Jedro

Sodišče prve stopnje bi moralo sklenjeni sporazum, tudi v delu, ki se nanaša na stroške postopka, upoštevati pri izreku sodbe, glede na to, da se v skladu z določbo prvega odstavka 450.b člena ZKP (tretja točka) obdolženec in državni tožilec lahko dogovorita tudi o stroških kazenskega postopka v primeru sklenjenega sporazuma, s katerim obdolženi prizna krivdo za vsa ali nekatera kazniva dejanja, ki so predmet obtožbe.

Izrek

Pritožbi se ugodi in izpodbijana sodba v točki III izreka, glede odločitve o stroških postopka, spremeni tako, da se po četrtem odstavku 95. člena ZKP obtoženca oprosti povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

Obrazložitev

Okrožno sodišče na Ptuju je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je obtoženi T. M. kriv kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po petem odstavku v zvezi s 1. točko prvega odstavka 324. člena KZ-1B in mu na podlagi petega odstavka 324. člena KZ-1B izreklo kazen eno leto in tri mesece zapora, ki se na podlagi tretjega odstavka 86. člena KZ-1 izvrši tako, da obtoženec med prestajanjem kazni zapora še naprej dela pri S. d.o.o. in prebiva doma, razen v prostih dneh, praviloma ob koncu tedna, ko mora biti v zavodu, pri čemer natančnejše pogoje izvrševanja določi zavod, to je Zavod za prestajanje kazni zapora Maribor. V II. točki izreka je na podlagi prvega v zvezi z drugim odstavkom 72. člena citiranega zakonika obtožencu izreklo varnostni ukrep odvzema vozniškega dovoljenja št. 1, ki ga je izdala UE M. S. 14. februarja 2011, za kategorijo B, in ki glede na določilo 160. člena v zvezi s 124. členom Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1) preneha veljati z vpisom v evidenco vozniških dovoljenj. Obtoženec novega vozniškega dovoljenja za kategorijo B ne sme pridobiti pred potekom enega leta od prenehanja veljavnosti sedanjega, pri čemer se čas, ki se šteje kot prestan v zaporu, ali zdravstvenem zavodu za zdravljenje in varstvo, ne všteva v čas trajanja tega ukrepa. V točki III izreka je sodišče prve stopnje po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) obtožencu naložilo povrnitev stroškov kazenskega postopka iz 92. člena ZKP v višini 2.205,85 EUR, po četrtem odstavku istega zakonskega določila pa ga je oprostilo plačila sodne takse.

Zoper odločitev sodišča prve stopnje v 3. točki izreka sodbe je obtoženi po svojih zagovornikih vložil pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in kršitve določb kazenskega postopka. Opozarja na sporazum o priznanju krivde, sklenjen med obtoženim in Okrožnim državnim tožilstvom na Ptuju dne 19. februarja 2015, ki ga je potrdilo na predobravnavnem naroku sodišče, iz katerega izhaja, da je zagovornik obtoženega predlagal, da se ga oprosti plačila vseh stroškov kazenskega postopka, ker bi bilo zaradi njihovega plačila ogroženo preživljanje obtoženega, kakor tudi preživljanje njegove mladoletne hčerke kateri plačuje preživnino po 160,00 EUR mesečno, poleg tega ga bremeni še visok regresni zahtevek Za. T. d.d. v višini 12.000,00 EUR. Dogovor o oprostitvi plačila vseh stroškov kazenskega postopka iz 92. člena ZKP je bil ključen v vsebino sporazuma o priznanju krivde v skladu s 450.b členom ZKP in tretjim odstavkom 450. člena ZKP, v okviru katerega se lahko obdolženec in državni tožilec dogovorita tudi o stroških kazenskega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da se pritožbi ugodi in izpodbijano tretjo točko izreka sodba spremeni tako, da se obtoženega oprosti plačila stroškov tega postopka.

Višje sodišče v Kopru je o pritožbi odločalo na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS Su 1669/2015 z dne 9.7.2015, s katerim je bila pristojnost za sojenje v 40 kazenskih zadevah Višjega sodišča v Mariboru, med katerimi je tudi obravnavana, prenesena na Višje sodišče v Kopru.

Pritožba je utemeljena.

Kot je razvidno iz spisovnih podatkov, sta Okrožno državno tožilstvo na Ptuju, zanj višja državna tožilka D. Š. in obtoženi T. M. na podlagi četrtega odstavka 450.a člena ZKP sklenila dne 19. februarja 2015 sporazum o priznanju krivde (sporazum na listovni št. 184 do 186 spisa) iz katerega vsebine je med drugim razvidno, da se na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP obtoženega T. M. oprosti povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka iz 92. člena ZKP. Takšen sporazum je predsednica senata na predobravnavnem naroku 17. marca 2015 (zapisnik na listovni št. 197 do 198 spisa) sprejela in je sprejeti sporazum o priznanju krivde sestavni del zapisnika. Glede na navedeno zagovorniki obtoženega utemeljeno opozarjajo, da bi moralo sodišče prve stopnje sklenjeni sporazum, tudi v delu, ki se nanaša na stroške postopka, upoštevati pri izreku sodbe, glede na to, da se v skladu z določbo prvega odstavka 450.b člena ZKP (tretja točka) obdolženec in državni tožilec lahko dogovorita tudi o stroških kazenskega postopka v primeru sklenjenega sporazuma, s katerim obdolženi prizna krivdo za vsa ali nekatera kazniva dejanja, ki so predmet obtožbe. Iz navedenih razlogov je zato pritožbeno sodišče, potem ko je še ugotovilo, da tudi niso podane kršitve na katere je moralo v smislu prvega odstavka 383. člena ZKP paziti po uradni dolžnosti, pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo ob uporabi prvega odstavka 394. člena ZKP spremenilo v tretji točki izreka tako, da se obtoženega T. M. po četrtem odstavku 95. člena ZKP oprosti povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. V preostalem ostane v veljavi sodba sodišča prve stopnje.

Ker je sprejeta odločitev pritožbenega sodišča obtožencu v korist, se v skladu z drugim odstavkom 98. člena ZKP sodna taksa za pritožbo ne določi.