Jedro

Če tržni inšpektorat ali drug organ na podlagi drugega odstavka 12. člena ZVPNPP ugotovi, da podjetje uporablja nepošteno poslovno prakso ali je tik pred tem, da jo uporabi, podjetju z odločbo prepove uporabo take prakse, če presodi, da bi lahko povzročila oškodovanje potrošnikov, ne glede na obliko krivde podjetja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ tožniku prepovedal uporabo dejanj zavajajoče poslovne prakse pri objavi sezonske razprodaje z označitvijo cene pred znižanjem in znižane cene blaga na posamezni obutvi in v primeru, ko označena cena pred znižanjem ni bila veljavna pred uvedbo sezonske razprodaje tako, da tako sporočilo zavaja oz. bi utegnilo zavajati povprečnega potrošnika glede cene in cenovne prednosti ter povzroči oz. bi utegnilo povzročiti, da povprečen potrošnik sprejme odločitev o poslu (nakupu), ki je sicer ne bi sprejel (točka 1. izreka); o morebitnih stroških postopka bo izdan poseben sklep (točka 2. izreka). Prvostopenjski organ je 11. 7. 2011 pri tožniku opravil kontrolni pregled v prodajalni A. Ugotovljeno je bilo, da je tožnik oglaševal razprodajo na plakatih v prodajalni in steklenih površinah z vsebino: „..., poletna sezonska razprodaja obutve do 50 % od 11. 7. do 14. 8. 2011“. V prodajalni je bilo blago, ki je bilo predmet razprodaje, vidno označeno z ceno pred znižanjem in z znižano ceno na dodatnih etiketah, obešankah rumene barve, kot to določa drugi odstavek 28. člena Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot). Pri preverjanju označenih cen je bilo naključno izbranih deset artiklov, ki so navedeni na strani 2. obrazložitve izpodbijane odločbe. Posamezno blago ni bilo označeno skladno so 3. členom Zakona o tehničnih zahtevah za proizvode in o ugotavljanju skladnosti (v nadaljevanju ZTZPUS-1). Ugotovljene so bile tudi nepravilnosti glede na določbo 5. člena Zakona o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami (v nadaljevanju ZVPNPP), po katerem se poslovna praksa šteje za zavajajočo, če vsebuje napačne informacije in je neresnična. Tožnik je pri predmetnih modelih obutve z označitvijo cene pred znižanjem, ki pa dejansko pred uvedbo razprodaje ni bila v veljavi, saj so se modeli obutve prodajali po drugačni, nižji ceni od označene, lažno vzbujal vtis večjega znižanja cen, kar pa ni bila resnična informacija. Potrošnik se je tako zaradi ustvarjenega vtisa o ugodni ceni določenega blaga lahko nehote odločil za nakup takšnega blaga. Takšna poslovna praksa pa se šteje za zavajajočo glede cene ali načina izračunavanja cene. Navedeno je tudi v nasprotju z določbo 12.b člena ZVPot, ki opredeljuje zavajajoče oglaševanje. Nepoštene poslovne prakso predeljene tudi v drugem in četrtem odstavku 4. člena ZVPNPP. Če tržni inšpektorat ali drug organ na podlagi drugega odstavka 12. člena ZVPNPP ugotovi, da podjetje uporablja nepošteno poslovno prakso ali je tik pred tem, da jo uporabi, podjetju z odločbo prepove uporabo take prakse, če presodi, da bi lahko povzročila oškodovanje potrošnikov, ne glede na obliko krivde podjetja.

Pritožbeni organ je pritožbo zavrnil in navedel, da je prvostopenjski organ pri pregledu 11. 7. 2011 ugotovil, da je imela tožnica v prodajalni in izložbah izobešen napis z vsebino „... – poletna sezonska razprodaja obutve do 50 % od 11. 7. do 14. 8. 2011“. Prvostopenjski organ je naključno izbral deset izdelkov, ki jih je navedel v zapisniku in obrazložitvi izpodbijane odločbe. Za izdelek pod točko 9, artikel 27140-80 ženski čevlji ..., je iz kartice artikla na dan 10. 7. 2011 in dnevnika sprememb cen ugotovljeno, da je bila cena zvišana iz 34,99 EUR na 69,99 EUR, nato pa je bila 11. 7. 2011 cena znižana na 34,99 EUR. Podobne kršitve je ugotovil tudi v drugih primerih. Na podlagi navedenega je prvostopenjski organ tožničino ravnanje ocenil kot zavajajočo poslovno prakso in ji z izpodbijano odločbo prepovedal uporabo dejanj zavajajoče poslovne praske z označitvijo cene pred znižanjem in znižane cene blaga na posamezni obutvi. Izpodbijano odločbo je izdal na podlagi drugega odstavka 12. člena ZVPNPP, ki določa, da inšpektor z odločbo prepove uporabo nepoštene poslovne prakse, če ugotovi, da podjetje uporablja tako prakso ali je tik pred tem, da jo uporabi. Iz dokumentov je bilo razvidno, da je bil naključno izbran izdelek, ki je bil predmet pregleda, v prodaji po redni ceni 10. 7. 2011 (le en dan), nato pa je bila cena tega izdelka 11. 7. 2011 znižana. Časovno obdobje, ki predstavlja le en dan med dvema znižanjema cene, v katerem so se izdelki prodajali po rednih cenah, pa je občutno prekratko, da bi bile tožničine navedbe, da je navajala resnične informacije o predhodno veljavni prodajni ceni možno upoštevati kot relevantne. Potrošniki so prepričani, da so se izdelki po višji ceni dejansko prodajali dalj časa. V obravnavanem primeru pa gre za do 50 % znižanje cen. Tudi po presoji pritožbenega organa tožničino oglaševanje sezonske razprodaje z znižanjem do 50 % vsebuje vse elemente zavajajoče poslovne prakse po 4. točki 5. člena ZVPNPP. Ukrep prepovedi uporabe nepoštene poslovne prakse prvostopenjski organ izreče, če so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 12. člena ZVPNPP. Prvi pogoj predstavlja ugotovitev, da podjetje uporablja poslovno prakso, ki je glede na določbe ZVPNPP možno šteti za nepošteno, drugi pogoj pa je presoja prvostopenjskega organa, da bi uporabljena nepoštena poslovna praksa lahko povzročila oškodovanje potrošnikov. Zaradi prikazanih cenovnih ugodnosti na način, kot je to storil tožnik, bi lahko pri potrošniku zbudil vtis večjega znižanja cen in bi lahko zato potrošnik sprejel odločitev o nakupu, ki je sicer ne bi. Oglaševane cenovne ugodnosti niso bile takšne, kot je želel prikazati tožnik. Če cenovna ugodnost v resnici ni takšna, kot je prikazana, je potrošnik zaveden in s tem neposredno oškodovan, če se je za nakup odločil predvsem zaradi oglaševane ugodnosti. Možnost oškodovanja potrošnika v tem primeru je torej nedvomno podana, kar že zadostuje za izdajo izpodbijane odločbe na podlagi drugega odstavka 12. člena ZVPNPP.

Tožnik v tožbi navaja, da je ravnal v skladu z veljavnimi predpisi in ustrezno poslovno prakso, ko je v času od 11. 7. do 14. 8. 2011 v prodajalni A. izvajal poletno sezonsko razprodajo obutve do 50 % znižane cene poletne obutve. Blago, ki je bilo predmet sezonske razprodaje je bilo pravilno označeno z etiketo znižanje. Nesporno je, da so 10. 7. 2011 v prodajalni A. veljale prvotne prodajne cene, torej cene izredne prodaje, tudi za artikle, ki so bili predmet akcijske prodaje v času od 16. 6. do 9. 7. 2011, kar je skladno s predpisi. Veljavni predpisi ne zahtevajo moratorija na izvajanje akcije pred pričetkom sezonske razprodaje. Akcijske cene niso redne cene in so veljale le za nekatere artikle, zato jih je tožnik na etiketah označi z redno ceno, tj. ceno, ki je veljala v redni prodaji in jo prečrtal in označil z novo znižano ceno. Napačna je trditev, da so se izdelki po redni ceni prodajali le en dan pred sezonsko razprodajo, saj so se po redni ceni prodajali tudi pred 16. 6. 2011. Tožena stranka ni pravilno ugotovila dejanskega stanja. Oglaševanje do 50 % znižane cene je veljalo skladno s predpisi za četrtino vrednosti blaga v razprodaji. V konkretnem primeru poslovna praksa ni bila zavajajoča, saj ni vsebovala napačnih informacij in ni zavajala povprečnega potrošnika glede cenovnih prednosti. Povprečni potrošniki so seznanjeni, da že nekaj let pri trgovcih potekajo akcije za pospešitev prodaje že pred uvedbami sezonskih razprodaj. Tožnik sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in vrne v ponovno odločanje ter tožniku tudi prisodi priglašene stroške postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožnikove tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb ter predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Prvostopenjski in pritožbeni organ sta za svojo odločitev navedla tudi pravilne in utemeljene razloge. Sodišče se z razlogi prvostopenjskega organa in drugostopenjskega organa strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Glede tožbenih ugovorov pa dodaja: Iz listin upravnega spisa izhaja, da je med strankama sporno ali so v predmetni zadevi podani pogoji za izrek ukrepa prepovedi dejanj zavajujoče poslovne prakse. Kot je tožniku pravilno pojasnil že pritožbeni organ, se naveden ukrep lahko izreče, če so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 12. člena ZVPNPP in sicer: da podjetje uporablja poslovno prakso, ki jo je glede na določbe ZVPNPP možno šteti za nepošteno in da bi uporabljena nepoštena poslovna praksa lahko povzročila oškodovanje potrošnikov. Med strankama ni sporno, da so tožnik v svoji A. objavil poletno sezonsko razprodajo izdelkov od 11. 7. 2011 do 14. 8. 2011 z znižanjem cen posameznih artiklov do 50% in da je inšpekcijski organ za določeno naključno izbrane izdelke 11. 7. 2011 tudi ugotovil navedeno znižanje cene. Prav tako med strankama ni sporno, da so 10. 7. 2011 v navedeni A. za predmetne izdelke veljale redne cene, kar tudi sicer tožnik navaja v pritožbi in tudi v tožbi. Inšpekcijski organ pa je v postopku ugotovil, da so redne cene ugotovljene iz dnevnikov sprememb cene veljale zelo kratko obdobje in s tem zavajale povprečnega potrošnika v napačno sklepanje, da z nakupom pridobi večjo ugodnost kot dejansko. Tudi po presoji sodišča je bilo časovno obdobje med dvema znižanjema cene (akcijsko znižanje cene in sezonsko znižanje cene) prekratko in je s tem zavajalo povprečne potrošnike v prepričanje, da so se predmetni izdelki prodajali po višji ceni daljše obdobje. Tožnik v tožbi ugovarja, da so se predmetni izdelki prodajali po višjih cenah tudi akcijsko prodajo 16. 6. 2011, vendar pa svojih navedb ne podkrepi z dokazi, listine upravnega spisa pa navedenega ne izkazujejo. Na pravilnost odločitve tudi ne vpliva ugovor tožnika, da so povprečni potrošniki seznanjeni, da pri trgovcih potekajo akcije za pospešitev prodaje tudi pred uvedbo sezonskih razprodaj. Tudi po presoji sodišča je takšna poslovne praksa tožnika zavajajoča za povprečne potrošnike in bi lahko povzročila njihovo oškodovanje (kot to določa 4. točka prvega odstavka 5. člena ZVPNPP). Po presoji sodišča je dejansko stanje v predmetni zadevi pravilno ugotovljeno in tudi niso podane kršitve določb materialnega prava.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je na podlagi 59. člena ZUS-1 v zadevi odločalo brez glavne obravnave.

Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. členu ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.