Jedro

Če bi tožena stranka izkazala, da se je z navedenega naslova preselila, preden ji je bila vročena tožba z uporabo instituta fikcije vročitve, bi bila obnova postopka dovoljena iz razloga po 2. tč. 394. čl. ZPP. Ni pa mogoče obnoviti postopka takrat, kadar stranka trdi, da je bila vročitev sodbe opravljena nepravilno in da torej sodba ni postala pravnomočna in izvršljiva. Za tak primer je predvidena razveljavitev potrdila o izvršljivosti in pravnomočnosti.Opustitev spremembe formalnega prebivališča v centralnem registru prebivalstva ima posledice zgolj na upravnem področju, ne pa tudi na civilnopravnem. Takšnih posledic ne more imeti niti opustitev obvestitve pošte o spremenjenem prebivališču.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom ni dovolilo obnove pravdnega postopka, v katerem je bila izdana zamudna sodba. Ugotovilo je, da sta bili toženki pravilno vročeni tako tožba kot zamudna sodba.

(2) Zoper tako odločitev se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Sodišču prve stopnje očita, da ni sledilo njenim navedbam in dokazom iz predloga za obnovo. Ko sodišče ugotavlja, da je bila vročitev opravljena v skladu z določilom 141. člena ZPP, za presojo utemeljenosti razlogov uporabi uradno prečiščeno besedilo ZPP, objavljeno v Ur. l. RS, št. 73/2007, kar pa je napačno, saj je bilo takšno besedilo objavljeno v mesecu avgustu 2007, zamudna sodba pa naj bi bila izdana januarja 2007. Takrat pa je veljal ZPP (Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02, 2/04), ki v 140., 141., 142. in 145. členu določa, da se tožba in sodna odločba vroča osebno stranki, po pošti prejemnikovega prebivališča, kar v danem primeru ni bilo izvršeno. Vročitev tožbe je bila opravljena na njenem starem naslovu meseca januarja 2007, pri čemer je tožena stranka povedala, da se je iz tega naslova preselila že jeseni 2006. Tudi sodba ni bila pravilno vročena. Vročevalec jo je poskušal vročiti konec meseca maja 2007, ko je bila toženka tudi uradno že prijavljena na novem naslovu (Z. G. 16, L.). Nikakor pa ne sme biti za sodišče pomembno, kakšen zaključek je sprejel vročevalec – poštar, ko je na pošiljko na pisal »ni dvignil,« ne pa »preseljen.« Nadalje sodišče verjame pooblaščenki tožeče stranke, da naj bi tožena stranka ob razgovoru v njeni pisarni sama navedla svoj stari naslov (M. 30, L.), pri tem pa gre zgolj za navedbo pooblaščenke tožeče stranke, ki ni bila niti priča niti ni z ničimer dokazala resničnosti takšne navedbe niti ni sodišču opredelila, kdaj naj bi to izjavila pooblaščenki. Sodišče na podlagi tega napačno šteje vročitev tožbe in sodbe za pravilno. Spregledalo je tudi, da je šlo za fikcijo vročitve in zato neutemeljeno šteje, da je bila dolžna toženka po nastopu litispendence sporočiti spremembo naslova. Tožena stranka predlaga spremembo oziroma razveljavitev in vrnitev v ponovno obravnavanje in odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

(3) Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

(4) Pritožba ni utemeljena.

(5) Pritožbeno sodišče soglaša z oceno prvostopenjskega sodišča, da je bila toženki tožba vročena pravilno. Po določbi 141. členu ZPP-UPB2 se obvestilo o pisanju, ki se vroča, pusti na naslovu »prebivališča«. Pri tem je treba pojem »prebivališče« po 141. členu razumeti v povezavi s 140. členom, na katerega se 141. člen direktno sklicuje, kjer je govora o naslovnikovem »stanovanju,« kar ni nujno isto kot formalno »prebivališče« (1). Po pravilih 141. in 142. člena ZPP-UPB2 vročitve namreč ni mogoče opraviti tako, da bi vročevalec pustil obvestilo na naslovu prebivališča, kot je vpisan v centralni register prebivalstva, čeprav stranka tam dejansko ne stanuje več, in bi se vročitev s tem štela za opravljeno (2). Če bi tožena stranka za verjetno izkazala, da se je iz starega prebivališča preselila, preden ji je bila vročena tožba z uporabo instituta fikcije vročitve, bi bila obnova postopka dovoljena iz razloga po 2. točki 394. člena ZPP, ki je veljal v času vložitve predloga za obnovo postopka (Ur. l. RS, št. 73/2007-UPB3, 45/2008). Vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožena stranka z ničimer ni izkazala, da se je preselila že jeseni 2006. V podkrepitev te navedbe ni ponudila nobenega dokaza razen svojega zaslišanja. Njena izpovedba pa je bila neprepričljiva in ji sodišče prve stopnje upravičeno ni sledilo. Pritožba tako ni utemeljena v delu, ko navaja, da sodišče verjame pooblaščenki tožeče stranke, da naj bi v razgovoru v njeni pisarni toženka sama navedla svoj stari naslov. Dokazno breme je namreč na strani tistega, ki nekaj zatrjuje. V tem primeru je toženka zatrjevala, da se je preselila v jeseni 2006, vendar tega niti s stopnjo verjetnosti ni dokazala. To pa je po oceni pritožbenega sodišča glavni razlog za zavrnitev predloga za obnovo postopka.

(6) Niso pravilni razlogi prvostopenjskega sodišča v delu, ko ocenjuje trditev, da toženka na pošti ni pustila nobenega obvestila glede tega, da spreminja svoj naslov. Prvostopenjsko sodišče brez podlage navaja, da je splošno znano, da pošta v takih primerih sodne pošiljke vrne z oznako »preseljen«, pošta sodne pošiljke pa se je v tem primeru vračala z oznako »ni dvignil«, zaradi česar naj bi bilo očitno, da toženka o spremembi naslova ni obvestila pošte. Po ZPP-UPB2 ima namreč opustitev spremembe formalnega prebivališča v centralnem registru prebivalstva posledice zgolj na upravnem področju, ne pa tudi na civilnopravnem. Seveda takšnih posledic ne more imeti niti opustitev obvestitve pošte o spremenjenem prebivališču. (7) Pritožbeno sodišče opozarja tudi, da prvostopenjsko sodišče ni ravnalo prav, ko je uporabilo uradno prečiščeno besedilo Zakona o pravdnem postopku, objavljeno v Ur. l. RS, št. 73/2007-UPB3. V času vročanja tožbe in zamudne sodbe toženki je bila veljavna verzija uradnega prečiščenega besedila ZPP, objavljenega v Ur. l. RS, št. 36/2004-UPB2. V besedilo ZPP-UPB3 je namreč vključena tudi novela ZPP-C (Ur. l. RS, št. 52/2007), ki je začela veljati 13. 6. 2007. Vročanje tožbe se je opravilo januarja 2007, vročanje zamudne sodbe pa maja 2007, torej pred uveljavitvijo ZPP-C. Sodišče bi torej moralo uporabiti ZPP-UPB2. Vendar to ne vpliva na pravilnost izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje. Novela ZPP-C glede vročanja namreč uvaja zgolj možnost po varni elektronski poti, ne spreminja pa določb glede vročitve v fizični obliki.

(8) Ni pa mogoče obnoviti postopka takrat, kadar stranka trdi, da je bila vročitev sodbe opravljena nepravilno in da torej sodba ni postala pravnomočna in izvršljiva. Druga točka 396. člena ZPP se ne more nanašati na situacije, ko ni bila pravilno vročena sodba. Za tak primer je v 3. odstavku 42. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98; ZIZ) predvidena razveljavitev potrdila o izvršljivosti, pa tudi pravnomočnosti. Stranka ima torej v tem postopku možnost dokazati nepravilnost vročitve sodbe, ni pa to razlog za obnovo postopka. O tem predlogu toženke bo prvostopenjsko sodišče še moralo odločiti, na kar je opozorilo pritožbeno sodišče že v sklepu 23. 12. 2008!

(9) Neutemeljeno pritožbo je bilo treba zavrniti in sklep potrditi po 2. točki 365. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366.a člena ZPP.

(10) Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odst. 154. člena in 1. odst. 165. člena ZPP.

(1) Glej A. Galič v L. Ude et al., Pravdni postopek, zakon s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2005, 1. knjiga str. 564. (2) Ibid., str. 566.