smeri, tožnik pa odločbe izdaja že od leta 1983. Tožnik je že od takrat član kolegija pristaniškega kapitana oz. kasneje direktorja uprave.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik ne navaja, katere pritožbene razloge uveljavlja. Iz vsebine pritožbe izhaja, da uveljavlja predvsem pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. V skladu z določbo 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo zato po uradni dolžnosti preizkusilo glede obstoja bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3. ,6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2. odst. 399. člena ZPP in glede pravilne uporabe materialnega prava.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana nobena od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo tožnikov zahtevek za razveljavitev odločbe tožene stranke, s katero je bil ob uveljavitvi novega pravilnika o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest v Upravi Republike Slovenije za pomorstvo (priloga A 11, v nadaljevanju: pravilnik) razporejen na delovno mesto vodje izpostave in s katero je bilo odločeno, da se količnik za določitev osnovne plače in dodatki ob tem ne spremenijo. Tožnik je bil na delovno mesto vodje izpostave razporejen na podlagi veljavno sprejetega pravilnika, katerega sestavni del je tudi katalog delovnih mest v Upravi Republike Slovenije za pomorstvo (priloga A 12). Pravilnik je v skladu s 3. členom Zakona o delavcih v državnih organih (ZDDO - Ur. l. RS, št. 15/90, 5/91, 18/91, 22/91, 2/91-I, 4/93 in 70/97) sprejel minister in je k njemu soglasje dala tudi Vlada Republike Slovenije. V katalogu delovnih mest v Upravi Republike Slovenije za pomorstvo je pod zaporedno št. 12 navedeno tudi delovno mesto vodje izpostave Izola, ki je razvrščeno v VI. tarifno skupino s koeficientom 3,50 in za katero se zahteva višja strokovna izobrazba, pomorsko-prometne smeri. Tožnik je že pred uveljavitvijo pravilnika opravljal delo vodje izpostave in mu je bil tudi takrat določen količnik 3,50, kakor je to razvidno iz odločbe o razporeditvi na delovno mesto z dne 29.3.1995 (priloga B 2). Navedeni količnik je za delovno mesto vodje izpostave Izola predviden tudi s pravilnikom o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest, zato tožena stranka tožniku z izpodbijano odločbo ni mogla določiti količnika v razponu 4,40 do 6,00, kar tožnik sicer vtožuje v tem individualnem delovnem sporu. Za delovno mesto vodje izpostave Izola se zahteva višješolska izobrazba, za katero je z zakonom o razmerju plač v javnih zavodih, državnih organih in organih lokalnih skupnosti (ZRPJZ - Ur. l. RS, št. 18/94, 36/96) predviden količnik 2,75. Vendar je za delovno mesto vodje izpostave Vlada Republike Slovenije v skladu s 65. členom ZDDO določila višji količnik v višini 3,50. Prvi odst. 65. člena ZDDO namreč določa, da lahko vlada izjemoma določi višji količnik, kot je določen v zakonu, kadar gre za posamezna delovna mesta, ki zahtevajo specifično strokovna znanja ali posebno izurjenost oz. za delovna mesta, ki jih je nujno potrebno zasesti zaradi nemotenega in učinkovitega delovanja države. Tožnik je ob izdaji izpodbijane odločbe izpolnjeval s pravilnikom o notranji organizaciji in sistemizaciji predpisane pogoje za zasedbo tega delovnega mesta in na zakonitost tiste dela izpodbijane odločbe, s katerim je bilo odločeno, da se količnik za določitev osnovne plače in dodatke ne spremenijo, ne more vplivati okoliščina, da je tožnik kasneje, to je 29.10.1999 diplomiral na Fakulteti za pomorstvo in promet in s tem pridobil visokošolsko izobrazbo (priloga A 7).

Tožnik se neutemeljeno sklicuje na to, da mu višji količnik pripada, ker vodi izpostavo in je z 20. členom uredbe predvideno, da izpostavo kot notranjo organizacijsko enoto vodi vodja, ki je višji upravni delavec. Navedeno naj bi pomenilo, da bi tožniku količnik za določitev osnovne plače moral biti določen v razponu, ki je predviden za višje upravne delavce. Tožnik pri tem ne upošteva, da v skladu z 19. členom ZDDO višje upravne delavce imenuje vlada na predlog predstojnika, da morajo imeti univerzitetno izobrazbo ali končano visoko strokovno šolo, če ni enakega programa za pridobitev univerzitetne izobrazbe. Tožnika vlada ni imenovala za višjega upravnega delavca in ob izdaji izpodbijane odločbe ni imel univerzitetne izobrazbe. Zgolj na podlagi dejstva, da vodi izpostavo, ki je oblikovana znotraj upravnega organa v sestavi, tožnik ne more zahtevati plače, ki gre višjim upravnim delavcem.

Sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotavlja, da pri izpostavi, ki jo vodi tožnik, niti ne gre v celoti za notranjo organizacijsko enoto, kakršna je predvidena z uredbo. Prvi odst. 19. člena uredbe namreč določa, da se v izpostavi lahko oblikujejo oddelki, služba, center in glavna pisarna oz. vložišče; izpostava Izola pa v svoji sestavi nima oddelkov, ampak je sama oblikovana kot notranja organizacijska enota oddelka. Z uredbo je tudi predvideno, da vodja izpostave za svoje delo odgovarja ministru oz. predstojniku upravnega organa v sestavi ministrstva; tožnik pa je bil podrejen vodji oddelka za pomorski promet, ta pomočniku direktorja, ki je vodil sektor pristaniške kapitanije in šele ta je bil za svoje delo neposredno odgovoren direktorju (1. odst. 14. člena pravilnika). Sicer pa celo v primeru, če bi pri izpostavi Izola, Uprave RS za pomorstvo v resnici v celoti šlo za izpostavo v smislu določb 19. člena uredbe, to še vedno ne bi pomenilo, da bi tožnik s tem, ko je bil razporejen za vodjo izpostave, že pridobil položaj višje upravnega delavca, čeprav to ne bi bilo predvideno v pravilniku in čeprav ga vlada ne bi imenovala za višjega upravnega delavca. Šele če bi bilo v pravilniku oz. katalogu delovnih mest v Upravi Republike Slovenije za pomorstvo predvideno, da se za delovno mesto vodje izpostave zahteva univerzitetna izobrazba in da to delo opravlja višji upravni delavec z enim od nazivov predvidenih v nomenklaturi tipičnih delovnim mest, ki je priloga uredbe, bi tožnik lahko zahteval, da se mu količnik za določitev osnovne plače določi v razponu, ki je v ZRPJZ predviden za višje upravne delavce.

Tožnik svoj zahtevek za določitev količnika za določitev osnovne plače v razponu od 4,40 do 6,00 utemeljuje z določbami Uredbe o količnikih za določitev osnovne plače in dodatkih zaposlenih v službah Vlade Republike Slovenije in upravnih organih (Ur. l. RS, št. 35/96, 5/98 in 33/2000, v nadaljevanju: uredba o količnikih). Tožnik si očitno zmotno razlaga določbo 4. člena uredbe o količnikih, ki določa, da se za delovna mesta vodij notranjih organizacijskih enot in vodij izpostav v upravni enoti določijo količniki za določitev osnovne plače v višini 4,40, 4,70, 5,30, 5,60 ali 6,00. Celotni 4. člen se nanaša na delovna mesta v upravnih enotah, za tožnika bi kvečjemu prišla v poštev določba 4. člena uredbe o količnikih, ki določa količnike za delovna mesta višjih upravnih delavcev v službah Vlade Republike Slovenije in upravnih organih, seveda ob pogoju, da je bil tožnik v resnici imenovan za višjega upravnega delavca z enim od nazivov 3. člena te uredbe.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikov zahtevek za razveljavitev izpodbijane odločbe tožene stranke, kakor tudi zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožniku količnik za določitev osnovne plače določi v razponu od 4,40 do 6,00 s pripadajočimi dodatki.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.