25. 11. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe družbe A., d.o.o., Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 3. novembra 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba družbe A. zoper sklep Višjega sodišča v Mariboru št. Cpg 813/2001 z dne 3. 7. 2003 v zvezi s sklepoma Okrožnega sodišča v Mariboru št. III Pg 218/2000 z dne 16. 5. 2001 in z dne 22. 8. 2001 ter s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru št. III Pg 218/2000 z dne 13. 3. 2001 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Okrožno sodišče je s sklepom z dne 16. 5. 2001 pritožnici (v pravdi tožnici) naložilo plačilo 18.000 SIT takse za pritožbo in 3.000 SIT opominske takse. S sklepom z dne 22. 8. 2001 je isto sodišče sklenilo, da mora pritožnica plačati 20.400 SIT takse za sodbo in 10.200 SIT kazenske takse ter pristojni organizaciji za plačilni promet naročilo prenos teh zneskov s pritožničinega računa na vplačilni račun sodnih taks. S sodbo z dne 13. 3. 2001, s katero je prvostopenjsko sodišče ugodilo pritožničinemu tožbenemu zahtevku, je toženi stranki naložilo tudi povrnitev pritožničinih pravdnih stroškov v višini 92.781,60 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 3. 2001 do plačila. Višje sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrnilo pritožbi pritožnice zoper sklepa sodišča prve stopnje o plačilu sodne takse, medtem ko je njeni pritožbi zoper odločitev o stroških postopka delno ugodilo (in ji prisodilo še dodatnih 4.100 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 7. 2001 do plačila), delno pa jo je zavrnilo.

2.Zoper odločitev sodišč o obveznosti plačila sodnih taks in zoper odločitev o stroških postopka v delu, s katerim Višje sodišče pritožnici ni prisodilo zamudnih obresti od dodatno priznanih pravdnih stroškov za čas od 13. 3. 2001 do 3. 7. 2001, vlaga pritožnica ustavno pritožbo. V njej zatrjuje kršitev načel pravne države (2. člen Ustave) in pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave). Trdi, da je s predložitvijo "poročil v breme" in "naloga za nakazilo" dokazala, da je takso za sodbo in za pritožbo plačala. Ne strinja se s stališčem sodišč, da bi pritožnica plačilo takse morala dokazati z listino, ki jo je potrdila Agencija za plačilni promet. Sodišči naj bi za takšno razlago potrdila o plačilu ne imeli nobene podlage, zato je izpodbijana odločitev po njeni oceni arbitrarna, pritožnica pa bo morala takso dvakrat plačati. Navaja, da 6. člen Zakona o sodnih taksah (Uradni list SRS, št. 30/78 in nasl. – v nadaljevanju ZST), ki je veljal v času odločanja, in 135. člen Sodnega reda (Uradni list RS, št. 17/95 in nasl.) določata, da se potrdilo o vplačilu sodne takse v gotovini priloži vlogi, za katero je taksa plačana, ne opredeljujeta pa, kaj šteje za potrdilo o plačilu takse. Ti določbi sta po oceni pritožnice nenatančni in sta bili zato v nasprotju z načeli pravne države. Meni, da bi sodišči že po tedaj veljavni ureditvi lahko sami preverili plačilo takse, kot to ureja kasnejša novela ZST v primeru plačila takse z elektronskim denarjem. Odločitev, s katero so bile pritožnici priznane zamudne obresti od dodatno prisojenih pravdnih stroškov šele od dneva odločitve Višjega sodišča dalje, naj bi bila v nasprotju s sodno prakso, ki naj bi te obresti prisojala od dneva izdaje odločbe prvostopenjskega sodišča. Pritožnica Ustavnemu sodišču predlaga tudi, naj "oceni ustavnost 6. člena ZST in 135. člena Sodnega reda v delu o dokazovanju plačila sodne takse".

B.

3.V skladu z drugo alinejo drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče ustavne pritožbe ne sprejme v obravnavo, če od odločitve ni pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja in če kršitev človekove pravice ali temeljne svoboščine ni imela pomembnejših posledic za pritožnika. V obravnavani zadevi gre za tak primer, saj sta izpolnjena oba pogoja.

4.Odločitev sodišč (tudi če bi bile z njo kršene človekove pravice – glede tega se Ustavnemu sodišču ni treba opredeljevati) pritožnici ne more povzročiti pomembnejših posledic. Predmet izpodbijanih sklepov so sodne takse in obresti od dela stroškov pravdnega postopka za obdobje manj kot štirih mesecev. Po oceni Ustavnega sodišča obveznost plačila skupaj 51.600 SIT sodnih taks in zavrnitev zahtevanih obresti od 4.100 SIT stroškov postopka za pritožnico, ki je gospodarska družba, ne more imeti takšnega pomena, da bi se s tem vprašanjem poleg dveh instanc rednega sodstva moralo ukvarjati še Ustavno sodišče kot najvišji organ sodne oblasti za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

5.Prav tako od odločitve Ustavnega sodišča v obravnavanem primeru ni pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja. Treba je upoštevati, da od Ustavnega sodišča glede na to, da je njegova pristojnost v postopku ustavne pritožbe omejena na presojo kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin (prvi odstavek 50. člena ZUstS), ni mogoče pričakovati rešitve vseh pomembnih pravnih vprašanj, pač pa le pravnih vprašanj ustavnopravnega pomena. Takih vprašanj v tej zadevi ni. Kolikor se pritožnica dotika ustavnopravno relevantnih vidikov (npr. arbitrarnost odločitve), pa je Ustavno sodišče o njihovi vsebini že izoblikovalo stališča in ni treba, da bi jih v tej zadevi ponavljalo.

6.Glede na to Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo. Zato se ni bilo treba opredeliti do navedb pritožnice, da sta določbi 6. člena ZST in 135. člena Sodnega reda v neskladju z Ustavo.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi druge alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana mag. Marija Krisper Kramberger in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

dr. Dragica Wedam Lukić