Jedro

Po izbrisu odločb o prej storjenih prekrških storilec velja za osebo, ki še ni bila spoznana za odgovorno storitve prekrška, čeprav v določbi 205. člena ZP-1 to ni izrecno navedeno, zato pri odločanju o predlogu za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ni mogoče upoštevati v letu 2003 storilcu izrečenega prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, saj so od takrat do dneva storitve ponovnega prekrška potekla več kot tri leta.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo storilčev predlog za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja in mu naložilo plačilo sodne takse.

Zoper takšen sklep se pritožuje storilčeva zagovornica zaradi kršitve materialnih določb Zakona o prekrških in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje pri odločanju ne bi smelo upoštevati sodbe sodnika za prekrške P 2440/02 z dne 20. 5. 2003, ker sankcije izrečene za prej storjeni prekršek, ni mogoče šteti za obteževalno okoliščino, če se od dneva, ko je postala odločba oziroma sodba o prekršku pravnomočna do storitve novega prekrška pretekla več kot tri leta (četrti odstavek 26. člena ZP-1), saj je v tem primeru od pravnomočnosti navedene sodbe z dne 20. 5. 2003 do storitve novega prekrška 24. 8. 2011, preteklo več kot osem let. Prav tako pri tem sodišče ni upoštevalo določbe 205. člena ZP-1, po katerem se pravnomočne odločbe, sodbe oziroma sklepi o prekrških iz evidenc izbrišejo po preteku treh let od pravnomočnosti odločb. S tem, ko je pri presoji storilčevega prejšnjega življenja kot obteževalno okoliščino upoštevalo obsodbo za prekršek iz leta 2003, je sodišče prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu, ko odloča o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Storilec od leta 2002 dalje do 24. 8. 2011 ni storil nobenega prekrška zoper varnosti cestnega prometa, nato pa je v dveh mesecih storil dva istovrstna prekrška. Okoliščine, da je v tako kratkem časovnem obdobju storil dva istovrstna prekrška, je storilec pojasnil že v predlogu z dne 30. 8. 2012 in bi sodišče moralo to okoliščino upoštevati v okviru presoje osebnosti storilca tudi z zaslišanjem storilca, če bi se to zdelo sodišču potrebno. Prav tako bi moralo sodišče upoštevati dejstvo, da po 14. 11. 2011 ni storil nobenega prekrška več, kot tudi dejstvo, da ga je specialist medicine dela spoznal za telesno in duševno zmožnega za voznika motornih vozil določenih kategorij. Storilec je sodišču predložil dokaze, na osnovi katerih je vsekakor mogoče pričakovati, da prekrškov ne bo več ponavljal in da bo izpolnil obveznosti po zakonu o voznikih, vsega navedenega pa sodišče v izpodbijanem sklepu ni upoštevalo, kar predstavlja nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Sodišče je tudi dalo premalo poudarka dejstvu, da je storilec po storitvi prekrškov dobil službo, da si je uredil zasebno življenje, s čimer je bistveno prispeval k temu, da bi sodišče lahko ugotovilo, da se je njegovo obnašanje po storjenih dveh prekrških bistveno izboljšalo in da je njegova prognoza za v bodoče ugodna in je vsekakor pričakovati, da v bodoče ne bo ponavljal prekrškov. O teh okoliščinah sodišče v obrazložitvi sklepa tudi ni zavzelo stališča. Pritožbeno sodišče naj zato izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Peti odstavek 202. d člena Zakona o prekrških (ZP-1), na katerega se v pritožbi sklicuje storilec in ki ga v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pravilno citira tudi prvostopenjsko sodišče, določa, da sodišče pri odločanju o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja upošteva osebnost storilca, njegovo prejšnje življenje, njegovo obnašanje po storjenem prekršku, stopnjo njegove odgovornosti za prekršek in okoliščine, v katerih je prekršek storil ter na tej podlagi oceni ali je mogoče pričakovati, da storilec ne bo več ponavljal prekrškov in da bo izpolnil obveznosti po Zakonu o voznikih.

Iz 5. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev o zavrnitvi storilčevega predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja oprlo na ugotovitve, da je storilcu v preteklosti že bilo izrečeno prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja s sodbo sodnika za prekrške Šmarje pri Jelšah P 2440/02 z dne 20. 5. 2003 in da je storilec bil dvakrat kaznovan zaradi vožnje pod vplivom alkohola, zaradi teh prekrškov pa mu je bilo izrečenih skupaj kar 26 kazenskih točk, pri čemer je zakonodajalec za prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja predpisal že 18 kazenskih točk. Narava storjenih prekrškov in dejstvo, da je storilcu vozniško dovoljenje zaradi doseženega števila kazenskih točk, ki ima za posledico prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, enkrat že prenehalo veljati, po oceni prvostopenjskega sodišča ne izkazujeta potrebnega pričakovanja, da storilec prekrškov ne bo več ponavljal. Iz povzetka predloga za odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja v 2. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa pa je razvidno, da je storilčeva zagovornica v predlogu navajala tudi, da je oba prekrška, s katerima je dosegel skupno 26 kazenskih točk, storil v obdobju od 24. 8. 2011 do 14. 11. 2011, ker je bil v težkem socialnem stanju, brez zaposlitve, brez dohodkov in brez človeka, s katerim bi se lahko pogovoril, da zaradi takšnega stanja ni bil kritičen do uživanja alkohola in da se je stanje spremenilo, ko je 31. 1. 2012 dobil zaposlitev in sklenil pogodbo o zaposlitvi za določen čas do 31. 7. 2012, sedaj pa je celo zaposlen za nedoločen čas. Spoznal je tudi partnerico, s katero že od marca živita skupaj in da je glede na predloženo zdravniško spričevalo ob kontrolnem zdravstvenem pregledu telesno in duševno zmožen za voznika motornih vozil. Zagovornica utemeljeno navaja, da se teh okoliščin prvostopenjsko sodišče ni presojalo, zaradi česar je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Sodišče prve stopnje je torej oprlo izpodbijani sklep zgolj na ugotovitve glede storilčevega prejšnjega življenja in naravo storjenih prekrškov, ne pa tudi storilčevega obnašanja po storjenih prekrških, okoliščin, v katerih sta prekrška bila storjena, medtem, medtem ko je osebnost storilca ocenilo zgolj na podlagi narave storjenih prekrškov in dejstva, da je storilcu v daljni preteklosti že enkrat bilo izrečeno prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja. Tako so utemeljene pritožbene navedbe o nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja, prav tako pa zagovornica utemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje pri izdaji izpodbijanega sklepa ob smiselni uporabi določb četrtega odstavka 26. člena in 205. člena Zakona o prekrških (ZP-1) ne bi smelo upoštevati v letu 2003 izrečenega prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Namen zakonske rehabilitacije, ki izhaja iz citiranih členov ZP-1, je doseči stanje kot bi bilo, če storilec za prekrške nikoli ne bi bil pravnomočno kaznovan. Čeprav ZP-1 ne ureja pravnega položaja storilca po izvršeni sankciji, se po učinku, ki ga ima izbris pravnomočne odločbe iz evidence po določbi 205. člena ZP-1 približuje ureditvi devetega poglavja kazenskega zakonika (KZ-1) o rehabilitaciji, izbrisu obsodbe in pogojih za dajanje podatkov iz kazenske evidence. Po izbrisu odločb o prej storjenih prekrških storilec velja za osebo, ki še ni bila spoznana za odgovorno storitve prekrška, čeprav v določbi 205. člena ZP-1 to ni izrecno navedeno. Namen določbe o izbrisu sankcij iz evidenc je torej rehabilitacija storilca prekrškov, ki je v tem, da storilca zaradi prej storjenih prekrškov ni več mogoče obravnavati strožje oziroma ga ne morejo več zadeti pravne posledice zaradi prej storjenih prekrškov, s čimer se uresničuje pravica do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave (glej Zakon o prekrških (ZP-1) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2009, stran 877). Ker je tako sodišče prve stopnje izpodbijano odločitev v pretežni meri oprlo na dejstvo, ki ga glede na zgoraj navedeno ne bi smelo upoštevati pri izdaji izpodbijanega sklepa, medtem, ko drugih relevantnih okoliščin za odločitev o storilčevem predlogu za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ni ugotavljalo, je dejansko stanje v predmetni zadevi ostalo nepopolno ugotovljeno, kot utemeljeno navaja zagovornica v pritožbi.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi storilčeve zagovornice ugodilo in je izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča razveljavilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje, saj je glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenilo, da samo ne more izvesti dokaznega postopka (osmi odstavek 163. člena ZP-1).

V ponovljenem postopku bo moralo prvostopenjsko sodišče presoditi tudi navedbe v predlogu za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, v katerih storilec izpostavlja, da je imel prej nekritičen odnos do alkohola in da se je to sedaj spremenilo ter do navedb, v katerih pojasnjuje, da je uredil svoje zasebno življenje in osebne razmere, v zvezi s čimer ga bo lahko tudi zaslišalo in se je s tem prepričalo o resničnosti takšnih navedb, nato pa oceniti ali je osebnost storilca, njegovo prejšnje življenje, obnašanje po storjenem prekršku, stopnji njegove odgovornosti za prekršek in okoliščine, v katerih je prekršek storil, utemeljujejo obstoj pričakovanja, da storilec prekrškov ne bo več ponavljal in s tem ugoditev storilčevemu predlogu za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja.