Jedro

Pri ugotavljanju državljanstva zaradi opredelitve upravičenca do denacionalizacije se državljanstvo oseb, ki niso bile vpisane v evidenco o državljanstvu, ugotavlja po predpisih, veljavnih v času podržavljenja, to je po Zakonu o državljanstvu Demokratske federativne Jugoslavije, kasneje Zakonu o državljanstvu FLRJ. Glede na določbi 1. odstavka 35. člena in 1. odstavka 37. člena je za ugotovitev državljanstva pomembna ugotovitev, ali je bila tožnica državljanka predvojne Jugoslavije in ali je imela domovinsko pripadnost v eni izmed občin v FLRJ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1762/98-7 z dne 15.12.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 8.10.1998. S to odločbo je bila zavrnjena pritožba T.P. zoper odločbo Sekretariata za notranje zadeve Občine B. z dne 30.6.1994, s katero je bilo ugotovljeno, da se M.K. U.D., roj. 5.11.1876 v B., v času od 28.8.1945 pa do smrti 6.11.1946, ni štela za jugoslovansko državljanko. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče soglaša z ugotovitvijo tožene stranke, da imenovana na dan 28.8.1945, ko je začel veljati Zakon o državljanstvu FLRJ (Uradni list FLRJ, št. 54/46, 104/47, 88/48 in 105/48) v smislu določb 1. odstavka 35. in 37. člena tega zakona ni pridobila državljanstva nove Jugoslavije. V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da je bila pokojna M.K. U.D. rojena 5.11.1876 v B., da se je dne 19.10.1915 poročila ter, da je od tedaj dalje do leta 1936, ko se je vrnila v B., živela in delala kot učiteljica v Avstriji, v G.. Sodišče zavrača tožbeni ugovor, da je imenovana pridobila jugoslovansko državljanstvo z mirovno pogodbo in na podlagi zakonodaje Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. Navaja, da je po mirovni pogodbi, sklenjeni z Avstrijo, ki je začela veljati 10.5.1920, (pravilno dne 16.7.1920), Avstrija priznala za avstrijske državljane vse osebe, ki so imele na dan uveljavitve te pogodbe domovinstvo na ozemlju Avstrije, če niso imele državljanstva kakšne druge države. Po 70. členu te pogodbe je vsaka oseba, ki je imela domovinstvo na ozemlju, ki je bilo v sestavi nekdanje Avstro Ogrske monarhije, pridobila državljanstvo tiste države, ki je izražala suverenost nad njenim ozemljem. Ker je imela imenovana domovinsko pristojnost v G., v Avstriji, je tako tudi po navedeni pogodbi postala državljanka Avstrije. Po prehodni določbi Zakona o državljanstvu Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev iz leta 1928 (paragraf 53) so se štele za državljane Kraljevine SHS tiste osebe, ki so na dan združitve, to je 1.12.1918 imele državljanstvo prejšnje Kraljevine Srbije ali Kraljevine Črne Gore, kakor tudi osebe, ki so imele državljanstvo prejšnje Kraljevine Hrvatske in Slavonije in tega državljanstva niso izgubile na podlagi določb mirovne pogodbe. Poleg tega so postali državljani Kraljevine SHS osebe, ki jim je bilo z navedeno mirovno pogodbo z Avstrijo priznano državljanstvo Kraljevine SHS, ali so ga pridobile skladno z določbami te pogodbe. Ker na podlagi teh določb imenovana ni postala državljanka Kraljevine SHS, so tožbeni ugovori neutemeljeni. Kot neutemeljeno sodišče zavrača tudi tožbeno navedbo, da je pridobila državljanstvo Kraljevine SHS z naturalizacijo, saj je bil za takšno pridobitev državljanstva predpisan poseben postopek.

Tožnika v pritožbi uveljavljata vse pritožbene razloge iz določbe 1. odstavak 72. člena ZUS. Ne strinjata se s sodiščem, da M.K. U.D. ni pridobila državljanstva Kraljevine SHS. Imenovana se je namreč rodila leta 1876 na območju Slovenije, v B., ki je takrat spadalo pod jurisdikcijo Avstro-Ogrske. Z razpadom Avstro-Ogrske pa so prebivalci, rojeni na teritoriju SHS pridobili državljanstvo SHS po rojstvu. Avstrijsko državljanstvo se je presojalo po St. Germainski pogodbi za tiste osebe, ki so imele domovinsko pripadnost na ozemlju Avstrije, če niso bili državljani kakšne druge države. Imenovana pa je imela dražvljanstvo Kraljevine SHS, zato je napačana ugotovitev, da je imela domovinsko pripadnost v Avstriji. Prav njena vrnitev v B. leta 1936 dokazuje, da je imela domovinsko pripadnost v Sloveniji, ne v Avstriji. Zato je dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpdobijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponoven postopek.

Tožena stranka in Dražavno pravobranilstvo Republike Slovenije na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru gre za ugotovitveno odločbo o državljanstvu osebe, ki ni bila vpisana v evidenco o državljanstvu, zaradi izpolnjevanja pogoja za denacionalizacijo po 1. odstavku 9. člena Zakona o denacionalizaciji. Državljanstvo je za opredelitev upravičenca do denacionalizacije pravno pomembno dejstvo, ki ga upravni organ ugotavlja po predpisih, veljavnih v času podržavljenja. Prvi zakon, ki je urejal državljanstvo povojne Jugoslavije je bil Zakon o državljanstvu Demokratske federativne Jugoslavije (Uradni list DFJ, št. 64/45), kasneje Zakon o državljanstvu FLRJ, zato se nanj sodišče utemeljeno sklicuje. Po določbi 1. odstavka 35. člena tega zakona so se štele za jugoslovanske državljane vse osebe, ki so bile na dan uveljavitve zakona, to je 28.8.1945, jugoslovanski državljani po veljavnih predpisih, to je po Zakonu o državljanstvu Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev iz leta 1928. Po določbi 1. odstavka 37. člena istega zakona pa so pridobile jugoslovansko državljanstvo osebe, ki so imele domovinsko pripadnost v eni izmed občin na ozemlju FLRJ. Glede na navedeno je za odločitev v tej zadevi pomembna ugotovitev ali je bila M.K. U.D. državljanka predvojne Jugoslavije in ali je imela domovinsko pripadnost v eni izmed občin v FLRJ. V postopku je bilo ugotovljeno, da je bila imenovana državljanka Avstrije, in da je od leta 1915 do leta 1936 živela in delala v Avstriji, v G., kar izhaja iz podatkov v predloženih upravnih spisih. Glede na navedeno, in ker je Zakon o državljanstvu Kraljevine SHS prepovedoval dvojno državljanstvo (paragraf 2), in je določal, da tuji državljani ne morejo imeti domovinstva v občinah kraljevine (paragraf 3), je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da imenovane ni šteti za jugoslovansko državljanko v smislu Zakona o državljanstvu FLRJ. Ker je bila imenovana na dan uveljavitve tega zakona avstrijska državljanka, in glede na navedeno določbo Zakona o državljanstvu Kraljevine SHS o prepovedi dvojnega državljanstva, dejstvo, da se je rodila (1876) v B. ne more vplivati na drugačno odločitev v stvari. Zato je neutemeljen tudi pritožbeni ugovor o zmotni ugotovitvi glede njene domovinske pripadnosti.

Ker glede na navedeno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, in tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.